Prenovljen Hočevarjev mavzolej je od slovesnega odprtja 6. aprila 2019 dalje v upravljanju Kulturnega doma Krško, enote Mestni muzej Krško.
Vodeni ogledi mavzoleja so vsak drugi torek v mesecu ob 11. in 17. uri, zbirno mesto je v Mestnem muzeju Krško.
Ogled pa je mogoč tudi v odpiralnem času Mestnega muzeja Krško:
https://www.mestnimuzejkrsko.si/obiscite-nas
EŠD 16216: Krško - Mavzolej družine Hočevar
Mavzolej družine Hočevar je že vse od nastanka zanimiv za obiskovalce, ki jih pot zanese v ta del mesta Krško. Stavbi, ki je bila dolga leta črna točka mestnega jedra, je zadnja prenova v letih 2017 in 2018 povrnila velik del prvotnega bleščečega videza.
Grobnica zakoncev Martina in Josipine Hočevar, umeščena v prostor nekdanjega mestnega pokopališča, je kulturni spomenik zrele neogotske dobe, ki se po kakovosti ne more primerjati z drugimi mavzoleji, grobnicami in pokopališkimi kapelicami na Slovenskem. Odličnost enotno zasnovane arhitekture spomenika je predvsem v izjemnem bogastvu in kakovosti likovnih prvin. Zunanjost iz belega kamna grajenega mavzoleja in s kamnoseško kakovostno in prepričljivo ponovitvijo gotskih arhitekturnih členov in dekorativnih elementov v notranjosti dopolnjujejo še kiparska, slikarska in mozaična dekoracija ter z vitraži zastekljene odprtine. Občina Krško, ki je prepoznala njegov potencial, ga je za spomenik razglasila z Odlokom o razglasitvi kapucinskega samostana, starega pokopališča in mavzoleja družine Hočevar v Krškem za kulturne spomenike lokalnega pomena (Ur. l. RS 30/2011).
V drugi polovici 19. stoletja so bile v Krškem dobre razmere za hiter razcvet mesta. Takrat so regulirali reko Savo, utrdili nabrežje, zgradili železniško progo in preko novozgrajenega mostu vzpostavili povezavo s štajerskimi kraji. Nove, hitrejše poti so botrovale tako hitremu razvoju mesta kot tudi novim obrtem, ki so se razvile v spremenjenih gospodarskih razmerah.
Ključno vlogo pri razvoju mesta sta imela zakonca Josipina in Martin Hočevar, ki sta se poročila 9. novembra 1842. Veliko sta vlagala v lokalno infrastrukturo, predvsem v Krškem in Radovljici, in tako na večjem delu nekdanje Kranjske doprinesla k razvoju gospodarstva, šolstva, kulture, zdravstva.
Ambiciozno oblikovan mavzolej je kot družinsko grobnico po smrti soproga leta 1886 dala postaviti Josipina Hočevar. Po večkratnih premorih je bil končan leta 1890, ko so vanj prenesli Martinove posmrtne ostanke, leta 1911 pa so poleg moža pokopali tudi Josipino. Avtor mavzoleja sicer ni znan, domneva pa se, da naj bi bil zgrajen po načrtih nekega graškega arhitekta iz kroga znanega graško-münchenskega arhitekta Georga von Hauberrisserja ml. Svoje mojstrstvo v kamnu je izkazala »ljubljanska tvrdka Feliks Toman«, ki je v Kranju zgradila tudi monumentalni spomenik družine Ivana Majdiča, na posesti Šrajbarski turn v Leskovcu pri Krškem pa nam veliko bližji in znani mavzolej za grobnico Antona Auersperga / Anastaziusa Grüna.
Tlorisna zasnova Hočevarjevega mavzoleja je pravilni osemkotnik z dolžino stranice okrog treh metrov. Mavzolej obdajajo s filialami kronani stopnjevani oporniki na osmih vogalih, večkrat stopnjevan talni zidec, dekorativni podstrešni venec, friz z gotskimi trilisti, zaključuje pa ga piramidna streha, ki jo na štirih mestih prebijajo strešna okenca. Vhod v mavzolej je z vzhodne strani, kjer do vhodnega portala vodi z manjšim podestom prekinjeno stopnišče, ki ga ob straneh zaključujeta kovinski ograji z vitičevjem ter dva manjša kamnita stolpiča v obliki filial.
Kamnit portal ima bogato okrašena zastekljena kovana vrata, uokvirjata pa ga stebriča z listnimi kapiteli. Nad portalom se dviga šilasto zaključen timpanon s poslikanim steklom, ki je prekrit s preprosto kovinsko mrežo. Celoto krona trikotni okrasni zatrep z bogatim kamnoseškim okrasom (trilist, brstiči, levji glavi, stolpič), ki delno prekriva preostali del vhodne fasade (podstrešni venec in friz), saj sega s stolpičem vse do strehe.
Mavzolej ima vse preostale stranice precej podobno oblikovane, razlikujejo se le v nivoju okenskih odprtin. Na štirih stranicah, ki so najbliže vhodnemu portalu, fasado predirajo šilasto zaključena okna z bogato profiliranim ostenjem, sledita dve stranici s slepimi okni, zadnja stranica (zahodna) pa v osrednjem delu nekoliko izstopa in jo krasi reliefno upodobljen križ v šilastoločnem okviru. Vsa okna imajo poslikana stekla, zaščitena pa so s preprosto kovinsko mrežo. Neometane fasade so iz belega kamna. Okoli mavzoleja je pas, prav tako tlakovan iz belega kamna.
Skozi portal stopimo v enoten prostor, ki je, tako kot zunanjščina mavzoleja, bogato okrašen. V osmih vogalih na visokih bazah stojijo vitki stebri z akantovimi kapiteli, iz katerih rastejo križnorebrasti obok ter med stebriči šilasti loki. Rebra se stikajo v rastlinskem sklepniku, iz katerega visi veriga z lučjo. Strop in stene so ometani. Prekriva jih šablonska rastlinska in geometrijska dekorativna poslikava na omet. Rebra oboka so delno pozlačena. V podločjih med stebriči so vhodna vrata, štiri poslikana okna in dve pokojnikoma posvečeni napisni plošči. Nasproti vhoda (v zahodni stranici) je v rahlo vdolbino v steni postavljen kip iz belega kamna, ki predstavlja Kristusa z dvignjenima rokama. Vdolbina je poudarjena s profiliranim ostenjem in z dvema paroma polstebrov, ozadje pa krasi mozaik v zlati barvi. Kamnit intarziran pokrov v tleh vodi v grobnico. Kamniti kvadratni tlakovci barvno posnemajo šahovnico.
V spodnjem delu mavzoleja je grobnica, v kateri sta krsti s posmrtnimi ostanki pokojnikov.
Obnova v letih 2017 in 2018 je bila izvedena v skladu s posegi, opredeljenimi v elaboratu: Konservatorski načrt, Krško – mavzolej družine Hočevar (EŠD: 16216), naročnik: Občina Krško, Cesta krških žrtev 14, 8270 Krško, izdelovalec: ZVKDS, Restavratorski center, Poljanska 40, Ljubljana, zanj: Jernej Hudolin, univ. dipl. inž. arh., št. kons. načrta, kraj in datum: 12/2013 KN, Ljubljana, maj 2013, ter na podlagi vzorcev poskusnih metod tako čiščenja kot sanacije.
Posege sta financirala Ministrstvo za kulturo RS in Občina Krško.
Besedilo sta po Konservatorskem načrtu za Hočevarjev mavzolej v Krškem, EŠD: 16216, Mapa 01, avtorice Minke Osojnik (mentorica Mateja Kavčič), 2011, ZVKDS Restavratorski center, povzeli Marija Režek Kambič in dr. Helena Rožman.
Foto: Lidija Petrišič Colarič, Občina Krško.
