Letni kino: Babičin vnuk

Iz prve roke
»Moj odnos z babico je precej podoben tistemu v filmu. Imava podobno kemijo. Zelo sva si blizu, saj me je vzgojila in sem z njo preživel večino otroštva. Ko sem začel delati, sem jo videval vse manj in nazadnje sem se odselil. Nato se več let nisva videla. Med pisanjem scenarija za ta film pa sem se odločil preseliti nazaj, da bi bolje spoznal njen način življenja. Postavljal sem ji veliko vprašanj in sčasoma je ugotovila, da nameravam o njej posneti film. /…/ Želel sem, da bi Babičin vnuk odražal izkušnje družine, v kateri sem odraščal. Zasnoval sem ga tako, da bi ljudje lahko pobrali koščke zgodbe in jih povezali z lastnim življenjem. /…/ Gledalec bi moral imeti občutek, da je film njegov in ne moj. /…/ Zdi se mi, da živimo v zelo čudnem obdobju, predvsem v smislu prehoda iz razširjene v nuklearno družino. Mnogi so pozabili, kako je živeti v veliki družini; tisti občutek, ko vse generacije bivajo v isti hiši, pod isto streho. /…/ Morda je naš film prišel v pravem trenutku, da ljudi spomni te preteklosti. Gre za poziv k vrnitvi v tiste čase. /…/ Ljudje so mi povedali, da je naš film ozdravil njihovo družino in zacelil njihova srca. /…/ Presenetilo me je, kako je ljudi spodbudil, da več časa preživijo s starejšimi. Opazil sem, da veliko mladih na Tajskem zdaj svoje stare starše vodi ven, ne le v kino, ampak tudi v restavracije in drugam. /…/ Kot gledalec nočem gledati filmov, ki bi me spravili v slabo voljo. Iz kina želim stopiti z občutkom upanja in veselja do življenja. Naj bo zgodba še tako tragična, je v njej vedno mogoče najti humor.«
– Pat Boonnitipat