Letni kino: Ravno obratno

iz prve roke
»Vključiti sem želel svoje družinsko izročilo, klasični film in lasten pogled na komedijo. /…/ Filmi o parih in razpadu zveze običajno vsebujejo jasno dramo: otroci, nezvestoba … A ne tu. Film sem želel očistiti vseh običajnih, prepoznavnih elementov; želel sem, da ostane neoprijemljiv. To ga povezuje s klasičnimi romantičnimi komedijami. Zelo mi je na primer všeč Grozna resnica (The Awful Truth) Lea McCareyja. To je morda film, o katerem sem največ razmišljal. Zakonca, ki ju igrata Cary Grant in Irene Dunne, že v prvi sekvenci naznanita, da se bosta razšla. Vsak od njiju sumi, da mu je drugi nezvest, ampak to v resnici sploh ni pomembno. Gre za to, da morata drug drugega soočiti z idejo ločitve, saj vesta, da bosta le tako partnerju lahko odpustila ter obudila medsebojno ljubezen. /…/ V Ravno obratno par nenehno ponavlja isto oznanilo, skoraj vedno z istimi besedami. Na splošno mi je v filmih zelo všeč ponavljanje. Lahko bi celo rekel, da je eden mojih najljubših filmov, tisti, ki sem si ga ogledal največkrat, Svižčev dan (Groundhog Day) Harolda Ramisa. To je zame temeljni film. /…/ V svojih filmih nenehno uprizarjam iste stvari, iste like, iste prostore. To ima najbrž opraviti z zvestobo, ki je zame nekaj zelo pomembnega. /…/ Vedno želim imeti dobesedne, vidne reference. Rad jih položim na mizo. Citate, knjige, filme, vse, kar je bilo pomembno med procesom ustvarjanja, skušam vgraditi v režijo, v zgodbo. Rad se sklicujem na Cavella, na enak način kot Cavell v svojih knjigah citira Kierkegaarda. Vesel bi bil, če bi gledalci iz dvorane odšli z željo, da preberejo katerega od omenjenih avtorjev, da poslušajo album Les Égarés Sissoka, Segala, Parisiena in Peiranija ali da si znova ogledajo komedije o ponovni poroki. /…/ Komedije o ponovni poroki temeljijo na ideji, da je pogovor izpopolnjevanje. Cavellovo čudovito spoznanje je, da ljubezen gradimo s pogovorom, da se skozenj izboljšujemo in lahko celo pridemo do določenih zaključkov. To je filozofija vsakdanjega življenja. Načrtovanje ločitvene zabave v filmu Ravno obratno je morda le način, da bi par nekaj počel skupaj. Poleg tega mislim, da ima izvirni naslov filma, Volveréis [Spet bosta skupaj], v sebi nekaj presežnega: gre za koncept ponovne poroke, spremenjen v naslov. /…/ Navdihnil me je tudi moj odnos z očetom [režiserjem Fernandom Truebo, ki v filmu igra Alejandrinega očeta] ter odnos, ki ga imam prek njega s filmom. V klasičnih komedijah o ponovni poroki je oče stalni lik. Vedno imamo očeta, poroko in zabavo v očetovi hiši. Moj film te stereotipe poustvarja v sodobnem, madridskem okviru. Stavek o ‘parih, ki bi morali praznovati ločitev in ne združitve’, v resnici prihaja od mojega očeta. Izrekel ga je samo enkrat, ko sem bil najstnik, a se mi je vtisnil v spomin. Ponavljal sem ga celo svojim prijateljem, ko so se razhajali. Pozneje sem ugotovil, da gre za absurdno idejo, o kateri je zelo zabavno govoriti, bolj zapleteno pa jo je uresničiti … Toda vedno sem menil, da je smisel filma prav v tem: početi stvari, ki si jih v življenju ne upamo. To so filmi, ki jih rad gledam in rad snemam: nekoliko izboljšane različice resničnosti. /…/ Ravno obratno ima komične elemente – toda ali gre res za komedijo? Na snemanju sta Vito (Alex) in Itsaso (Ale) ves čas govorila, da ima film poseben ton, ki ga je težko ujeti. Je komičen, ampak na depresiven način. Govori o dveh depresivnih ljudeh, ki se trudita, da tega ne bi pokazala. To ima svoj čar … Ko Alex o filmu Blaka Edwardsa reče, ‘Deluje kot komedija, v resnici pa je drama o krizi srednjih let in razmerjih’, morda govori tudi o našem filmu.«
– Jonás Trueba