Srečno, knapi 2

Zaščitna čelada z naglavno obrobo za delo v premogovniku, v notranjosti usnjena naglavna obroba. Na zavihku na zunanjem delu vtisnjena številka 2. Kovinski nosilec za svetilko in kaveljček sta bila odstranjena, vidni sledovi luknjic.

Zaščitna čelada z naglavno obrobo za delo v premogovniku, v notranjosti naglavna obroba. Bakelitna čelada se je uporabljala kot predhodnica plastičnih. Kovinska ploščica na zunanjem sprednjem delu in kaveljček na zadnji strani (za namestitev naglavne svetilke).

Zaščitna čelada z naglavno obrobo za delo v premogovniku, rdeče barve (uporabljal jo je nadzornik). V notranjosti napis TIPLA in plastično ogrodje, s spužvo, kovinsko ploščico. Na zunanjem sprednjem delu ter na zadnji strani kaveljček (za namestitev naglavne svetilke). Kovinska ploščica na zunanjem sprednjem delu.

Zaščitna čelada z naglavno obrobo za delo v premogovniku, rumene barve, VIPLAM 81, ISO 3873. V notranjosti naglavna obroba z oznako VIPLAM Domžale 81 in nalepka s certifikatom: Osebna zaščitna sredstva, industrijska čelada. Kovinska ploščica na zunanjem sprednjem delu in kaveljček na zadnji strani (za namestitev naglavne svetilke)

Zaščitna čelada z naglavno obrobo za delo v premogovniku, bele barve (uporabljali delavci na kopu). V notranjosti oznaka VIPLAM 86 ter zelena nalepka ISO 3876. Kovinska ploščica na zunanjem sprednjem delu in kaveljček na zadnji strani (za namestitev naglavne svetilke). 

Zaščitna čelada z naglavno obrobo za delo v premogovniku, modre barve (uporabljali so jo vzdrževalci). Na njej napis VIPLAM Domžale 87, v notranjosti zelena nalepka. Kovinska ploščica na zunanjem sprednjem delu in kaveljček na zadnji strani (za namestitev naglavne svetilke).

Bencinska varnostna svetilka brez vžigalnika, ima dve mrežici. Zgoraj na pokrovu oznaka 404. Na obodu med kovinskim delom in steklom vtolčena številka 235456. Ima magnetno ključavnico. Predmet je imel v zbirki nekdanji direktor ing. Anton Koželj, ki je senovski premogovnik vodil tri mandate, v obdobjih 1946‒1949, 1953‒1958 in 1958‒1973. 

Acetilenska jamska svetilka, v rudarskem žargonu imenovana karbidovka. Za delovanje uporablja acetilen, gorljiv plin, ki nastaja ob reakciji kalcijevega karbida z vodo. Podzemna delovišča v senovskem premogovniku so z njimi razsvetljevali od leta 1928 do 1975, ko so jih nadomestile akumulatorske naglavne svetilke Krušik. Acetilenska jamska svetilka je bila del osnovne opreme vsakega rudarja kopača.

Električna akumulatorska svetilka RSN-3, serijska številka 70082, črne barve z belim napisom 194 ter SITNO (kar je vojaški izraz za to, da bo šel vojak kmalu domov), črn kabel, svetilna glava okrogle oblike.
Takšna svetilka je lahko ročna ali naglavna, ohišje z akumulatorjem se namesti za pas premogarja, svetilna glava pa je pritrjena na čelado. Svetilka daje močno usmerjeno svetlobo in sveti približno 14 ur. Ko pride delavec iz jame, jo postavi na stojalo v svetilkarni, svetilno glavo namesti v priklop in s tem vključi polnjenje akumulatorja. 

Električna akumulatorska svetilka. 
Ohišje kvadraste oblike, sive barve z odtisom proizvajalca KRUŠIK S RL-18. Ima dve kovinski sponki (da se pritrdi na pas za nošenje) in gumijast kabel, ki vodi do okrogle svetilne glave. 

Pravokotna torba za orodje, uporabljali so jo strelci v jami. V uporabi so bile od druge svetovne vojne do konca obratovanja premogovnika. Gre za torbo ročne izdelave, šival jih je g. Cehte. Podarila A. D.

Čutarica KGL 39 s plastičnim trakom in originalnim pokrovčkom. KGL je oznaka proizvajalca, najverjetneje KGL kovinarska galanterija, d. o. o.

Samoreševalec z zaščitnim ovitkom. Na zaščitnem ovitku je okrogla kovinska ploščica s številko 484, zraven je z roko napisana številka 5. Samoreševalec v notranjosti je pločevinast in rdeče barve s sivim robom ter povezan s tekstilnim trakom. Na hrbtni strani ima kovinsko ploščico z oznako 484. Na ožjih stranicah sta kovinski sponki za zaščitni ovitek in za pritrditev na pas. Na čelni strani je v pločevino vdrta oznaka WCM 30 (prečrkovano v latinico ŠSM-30). Samoreševalec in ovitek sta umazana od blata in obtolčena (vidni znaki uporabe). Ovitek zanj so izdelovali iz odsluženih transportnih gumijastih trakov. 

Samoreševalec; valjaste oblike, črne barve. Miloje Zakić M-67, Kruševac kemijsko gumarska industrija. V notranjosti je kljukica, ustnik za primer v sili. Na srebrnem obodu s črnim flomastrom napis 734 (najbrž oznaka aparata). Poleg še navodilo za uporabo in kontrolni listek (kontrolni kupon) iz leta 1989.

Karirasta srajca z ovratnikom, bež, modre, rjave in črne, oranžne barve. Sedem rjavo-bež gumbov, žepek na prsnem delu levo. Najbrž ni bila v rabi.

Modri delavski suknjič je enoreden s petimi črnimi gumbi. Na sprednji strani ima tri žepe, enega na levi strani na prsnem delu ter po enega na pasu. Ima ovratnik. Najbrž ni bil v rabi. V notranjosti listek s številko in napisom: 52 BAS LOVREN (najverjetneje gre za izdelovalca delovne konfekcije Bas Lovrenc). V žargonu je suknjič imenovan pluzna. 

Modre delavske hlače s konfekcijsko številko 52 BAS. Dva žepa spredaj in dva na zadnjici.

Par zelenih gumijastih škornjev. Umazani, z vidnimi sledmi uporabe.

Kladivo z lesenim ročajem.

Jamska sekira tesača, z lesenim ročajem. Na ročaju del deklaracijske nalepke. Napis na ročaju: Podaril Ludvik Stopar Konjsko ‒ Vojnik (kjer je gospod živel). Tesača je bila v rabi v premogovniku Senovo.

Jamsko orodje, z lesenim ročajem. V rudarskem žargonu imenovano ajzen.

Jamsko orodje z lesenim ročajem, imenovano dvokoničnik. V rudarskem žargonu imenovano cvajšpic/zweispitz.

Srčasta lopata z lesenim ročajem, imenovana hercšafla.

Motika za strganje premoga, v rudarskem žargonu imenovana kroca. Osnovna oprema za delo, za strganje premoga. Motika ima peto, s katero so delavci udarili po večjem kosu premoga in ga razbili na manjše dele, da je bil transport lažji. 

Prapor sindikalne organizacije. Na vrhu droga sindikalni grb, na drogu za prapor stilizirani zlati lipovi lističi z napisom Rudnik Senovo (10 kosov) in nova skupina lističev Rudnik Senovo (10 kosov), skupina lističev z imeni posameznikov: Konferenca osnovne organizacije sindikata Senovo; Predsedstvo osnovnega sindikata organizacije Senovo; I. Boh (Ivan; strojevodja lokomotive), D. Brinovar, D. Dremelj (električar), S. Jesenšek (Silva; tajnica sindikata), Š. Mlinarič (Štefan; nadzornik), J. Reberšek (Jože; risar v jamomernici), F. Petrovič (Franc, nadzornik), S. Poznič (Stanislav, strelec); Nova skupina: M. Gmajnar (Martin; komercialist), M. Macur (Milan, nadzornik), L. Omerzel (Leopold), A Pavlič (Alojz, nadzornik), E. Breznikar (Ernest; služba vzdrževanja), M. Kopina (Milan), Š. Štrok (Štefan, nadzornik), I. Škoberne (Ivan, nadzornik), ing Vidmar M. (Martin), S. Župevc (Stanislav, elektro). Prapor: čelna stran rdeče barve z grbom sindikata (rumen petkotnik, v njem so moder zobnik, dva pšenična klasa in plamenica ter srp in kladivo) in napis z rumeno barvo OSNOVNA ORGANIZACIJA SINDIKATA RUDNIKA SENOVO. Na hrbtni strani je ozadje iz zelenega in črnega horizontalnega pasu. V kotih upodobljena varnostna svetilka z lovorjevimi listi. V sredini upodobljen grb (rudarski znak dveh kladiv (geološko kladivo in kladivo za jemanje vzorcev), zgoraj še rdeča zvezda, lovorjev venec in napis SREČNO!

Prapor pravokotne oblike, zeleno ozadje in stiliziran rumen rob; v vsakem od kotov upodobljena jamska svetilka in trije stilizirani cvetovi. Na sredini v obodu lovorjevega venca upodobljeni trije premogarji v jami (vidi se jamsko podporje). Na hrbtni strani zelena podlaga, v kotih upodobljena oljenka in trije stilizirani cvetovi. V sredini simbol rudnika (kladivi) in okrog venec ter napis na obodu 1839 RUDNIK RJAVEGA PREMOGA 1959 SENOVO

Pokrivalo, del slavnostne rudarske uniforme; črne barve. Čepica ima zavihana robova in speta s šestimi gumbi spredaj in zadaj. Na levi strani je všit grb (prekrižani kladivi, obdani z lovorjevim vencem). Pokrivalo ima obšit rob, gumbi so oblečeni. Na sprednjem delu manjka sredinski gumbek. V notranjosti podloga iz platna, usnjen naglavni rob. Vrh pokrivala je spremenil barvo zaradi sončnega sevanja (iz črne v rjavo barvo).

Suknjič/sako, del slavnostne rudarske uniforme. Enoredni suknjič, devet gumbov po sredini; od prsi proti pasu ima na vsaki strani pet gumbov. Tudi na rokavih je pri zapestju po pet gumbov. Gumbi so zlate barve z rudarskim simbolom (prekrižani kladivi in lovorjev venec). Suknjič se zgoraj zaključi z ruskim ovratnikom, ki ima vsaki strani rudarski grb. Suknjič je brez žepov. Ramena prekriva naplečnik, ki je služil zaščiti ramenskega dela ob dežju. Na obeh rokavih, zgoraj na nadlahti, ima našitek, izbočen rudarski simbol (prekrižani kladivi) ter dekorativne obrobe v obliki spletene kite. Iz našitka visijo resice.

Hlače na rob, del slavnostne rudarske uniforme. Stiliziran zaprt/plitek žep. Na desni hlačnici ima na zadnji strani žep z gumbom.

Trikotna zastava rdeče barve s stiliziranim robom (zlatkasta vrvica) na kovinskem nosilcu, ki ima na vsaki strani zaključek v obliki puščice. Izvezen oranžen napis na zastavi: NAJBOLJŠI ŠTEVILKI ODDELKA FILIPI ter simbol peterokrake zvezde.

Zlat znak v rdečem etuiju, pokrov je v notranjosti oblazinjen z belo tkanino, spodnji del etuija ima rdečo žametno podlago. Na belem je z zlatim napis proizvajalca AVR_INGEENIRING LJUBLJANA CELOVŠKA 25 tel 320-968, 315 522. 
Znak je pravokotne oblike, zgornji rob stiliziran. Upodobljen je rov, eksplozija v rovu, pest in v ospredju varnostna svetilka. Na zadnji strani odtis proizvajalca AVR. 

Srebrn znak v rdečem etuiju, pokrov je v notranjosti oblazinjen z belo tkanino, spodnji del ima rdečo žametno podlago. Na belem je napis proizvajalca AVR_INGEENIRING LJUBLJANA CELOVŠKA 25 tel 320-968, 315 522. 
Znak je pravokotne oblike, zgornji rob stiliziran. Upodobljen je rov, eksplozija v rovu, pest in v ospredju varnostna svetilka. Na zadnji strani odtis proizvajalca AVR. 

Bronast znak v rdečem etuiju, pokrov je v notranjosti oblazinjen z belo tkanino, spodnji del ima rdečo žametno podlago. Na belem je napis proizvajalca AVR_INGEENIRING LJUBLJANA CELOVŠKA 25 tel 320-968, 315 522. 
Znak je pravokotne oblike, zgornji rob je stiliziran. Upodobljen je rov, eksplozija v rovu, pest in v ospredju varnostna svetilka. Na zadnji strani odtis proizvajalca AVR.

Pravokotna tabla z ilustracijo delavca pri oljenju stroja in napisom: NE ČISTI STROJNIH DELOV KADAR STROJ OBRATUJE TO OPRAVI KO STROJ MIRUJE. Spodaj desno podoba v obliki žiga in v njej kratice HTZ (mogoče HTZ Velenje, kar danes pomeni eno od družb v Skupini Premogovnik Velenje). Na vrhu dve luknjici in vrvica za obešanje. Videti je, da gre za ročno poslikano, napisano opozorilno tablo.

Izvozni mehanizem za spuščanje kletk v navpični jašek (šaht), spuščali sta se dve kletki, ki sta se med sabo uravnavali (po principu gor-dol). Izvozni mehanizem ima dva bobna, na vsakega od njiju je navita jeklenica, na desni strani bobna sta smerno stikalo vožnje in dozator olja. Na levem bobnu sta dozator olja in zglob, ki veže dodatno napravo. Na levi strani nad bobnom se vije kovinska lestev in izvoz jeklenice. Okoli kompleksa izvoznega mehanizma, elektromotorja in dodatnih naprav, povezanih z izvoznim mehanizmom, je na desni in levi strani kovinska ograja.

Strojna kabina, lesen zastekljen objekt z vrati. Na strehi je v smer izvoznega mehanizma pritrjena svetilka. Opremo v kabini sestavljajo krmilo, zavore za krmilni mehanizem, telefon, opozorilne table (okvirji z navodili za delo), ampermeter, sedež, lesena omarica z oljenkama za dolivanje olja. V desnem kotu je na les obešen šop ključev. Po pričevanju nekdanjega zaposlenega Marjan Zakška je bilo zastekljeni del mogoče zastreti z zavesami, da se je lahko spremljalo signale.

Dvonosilčni mostni žerjav je kovinska konstrukcija zelene barve, sestavljena iz dveh horizontalnih »prečk«, na vsaki strani povezanih z nanju pravokotno konstrukcijo, ki je naslonjena na stebre zgradbe. Na konstrukcijo je vpet mehanizem škripčevja in koles z verigami (štiri debele verige, tri tanjše, od tega ena tanjša levem delu konstrukcije). Napis na konstrukciji: Titovi zavodi Litostroj Ljubljana serijska št. 17182 leto izdelave 1958 nosilnost 8 ton. Mostni žerjav se je uporabljal za servisiranje, pri remontu in za vzdrževanje. Nanj so npr. namestili stružnico, da so stružili boben. Z žerjavom so dvigovali dele, ki so bili potrebni vzdrževanje, menjave (npr. boben).

Pridobivanje premoga spremljajo različne nevarnosti. Za preprečevanje nesreč so delavci od svojih nadrejenih dobivali navodila za delo, ki so temeljila na zakonskih predpisih. Nadzor so opravljale inšpekcijske službe, a nesreče so se kljub vsemu dogajale. Nekatere so bile nepredvidljive, druge so imele vzrok v neupoštevanju varnostnih predpisov ali pa je šlo za človeško napako (Seher 1986, str. 127–128). 
Eden od pomembnih oddelkov sodobnega rudarstva je (bila) tudi jamska reševalna služba, saj pri izkoriščanju mineralnih snovi preti stalna nevarnost nesreč. Jamska reševalna služba mora imeti vso potrebno tehnično opremo, sredstva ter določene organizacijske in varnostne ukrepe, da lahko ob nesreči rešuje ljudi in opremo. Osnova vsake reševalne službe je tehnično opremljena in strokovno izurjena reševalna četa. Sestavljena je iz dobro podučenih reševalcev, ki so fizično in psihično dobro pripravljeni in znajo v nevarnih razmerah ustrezno ukrepati.

• Glavne naloge jamske reševalne službe so bile:
  takojšnja pomoč zaposlenim v rudniku pri vdoru plina ali vode, eksploziji, požaru;
• takoj se mora lotiti reševanja premoženja in pri tem upoštevati načrt obrambe in reševanja;
• čim prej mora omogočiti ljudem izhod z nevarnih, strupenih, zadimljenih območij;
• svojo pomoč, znanje in opremo mora v primeru nesreče ponuditi tudi drugim rudnikom;
• če je potrebno, pomaga pri elementarnih nesrečah zunaj rudnika;
• prva pomoč poškodovanemu ali obolelemu na delovnem mestu ter skrb za čimprejšnjo zdravniško oskrbo.

Jamska reševalna služba mora biti dobro organizirana, da lahko opravlja svoje naloge. Njeno strukturo sestavljajo vodstvo reševanja, tehnični oddelek, jamska reševalna postaja in jamska reševalna četa. Jamska reševalna četa je enota, ki je odgovorna za izvajanje reševalnih akcij ob nesreči. Njeni člani so usposobljeni za delo z izolacijskimi reševalnimi aparati v težkih razmerah v jami (Hudej 1995, str. 115–117; Navodila za delo jamske reševalne službe 1984).

Prve podatke, da so na Senovem imeli izolacijske aparate, je raziskovalec Anton Seher našel v dokumentih iz leta 1908 in pravi, da je bila takrat na Reštanju že oblikovana reševalna postaja (Seher 1986, str. 128). Težišče količine pridobljenega premoga se je v nekaj desetletjih in z novo infrastrukturo z lokacije Reštanj prestavilo v Ravne. Leta 1938 so pri rovu Ravne zgradili novo stavbo, ki je obsegala čakalnico in umivalnico za delavce, svetilkarno, prostore reševalne čete in kopalnico za tehnično osebje. Zahodno od rova so zgradili še manjšo zgradbo za jamsko upravo (Seher 1986, str. 124).

Leta 1995 je Vlada RS izdala odredbo o ustanovitvi družbe Rudnik Senovo v zapiranju d. o. o. in začela so se zapiralna dela, upokojevanje in prezaposlovanje delavcev. Dokončno so rudniško jamo zaprli leta 2006. Zadnje dejavnosti v okviru zapiralnih del premogovnika so bile opravljene leta 2010 (Šoštar 2018).² V tem obdobju so bili izpraznjeni tudi prostori, kjer je bila nekdaj reševalna postaja Ravne. Namesto da bi njen inventar zavrgli, so ga na pobudo nekaterih posameznikov prenesli v prostore nekdanje strojnice na Reštanju, kjer je še danes.

Kovinski kvader temno zelene barve z odprtinami v obliki črk, ki imajo rdečo zasteklitev in tvorijo napis REŠEVALNA POSTAJA. Za kovinskim kvadrom je zadaj kabel, da se ga je priklopilo na električno energijo in je napis zažarel v rdeči barvi. Ohišje svetlobnega zaboja je spojeno z vijaki. Svetlobni zaboj z napisom je bil v rabi v reševalni postaji premogovnika Senovo, na lokaciji Ravne. 

Izolacijski aparat z oznako P12. 
Kovinsko ohišje z usnjenimi naramnicami, dihalna cev z ustnikom. Osnovni deli izolacijskega reševalnega aparata so jeklenka s kisikom, reducirni ventil in maska. Drugi deli sestavljajo dozirne, kontrolne in prezračevalne armature.

Izolacijski aparat z oznako P30. Kovinsko ohišje z usnjenimi naramnicami, dihalna cev z ustnikom. Osnovni deli izolacijskega reševalnega aparata so jeklenka s kisikom, reducirni ventil in maska. Drugi deli sestavljajo dozirne, kontrolne in prezračevalne armature.

Izolacijski aparat z rusko oznako ГC10 (GS10). Kovinsko ohišje, naramnice iz tekstilnih trakov. Osnovni deli notranjosti izolacijskega reševalnega aparata so jeklenka s kisikom, reducirni ventil in maska. Drugi deli sestavljajo dozirne, kontrolne in prezračevalne armature. 

Merilnik plina metana. Merilnik je kovinski in v usnjenem etuiju z naramnico. Na čelni strani zgoraj je merilna skala, pod njo trije gumbi z oznakami P, 2 in 5, spodaj levo odprtina za priključek in spodaj desno logotip proizvajalca AUER. Gre za nadgradnjo prejšnjih merilnikov in ima že vgrajen mehanizem za jemanje vzorca zraka.

Pnevmoaparat, predhodnik izolacijskih samoreševalcev. Proizvajalec ga je poimenoval Orospirator. Aparat je v obliki pločevinastega valja s trakom za nošenje. Na zunanjosti ima pločevinasto etiketo z napisom proizvajalca »Beatmungsgerät für di Erste Hilfe 'Orospirator' DRÄGERWERK LÜBECK GERMANY« ter logotipom proizvajalca.

Naprava za predihavanje, imenovana pulmotor, proizvajalec je Dräger. Naprava je v odprtem lesenem zaboju. Sestavljena je iz več delov in pripomočkov, kot so mehovi, vrečke, cevi. Napis Sauerstoff (kisik) označuje ročico, s katero se nastavi koncentracija kisika. To napravo so odnesli v jamo, če je v nesreči komu stisnilo pljuča. 

Maska dihalnega aparata v plastični vrečki. Maske so bile razkužene, poimensko označene in hranjene v omari PS-190. Proizvajalec Dräger, tip Panorama nova. Maska ima pet nastavljivih gumijastih paščkov za pritrditev.

Merilni pripomoček za merjenje metana v zraku; rumeno ohišje in črn usnjen etui. Proizvajalec GIG Dortmund; spodaj desno na čelni strani delček srebrne nalepke; na hrbtni strani črna nalepka, na njej napis: Tipni a test br.: T5039 dne: 12. 1. (dd mm ni dobro vidno) 1971 proizvajalca; v spodnjem okencu številka 6713.

Merilnik plina metana in ogljikovega dioksida, imenovan interfermeter. Nastavi se lahko, vsebnost katerega plina bo meril. Ruske izdelave, napis SŠ2. Ima trak za nošenje.

Črpalka za preizkusne cevke. Namenjena je za merjenje vsebnosti določenih plinov v zraku, npr. CO2. Je rumene barve s črnim gumijastim mehom. Nanjo se namesti steklena merilna cevka, ki ima skalo, s katere se odčita koncentracija določenega plina. Na drugi fotografiji so zraven še škatlice dveh različnih proizvajalcev merilnih cevk za merjenje količine CO2. Leva je ruske izdelave (napisi v cirilici), papirnata škatlica je bež barve z modrim in rdečim grafičnim oblikovanjem. Desna škatlica je plastična, črne barve in z belo nalepko, na kateri je napis nemškega proizvajalca Dräger Röhrchen in specifikacija, da gre za 100 merilnih cevk za CO2. V omari PS-168 je več škatel obeh proizvajalcev (devet ruskih in škatla z več škatlicami nemških cevk). 

Anemometer, naprava za merjenje zračne hitrosti in smeri vetra. Z njo so merili pretočnost zraka v jami; uporabljal jo je nadzornik zračenja jame. Naprava ima okroglo vetrnico in v sredini okroglo merilno uro z več merilnimi skalami. Na zgornjem robu je obroček za obešanje. Anemometer je shranjen v lesenem etuiju, ki je oblečen v usnje in ima usnjeno naramnico. V notranjosti je oblazinjen s filcem. V leseni škatli je vžgan napis O3B74. V notranjosti je listek z rokopisom iz leta 2003, da naprava ne deluje.

Viseča omara za ustnike dihalnih aparatov. Bele barve, dvokrilna, z enim črnim okroglim ročajem. V notranjosti poličke z razdelki. Skupaj je 56 razdelkov (8 x 7). Vsak razdelek ima številčno označbo, nekateri tudi ploščico z imenom in priimkom delavca, ki je delal v reševalni enoti. V nekaterih razdelkih so v plastični vrečki ustniki dihalnega aparata. Na levih vratcih omarice visi seznam nadomestnih delov za aparate. 

Bela omarica za sanitetni material. Dvokrilna omarica z rdečim križem na vsakih vratcih. Na desnem krilu ključavnica s ključem. V notranjosti star sanitetni material, kot so povoji, gaze, vata, obliži. Na notranji strani desnega vratnega krila A4-seznam s popisom, kaj vse mora biti v omarici.

Komplet mize s sedmimi stoli. Miza ima na eni od daljših stranic predal z lesenima črnima ročajema. Delovna površina je črne barve. Nosilna konstrukcija mizne plošče je bele barve, s štirimi nogami, spodnji del vsake nogice,  približno 10 cm, je obarvan črno. Ujemajočih se stolov je sedem. Gre za stole brez naslonjala, sedalno površino imajo kvadratne oblike in štiri nogice. So bele barve, le rob sedalne površine in spodnji deli nogic so črne barve. 

Delovni pult z ohišjem na nogicah, dvema predaloma in dvojimi vrati. Ploskev pulta sega prek ohišja. Predala imata kovinski ročaj in vsak svojo ključavnico, brez ključa. Na vratcih ni ročajev, je pa odprtina za ključ. Rob pulta in nogice so črne barve, drugo je bele barve. Najverjetneje v rabi za hrambo rezervnih delov. 

Delovni pult z ohišjem. Ohišje je razdeljeno na zgornji in spodnji del. V zgornji polovici sta dva predala, drug zraven drugega. Vsak ima dva črna lesena ročaja. V spodnjem delu, pod predaloma, je odlagalna površina, ki je spredaj ojačana s stebričkom. Pult z ohišjem je bele barve, s črnim robom in črnimi ročaji predalov. Uporabljali so ga pri servisu aparatov in preizkusih opreme.

Omara, dvokrilna. Vsako od vratnih kril ima lesen okvir in je na sredini razdeljeno s horizontalno letvijo, sicer so vrata zastekljena. Desno vratno krilo ima ključavnico s ključem. Zunanjost omare je bele barve s črnim zgornjim in spodnjim robom. V notranjosti je rjave barve in s štirimi policami, na katerih so razni dokumenti ter nekaj predmetov.