Film Milosh je zgodba o usodi Miloša Orla, izgnanega preko preselitvenega taborišča Rajhenburg na Hrvaško leta 1941.
11. januarja 2011, ob 11. uri smo v sodelovanju z Muzejem novejše zgodovine Slovenije-Enota Brestanica, predvajali dokumentaren film z naslovom Milosh. To je bila prva prireditev Mestnega muzeja Krško posvečena 70. obletnici izgona in 20. obletnici osamosvojitve Republike Slovenije v letošnjem letu.
V uvodu je film predstavila kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Enota Brestanica Irena Fürst.
Film Milosh je življenjska zgodba Miloša Orla, ki jo je posnela njegova hči Vesna Orel, ki je bila na predvajanju filma prisotna in je na koncu pozdravila navzoče in film dopolnila s svojo pripovedjo. Film je pripoved človeka, ki je bil v času II. svetovne vojne izgnan. Delil je usodo tisočih izgnancev, a usoda vsakega posameznega je zgodba zase.
Družina Miloša Orla se je iz okolice Trsta priselila na Spodnje Štajersko, v Celje, že leta 1925. Takrat je Milošev oče dobil redno zaposlitev v Kamnoseški industrijski družbi Celje. Tja se je preselil z družino, v kateri so bili trije otroci: Ksenija, Vesna in Miloš, rojen prav leta 1925. Šli so s trebuhom za kruhom, v ozadju pa je bil tudi politični razlog, umik izpod vpliva italijanskega fašizma.
Mirno družinsko življenje je v Celju pretrgala druga svetovna vojna. Ker so bili Primorski Slovenci, priseljenci na Štajersko po letu 1914, so jim Nemci namenili usodo izgona. Nemci, ki so si zadali načrt – ponemčenje Štajerske in Gorenjske in ob tem izgon okrog 220 do 260.000 Slovencev, so se odločili, da bodo izgnali s tega področja vse izobražence, zgoraj omenjene priseljence s Primorske, prebivalstvo Obsavsko-obsoteljskega pasu in tiste, ki so jih rasno slabo ocenili. Nekaj več kot 60.000 jih je moralo na trnovo pot izgnanstva. Med njimi so bili tudi štirje člani družine Orel, saj je hči Ksenija že pred izgonom umrla. Nemci so jih septembra 1941 pripeljali v preselitveno taborišče Rajhenburg, po nekaj dnevih pa izgnali na Hrvaško, oz. v NDH, v Slavonsko Požego. Od tam so bili premeščeni v Bjelovar in nato Garešnico. Selili so jih po okoliških vaseh in oče in Miloš nista bivala v istih hišah kot mati in Vesna. A ko je oče konec leta 1942 dobil zaposlitev pri kamnoseku v Garešnici, so se preselili tja in dobili skupno bivališče pri nekem krojaču. Vendar že v začetku leta 1943 je odšla Vesna v partizane, konec leta pa ji je sledil tudi Miloš, star komaj 18 let. Bila sta v različnih partizanskih enotah in Vesna je pri nemškem bombardiranju v Moslavini leta 1944 izgubila življenje. Po končani vojni sta se starša vrnila v Celje. Stanovanje, ki so ga imeli pred izgonom, je bilo v lasti nekoga drugega in so jih najprej nastanili v neko skupno zavetišče. Miloš pa je odšel na šolanje za vezista v Rusijo, najprej v Grozni v Gruzijo in nato v Kijev v Ukrajino. Zaradi Informbiroja so se šolajoči morali pred zaključkom šolanja leta 1948 vrniti v Jugoslavijo, kjer je Miloš delal kot mornariški oficir v različnih krajih Dalmacije. Upokojil se je v Splitu, kjer še danes živi.
Svojo življenjsko zgodbo je Miloš pripovedoval ob brskanju po škatli s starimi fotografijami in ob premišljeno zastavljenih vprašanjih hčere Vesne. Na prvi pogled enostaven zapis o nekem življenju je razgrnil pred občinstvo razmišljanje človeka, ki je svoje spomine zaprl vase, kot je zaprl fotografije v škatlo. A ob gledanju fotografij so iz njega privreli spomini, ki jih je delil s svojo hčerko in posredno tudi z obiskovalci, ki so napolnili večnamenski prostor Mestnega muzeja Krško. Film se je na svojstven način dotaknil vsakega obiskovalca, še posebej pa tistih, ki so izgon doživeli sami.
