Imate minuto?

Ob 100. obletnici rojstva Rezi Pirc

28. marec 2023

REZI PIRC 

(*27. marec 1923, Leskovec pri Krškem, † 22. oktober 1999, Leskovec pri Krškem)

učiteljica in pobudnica ter ustanoviteljica Občinske zveze prijateljev mladine Krško (OZPM Krško), družbena delavka na področju otroškega varstva in izobraževanja

Rezi Pirc je šolanje v šestrazredni osnovni šoli opravila v domačem kraju, nadaljevala pa na meščanski šoli v Krškem. Med drugo svetovno vojno je bila z družino izseljena v nemška delovna taborišča. 

V šolskem letu 1945/1946 se je vpisala na učiteljišče v Novem mestu. V obdobju od 1950 do 1957 je poučevala na osnovni šoli v Leskovcu pri Krškem. Od leta 1957 do upokojitve leta 1982 je delala na področju vzgoje in izobraževanja, kjer je prejela številna najvišja tako državna, republiška kot občinska priznanja. S sodelavci je organizirala in koordinirala številne republiške in medrepubliške akcije.

Bila je pobudnica ustanovitve prvega društva prijateljev mladine v Krškem, ki je začelo delovati leta 1952. Naslednje leto je nastala Občinska zveza prijateljev mladine Krško – OZPM Krško, katere predsednica je bila od ustanovitve do leta 1991. Med njene najpomembnejše dejavnosti je spadala tudi organizacija otroških letovanj in novoletnih praznovanj.

Pod okriljem OZPM Krško je bila Rezi Pirc tudi ustanoviteljica in organizatorka otroških letovanj za šolske in predšolske otroke. Uspešno je sodelovala s Počitniško skupnostjo Krško. Izjemno pomembna je bila njena vloga pri gradnji hišic in otroškega naselja v Nerezinah, kjer so otroci prvič letovali leta 1977. 

Leta 1964 je bila med pobudniki dogovora za izvajanje zunajšolskih dejavnosti po enotnem programu na območju občine Krško. OZPM Krško in Zavod za prosveto Krško sta izdala Priročnik za delo s pionirji, ki je bil prvi tovrstni priročnik z usmeritvami v Sloveniji. Kot referentka za šolstvo na Občini Krško je vneto sodelovala s šolami in spodbujala razvoj zunajšolskih dejavnosti. 

Leta 1992 je Rezi Pirc prenehala aktivno delovati v OZPM Krško, svoje naloge je predala dolgoletnima sodelavkama Danici Zalokar in Vidi Ban, a je še vedno ohranjala vezi z organizacijo.

Veljala je za odločno žensko, z izrednim čutom za šibkejše in veliko mero organizatorskega daru. Spletla je močno mrežo sodelavcev, v katere je verjela, jim zaupala. S svojim delom in osebnostjo je zaznamovala krško občino ter segala tudi prek občinskih meja v širši slovenski in širši prostor nekdanje skupne države. 

Pripravila: Anita Radkovič, Mestni muzej Krško

Predmet meseca marca: Kopačke Monike Lekše

Imate minuto?

15. marec 2023

Letošnjega 8. marca, na enega pomembnejših praznikov v letu, nas je razveselila Monika Lekše, ki je za Športno zbirko Mestnega muzeja Krško podarila svoje prve kopačke. To nogometno obuvalo je nosila med letoma 1998 in 2002.

Moniki Lekše (Novo mesto,  17. 1. 1981) so bili vsi športi z žogo vedno blizu, in odkar pomni, je rada brcala žogo. V osnovni šoli je po pouku, med čakanjem na šolski kombi, s fanti in dekleti igrala nogomet na šolskem igrišču v Podbočju. Srednjo šolo je obiskovala v Ljubljani in tam, v sezoni 1998/99, začela resno trenirati v ŽNK Ilirija Ljubljana. Ravno zato ni bila nikoli članica ŽNK Krško. Za ŽNK Ilirija je v 1. ŽNL in ženskem pokalu nastopala v sezonah 2000/01 in 2001/02. 

V drugi polovici devetdesetih let je bila članica ženske nogometne reprezentance Slovenije DU18,  v kateri so bile njene reprezentančne kolegice tudi nekatere igralke ŽNK Krško (Nadja Lajkovič, Ramiza Seferović, Tamara Cvirn, Jerneja Škrbina Božič, Jožica Kelnarič in Biserka Špiler). V tem obdobju je bil pomočnik glavnega reprezentančnega trenerja Branko Cvirn, tudi takratni trener ŽNK Krško.

Monika Lekše je skupaj s še dvema Posavkama, Tanjo Lekić in Mojco Janc, iz ljubljanskega kluba ŽNK Ilirija prestopila v ŽNK Krka, kjer je v 1. ŽNL in ženskem pokalu igrala v sezonah 2002/03 in 2003/04. Po tem obdobju je sklenila svojo nogometno kariero.

V ženskem pokalu je zbrala sedem nastopov (438 minut), v 1. ŽNL pa 29 (1758 minut).

Darovalki se zahvaljujemo za donacijo osebnega predmeta ter hkrati vabimo tudi druge aktivne in nekdanje športnice in športnike, da v muzej prinesejo svoje predmete in fotografije, ki jih spominjajo na njihovo športno kariero. Skrbno jih bomo shranili in predstavili v okviru muzejskih razstav in publikacij.

*Če ste na kateri od fotografij prepoznali koga, ki ga nam ni uspelo, vas lepo prosimo, da nam to sporočite na nina.sotelsek@mestnimuzejkrsko.si ali 07 492 10 98. Vnaprej hvala!

Pripravili: Anita Radkovič in Nina Sotelšek, Mestni muzej Krško

V spomin: Vinko Pirc

7. februar 2023

Ob nedavnemu odhodu, današnji prispevek na muzejskem blogu posvečamo Vinku Pircu, dolgoletnemu igralcu, trenerju, organizatorju in predsedniku Nogometnega kluba Krško. 

Vinko Pirc (15. 1. 1948–2. 2. 2023) se je v zgodovino NK Krško vpisal kot nogometaš, ki je začel leta 1972 in aktivno igral naslednjih enajst let, do ukinitve posavske lige. Tudi kasneje je ostal zvest domačemu klubu in deloval kot uspešen trener in organizator. Leta 1978 je postal njegov podpredsednik in leta 1992 predsednik ter opravljal to funkcijo do leta 1996. Največji prispevek je dal krškemu nogometu kot trener, saj je že kmalu po t. i. portoroških sklepih začel poudarjati, da mora klub sam vzgojiti igralce, zato se je lotil načrtnega dela z mladimi. Jeseni leta 1982 je treniral kadetsko ekipo in jo vključil v zasavsko kadetsko ligo, kjer je bila naslednji dve leti na vrhu lestvice. Leta 1986 je tudi uradno prevzel skrb za mlade, kar je že v nekaj letih prineslo prve uspehe, saj je razvoj skrbno načrtoval in težil k čim večji strokovnosti v klubu. Leta 1994 je pionirska selekcija osvojila 4. mesto na državnem prvenstvu brez enega samega poraza. Dve leti zatem je ekipa mladincev postala prvak Celjske nogometne podzveze in se prebila v 2. državno ligo. Vzgojil je vrsto igralcev (Slaviša Dvorančič, Simon Pirc, Rok Zorko, Sašo Rabič, Vinko Molan, Ivan Lenič, Dejan Rusić in drugi), ki so leta 2002 popeljali NK Krško v 2. SNL. Živko Šebek ga je uvrstil med najpomembnejše osebnosti v zgodovini krškega nogometa in prav tako mnogi sogovorniki, ki se na razstavi v Mestnem muzeju Krško, posvečeni stoti obletnici nogometa, ustavijo pred njegovo fotografijo. Opišejo ga z besedami: 

 »[…] v najbolj kritičnih obdobjih klubske dejavnosti je imel poglavitne zasluge za njeno ohranitev in nadaljevanje« (Ž. Šebek, iz knjige 80. let nogometa v Krškem, 2002);

 »[…] po otroke s Krškega polja se je vozil s kombijem in jih po treningu peljal domov, samo da je mladina lahko trenirala« (S. Pirc, terenski zapiski, 15. 11. 2022); 

»Če si kdo zasluži priznanje za zadnjih petdeset let, potem si ga Vinko Pirc, ki je praktično sam držal krški nogomet vsaj petnajst let pokonci, da je preživel […] Se čudim, da je tolika leta to držal pokonci, drugače bi se klub razformiral. Da ni on vložil toliko svojega truda, dela. […] in drese je pral, tam, kjer so imeli prostore spidvejisti […] On je vse to pral, rihtal, papirje vodil […] Smo se mu že takrat čudili, vsa čast! In predsednik in trener in tajnik […] včasih je koga dobil za pomagat! Težko verjeti! Vinko je bil … vsa čast, vsa čast!« (S. Krajnc, terenski zapiski, 30. 12. 2022); 

»[…] ko smo bili mlajši, smo trenirali le na glavnem igrišču, ki je bilo res v katastrofalnem stanju […]. Spomnim se dogodka na treningu, ko je eden od igralcev brcnil žogo preko gola, letela je na breg in čez. A spidvejisti so imeli istočasno trening […]. Moj oče je bil takrat tudi trener in ga je to malo razjezilo. […] ne bom pozabil […] še isti dan je šel domov, vzel traktor, neke brane ali kaj, in začel planirati s svojimi klubskimi kolegi […] postavil je gol, enega tukaj, drugega tam, pa mreže [...]. Lahko rečem, da sem vesel, da je dal moj oče neki doprinos, da danes stojimo na takem lepem igrišču, na katerem lahko naši otroci trenirajo […].« (S. Pirc, video ob 90. obletnici NK Krško, 2012);

»Zelenica na glavnem igrišču je bila zanič, za silo se je na njej igralo. In pride Vinko s svojim osebnim traktorjem in s plugom. Po celem igrišču je preoral v širino 50 m. Pripeljal je brano, velike skale smo povlekli ven. Potem smo navozili materiala, mivke iz Vrbine.« (Z. Pilipović, terenski zapiski, 11. 11. 2022) 

»[…] dobričina, to je bil Človek, z veliko začetnico, predan nogometu« (B. Karabaš, terenski zapiski, 9. 2. 2022).

Pripravili: Nina Sotelšek in Anita Radkovič, Mestni muzej Krško

Fotografije:

Foto 1: Portret Vinka Pirca. Iz knjige: Šebek, Ž. (2002). 80 let nogometa v Krškem: Krško: Nogometni klub. 

Foto 2: Praznovanje 75. obletnice nogometne dejavnosti v Krškem, leta 1997. Stadion Matije Gubca, Krško. V ospredju desno Danilo Siter, levo Vinko Pirc. Izvorna fotografija je v zasebni lasti, št. pred. ŠN-632.

Foto 3: Skupinska fotografija iz tekme med NK Krško in NK Zreče, leta 1995, na stadionu Matije Gubca v Krškem. Od leve proti desni sedijo: Ivek ?, Slavko Budna, Rastislav Matić, dr. Franc Pogačar, Sveto Rusić in Vinko Pirc. Izvorno fotografijo hrani Jože Stopar, št. pred. ŠN-647.

Foto 4: Vinko in Simon Pirc, ok. leta 1980. Izvorno fotografijo hrani Simon Pirc, št. pred. ŠN-1045.

Foto 5: Krško moštvo iz sezone 1980/81. Od leve proti desni stojijo: Miladin Kuzmanović, Zvonimir Faletar, Marjan Salmič, Miro Čelan, Jože Letica in Vinko Pirc (trener). Od leve proti desni čepijo: ? Drobnič, Stane Puntar, Stanko Baznik, Ivo Čelan, Ivan Bernardič in ? Čurič. Jesen 1987. Izvorno fotografijo hrani Simon Pirc, št. ŠN-1046.

Foto 6: Selekcija starejši dečki v sezoni 1989/1990. Od leve proti desni stojijo: Sebastijan Abram, Janez Kozole, Danijel Kraševec, Aleš Kukavica, Jože Zorič, Robert Zorko in Vinko Pirc (trener). Od leve proti desni čepijo: Peter Sotelšek, Rok Zorko, Apolo Prugovečki, Aleš Cerovec in Slaviša Dvorančič. Izvorna fotografija je v zasebni lasti, št. pred. ŠN-1062.

Foto 7: Skupščina NK Krško, okoli leta 1996, V Kulturnem domu Krško. Tedaj je bil predsednik NK Krško Danilo Siter. Od leve proti desni stojijo: Jože Stopar, trener članov Kokolj, Boško Karabaš, Stanislav Zorko, Jože Umek, Sveto Rusić, Vinko Pirc, Brane Urbanč, Ivan Čolak, Danilo Siter, Zdravko Pilipović in verjetno pomočnik trenerja Barkovič. Čepi Slavko Soldat. Izvorno fotografijo hrani Stanislav Zorko, št. pred. ŠN-1273.

Foto 8: Članska ekipa NK Krško, sezona 1994/1995. Od leve proti desni stojijo: Vinko Pirc, ? Fekonja, Joško Stopar, Miroslav Pilipović, Simon Pirc, Franci Rozman, Sašo Rabič, Ivo Horvat, Slavko Budna,  Zdravko Stritar, Vinko Šerbec in Rastislav Matić. Od leve proti desni čepijo: Peter Petrič, Antoni Brdik, Rajko Zakšek, Vinko Molan, Roman Plankar, Toni Murn, Bogdan Kožar in Slavko Krajnc. Izvorno fotografijo hrani Erika Rabič, št. pred. ŠN-1562.

Foto 9: Kadetska selekcija NK Krško, 27. 4. 1994. Od leve proti desni stojijo: Aleksander Novak, Sašo Rabič, Aleš Cerovec, Adriano Radonjić, Zoran Omerzu, Robert Meze, Rok Zorko, Aleš Gabri, Marko Cedilnik, Ivica Kožič in Vinko Pirc. Od leve proti desni čepijo: Nejc Prosenik, Dejan Voglar, Alojz Mlakar, Boris Černoga, Sebastjan Bolha, Slaviša Dvorančič. Izvorno fotografijo hrani Simon Pirc, št. ŠN-1030.

Foto 10: Mladinska selekcija NK Krško, 31. 8. 1994. Od leve proti desni stojijo:  Ivo Horvat, ? Kavčič, Simon Pirc, Silvo Šerbec, Jože Gorišek, Jože Stopar, Matjaž Polovič, Marjan Vešligaj, Mario Bratkovič in Vinko Pirc. Od leve proti desni čepijo: Rajko Zakšek, Albert Kresnik, Boštjan Zlobko, Dejan Voglar, Roman Plankar, Ameti Remzi in Patrik Šribar. Izvorno fotografijo hrani Simon Pirc, št. ŠN-1031.

Foto 11: Mladinska selekcija mlajši pionirji NK Krško, sezona 1995/1996. Od leve proti desni stojijo:  Sveto Rusić, Ivan Lenič, neznani igralec, Mirko Butina, Dejan Urbanč, Amel Nadarević, Radiša Kopren, neznani igralec, neznani igralec, voznik kombija in Vinko Pirc. Od leve proti desni čepijo: Darko Butina, Joško Bratkovič, Miroslav Pilipović, Gregor Pintar, neznani igralec in Drago Cvirn. Izvorno fotografijo hrani Simon Pirc, št. ŠN-1032.

* Če ste na kateri od fotografij prepoznali koga, ki ga mi nismo uspeli, vas lepo prosimo, da nam to sporočite na nina.sotelsek@mestnimuzejkrsko.si ali 07 492 10 98. V naprej hvala!

Literatura:

Šebek, Ž. (2002). 80 let nogometa v Krškem. Krško: Nogometni klub Krško.

Upodobitev svete Lucije na poslikanem lesenem stropu

Imate minuto?

13. december 2022

Na današnji dan, 13. decembra, goduje sveta Lucija, mučenka in zavetnica slepih, bolnih otrok, skesanih pocestnic, kmetov, steklarjev, sedlarjev, krojačev, šivilj, tkalcev, nožarjev, kočijažev, pisarjev, notarjev, tapetnikov, hišnikov, vrtnarjev, pisateljev (v Angliji), odvetnikov, služkinj in krošnjarjev, proti očesnim boleznim, bolečinam v grlu, okužbam, krvavitvam (krvotoku) in griži (Schauber in Schindler 1995, stran 640). 

Njen obstoj je zgodovinsko dokazan, rodila se je okoli leta 286 v Sirakuzah na Siciliji in se zavezala čistosti. Mati jo je želela dati za ženo imenitnemu poganskemu mladeniču, a Lucija se je uprla, mati pa je popustila šele, ko je ob hudi bolezni s hčerjo odšla na romanje, ki ji je čudežno povrnilo zdravje. Ženin se z njeno zavrnitvijo ni sprijaznil in jo je prijavil namestniku cesarja Dioklecijana, preganjalca kristjanov. Lucija kljub mučenju in grožnjam ni zatajila svoje vere. Kaznovali so jo  z onečaščenjem v javni hiši, žganjem z ognjem, polivanjem z vrelim oljem in smolo, toda ostala je nepoškodovana, zato so jo naposled umorili z mečem (Schauber in Schindler 1995, strani 640–642).

Poleg palmovega lista, simbola mučeništva, je pogosto upodobljena s knjigo, dvojnim križem, svetilko, svečo, plamenico, mečem ali bodalom, včasih na pladnju nosi dvoje oči (Schauber in Schindler 1995, stran 642). Prav slednje so njen atribut tudi na poslikavi v  krški cerkvi sv. Rozalije, ki je bila posvečena leta 1647. Njen umetelno poslikani strop, ki sodi med največje ohranjene tovrstne spomenike v Sloveniji, v posavskem prostoru pa je sploh edini, datiramo v leto 1666 in je delo Janeza Soharja iz Vidma (Cevc 1977, Golob 1988, Register kulturne dediščine). Leseni strop je kompozicija tabelnih slik, sestavljenih iz 84 kaset. Poleg zavetnice, priprošnjice zoper kugo sv. Rozalije, ter sv. Lucije so v središčnih devetih kasetah s svojimi značilnimi atributi ter napisom upodobljene še sv. Katarina, sv. Elena, sv. Apolonija, sv. Cecilija, sv. Uršula, sv. Margareta in sv. Barbara. Preostale kasete so poslikane z dekorativnimi motivi rastlinskih vitic, rozet in upodobitvijo Sonca, Lune ter operutničenimi angelskimi glavicami. S skladnim barvnim koloritom tvorijo kasete estetsko zaokroženo delo.

Baročne poslikave so bile restavrirane med letoma 1995 in 1999, leta 2010 pa se je končala celovita prenova cerkve, ki je poleg restavrirane notranjščine dobila še urejeno zunanjost in okolico. Od leta 2007 ima cerkev sv. Rozalije status lokalnega spomenika kulturne dediščine (Občina Krško 2010).

Pripravila: Klaudija Cigole, Mestni muzej Krško

Miklavževo

Imate minuto?

6. december 2022

V noči na današnji dan nas je po ljudskem izročilu obiskal sveti Miklavž, prvi od decembrskih dobrih mož, ki goduje 6. decembra.

V Mestnem muzeju Krško smo v začetku letošnjega maja pripravili predavanje o nesnovni kulturni dediščini in njenem varovanju v Sloveniji ter predstavitev Registra nesnovne kulturne dediščine, ki zajema dediščino s celotnega ozemlja Republike Slovenije. V želji po spoznavanju različnih zvrsti dediščine z našega območja in širjenju registra sta nas mag. Anja Jerin in mag. Adela Pukl, predstavnici koordinatorja varstva nesnovne kulturne dediščine (to nalogo opravlja Slovenski etnografski muzej), seznanili s postopki vpisa v register in evidentiranja nosilcev k enotam, ki so že vpisane.

Tudi v Posavju in ožje na območju MO Krško so še vedno žive različne zvrsti nesnovne dediščine. Pri enotah, ki so že vpisane v Register nesnovne kulturne dediščine med družbenimi praksami, rituali in praznovanji, najdemo tudi miklavževo, ki je bilo kot enota vpisano 1. 6. 2021. Med sopomenkami za miklavževo so še miklavževanje, Miklavževi obhodi in Miklavževi sprevodi.

Utemeljitev vpisa v Register nesnovne kulturne dediščine pravi: »Sv. Miklavž je eden od treh dobrih mož, ki konec leta obdarujejo otroke. V primerjavi s po vojni uvedenim dedkom Mrazom in personificiranim Božičkom ima v Sloveniji najdaljšo tradicijo. Na večer pred svojim godom se sam ali s spremstvom pojavlja tako v mestih kot na podeželju. Vsako leto ga otroci težko pričakujejo doma, na raznih prireditvah in sprevodih po mestih. Miklavževo je verski praznik otrok, ki ima v Sloveniji dolgo družinsko in skupnostno tradicijo ter je pomemben del družinske, lokalne in nacionalne identitete.«

Na območju Mestne občine Krško miklavževanje ohranjajo nekatera društva in posamezniki v Podbočju, vaseh krajevne skupnosti Krško polje, na Zdolah in v Leskovcu pri Krškem. 

Miklavževanje v Podbočju v organizaciji Kulturnega društva Stane Kerin neprekinjeno poteka od leta 1999, letos že štiriindvajsetič. Vsakoletne zgodbe, v katerih so poudarjene pozitivne lastnosti, pomoč, ljubezen do sočloveka, pravičnost, na odru Kulturnega doma Podbočje odigra otroška gledališka skupina. Avtorica besedil, režiserka in organizatorica dogodka je Ivanka Černelič Jurečič. V društvu poskrbijo tudi za kostume in masko, ki jo z leti spreminjajo in dopolnjujejo. Ob koncu Miklavž v spremstvu angelčkov, ki delijo bonbone, in nagajivih parkljev razdeli darila.

V vaseh Krajevne skupnosti Krško polje obdarovanje otrok do dopolnjenega šestega leta neprekinjeno poteka že približno 25 let. Organizator miklavževanja je KS Krško polje, ki priskrbi darila za otroke. V gasilskem domu na Vihrah na predvečer sv. Miklavža pripravijo predstavo, ki jo skupaj uprizorijo otroci in starši. Po koncu programa najmlajši prikličejo Miklavža in njegovo spremstvo parkljev in angelčkov, ki jih odigrajo starejši otroci. 

Dediščina miklavževanja na Zdolah sega približno 30 let nazaj. Sprva je Miklavž obdaril otroke v domači cerkvi. Nato so v Turističnem hortikulturnem društvu Zdole predlagali, da bi  se z njim srečali vsi predšolski otroci s prebivališčem v njihovi krajevni skupnosti. Miklavž jih v spremstvu parkeljna in angelov obiskuje na njihovem domu, otroci pa mu predajo risbico ali posladek.

V Leskovcu pri Krškem približno pet let poteka Miklavžev obhod po ulicah in domovih. Pobuda se je porodila med posamezni starši. Miklavž tako v spremstvu parkeljnov z verigami in angelov s svečkami in košaricami sladkarij obišče tiste hiše, v katere so ga povabili. Preveri, ali so bili otroci pridni, morda poznajo kakšno molitev ali mu lahko zapojejo pesmico.

V Mestnem muzeju Krško bomo tudi v prihodnjem letu nadaljevali aktivnosti na področju nesnovne dediščine v želji po širjenju registra in spoznavanju različnih zvrsti dediščine Krškega in okolice. 

Pripravila: Anita Radkovič, Mestni muzej Krško

Adventni čas ali priprava na božič

Imate minuto?

29. november 2022

Z zadnjo novembrsko nedeljo smo vstopili v letošnji advent. Poimenovanje časa priprave na božič je uvedla Katoliška cerkev, in sicer po latinskem izrazu adventus, ki pomeni prihod.

Advent, ki lahko traja od 22 do 28 dni, se začne na prvo nedeljo po 26. novembru in konča na sveti večer, 24. decembra. Letos imamo tako enega od daljših adventov. Gre torej za štiri predbožične nedelje, ki jih simbolno označujemo s štirimi svečami na adventnem venčku. Z adventom začenja Katoliška cerkev liturgično leto, tradicionalno ta čas zaznamuje vijoličasta liturgična barva. 

V našem časovnem pasu je to obdobje, ko je dan najkrajši, z najmanj dnevne svetlobe in naravo v stanju mirovanja, s čimer so povezana mnoga čarna dejanja. Kljub krščanski ikonografiji so se vse do dandanes ohranile posamezne ostaline poganskih verovanj, ki jih še najbolj razpoznavamo v čarih ognja in zelenja. Če so prvi (tudi zaradi velikih sprememb v notranji opremi domov v dvajsetem stoletju) prisotni le še v sledeh, pa so drugi precej bolje ohranjeni. Naj omenimo vsaj setve žita na dan sv. Barbare in sv. Lucije, pa opazovanje kaljenja vejic sadnega drevja in vinske trte ter s tem povezano vedeževanje o letini v prihajajočem letu.

Poleg pravkar omenjenih svetnic je treba med adventnimi svetniki izpostaviti vsaj še sv. Nikolaja oz.  Miklavža, ki je verjetno med najbolj znanimi in priljubljenimi svetniki v celotnem koledarskem letu. Kljub temu da ga večina (ne le otrok) najprej poveže s prvim v nizu obdarovanj adventnega in božičnega časa, ne gre pozabiti, da je tudi zavetnik mornarjev in brodnikov. V času, ko je bila reka Sava pomembna trgovska pot, je to bil zagotovo razlog, da se kot zavetnik pojavlja v naših sakralnih prostorih. Posvečene so mu bile tako kapela na gradu Krško kot tudi obe rajhenburški. 

V preteklosti je pripravo na božič zaznamoval pogled vase in s tem povezano postenje, ki se je s svetim večerom zaključilo. Ljudje današnjega, potrošniško in komercialno obarvanega, časa so na to  verjetno že skoraj pozabili. Morda pa nam prihodnost, ki se zarisuje z drugačnimi potezami, prinaša priložnost, da z majhnimi (morda čarnimi) dejanji, povezanimi s tradicionalnimi opravili predbožičnega časa, ponovno odkrijemo skoraj pretrgane vezi tako z narodopisnim izročilom kot z naravo in prostorom, v katerem nam je dano prebivati.

Pripravila dr. Helena Rožman, Mestni muzej Krško

Publicistična dejavnost dr. Mihajla Rostoharja

Imate minuto?

22. november 2022

Pred dnevi smo obeleževali svetovni dan filozofije, zato v današnjem blogu predstavljamo del publicistične dejavnosti velikega raziskovalca in pedagoga Mihajla Rostoharja, ki je v našem kolektivnem spominu sicer zapisan predvsem kot psiholog. A svojo temeljno izobrazbo je pridobil s področja filozofije.

Tudi po diplomi l. 1906 na dunajski univerzi je študij na tem področju nadaljeval pod mentorstvom poznejšega češkega predsednika dr. Tomaša G. Masaryka na Karlovi univerzi v Pragi, kjer je habilitiral l. 1909. S študijem pri slovitem Wilhelmu Maximilianu Wundtu v Leipzigu pa se je dokončno zapisal psihologiji. 

Že v gimnazijskem času v Ljubljani in Kranju je pisal in objavljal. Z ljubljanske gimnazije so ga izključili prav zaradi sodelovanja v skrivni literarni Zadrugi. A tudi v Kranju, kjer je nadaljeval šolanje, je bil med dejavnimi gimnazijci, saj je sodeloval pri vzpostavljanju literarnega krožka, ki je izdajal časopis Brstje. Literarna in politično angažirana besedila je objavljal tudi v Omladini in zagrebški Naši nadi (Benedetič 1996).

Politično motivirana besedila je okronal z izdajanjem revije Napredna misel. Ta je izhajala v obdobju 1912–1914. Prvi letnik je Rostohar, čeprav je takrat živel v Pragi, tiskal v Zadružni tiskarni v Krškem.[1] Med bralce je dvomesečnik pospremil z mislijo: »Napredna misel hoče biti glasilo cele napredne kulturne struje na Slovenskem.«

Pozneje se je, razumljivo, osredotočil na področje psihologije. Njegova strokovna bibliografija je bogata. Dr. Vid Pečjak je zapisal: »Nihče ni preštel Rostoharjevih strokovnih in znanstvenih del […] objavljal je v češkem, nemškem, francoskem, hrvaškem in slovenskem jeziku« (1996: 52).

Leta 1935 je spodbudil ustanovitev strokovnega časopisa Psychologie, prvega na Češkem, ki ga je vse do vrnitve v Jugoslavijo leta 1949 tudi urejal (Kolaříková 1967: 116–117).

V nadaljevanju tokrat navajamo le izbor Rostoharjevih monografskih publikacij:

• Uvod v znanstveno mišljenje, 1909

• Theorie hypotetického soudu (iz slov. prevedel K. Vondráček), 1910;

• Za novi socializem, 1922;

• Studie z vývojové psychologie I, 1928;

• Uvod v znanstveno mišljenje, 1932;

• Psychologické základy počátečního čtení s praktickým návodem ke čtení, 1934;

• Psychologie jako věda o subjektivní skutečnosti, 1950;

• Začetno čitanje po analitični metodi, 1961;

• Osnove obče psihologije, 1964;

• Osnove socialne psihologije, 1965;

• Psihologija, 1966.

Pripravila: dr. Helena Rožman, Mestni muzej Krško

Justina Gnedič - Kozinc, ljudska pesnica in pisateljica

Imate minuto?

15. november 2022

PESEM JE:

Iskanje resnice v 
neskončnosti neba,
v samoti klic srca, 
ena sama ljubezen, 
ki osvobaja duha.
Skozi neprespane noči potovanje, 
v realnost 
ali lepe sanje.

Vulkan čustev, ki očisti dušo, 
vihar, ki prežene nostalgijo, 
luč, ki odkriva temo, 
ljubezen, ki zavrača zlo, 
toplota sonca, ki prodira skozi mraz.

To ni le pesem, je življenje, 
globina morja in skrivnosti neba, 
žalost, ki očisti dušo, 
žuborenje studenca, 
šumenje reke in šelestenje dreves, 
izvor zakladov srca. 
To vse ti pesem da, 
pesem, ki prihaja iz srca.

Justi Gnedič - Kozinc 

*21. november 1917, Mrtovec pri Boštanju, †30. marec 2005, Celje

Justi Gnedič - Kozinc, rojena Pešec, je z mamo in starimi starši odraščala na Mrtovcu nad Boštanjem. Pred vojno je nekaj časa živela tudi v Zagrebu in Ljubljani, po poroki s Stanetom Kozincem pa na Apneniku nad Boštanjem.  V začetku 2. svetovne vojne je bila z družino izgnana v nemški delovni taborišči Ehingen in Schelklingen. Septembra 1944 ji je iz Nemčije uspelo prebegniti, vrnila se je na Mrtovec in se pridružila NOB. Na okraju Krško je po letu 1945 opravljala delo referentke za kulturo, leta 1948 pa sooblikovala okrajni časopis Naše delo. 

Kot upravnica Doma Mihe Pintarja je v Dobrni pri Celju, kamor se je leta 1951 z družino preselila, skrbela za otroke vojne sirote. Med letoma 1953 in 1955 se je šolala na višji šoli za socialne delavce in gospodinjske učiteljice in bila nato strokovna sodelavka v Zavodu za napredek gospodinjstva v Trbovljah in Ljubljani. Med drugim je delovala v društvu gospodinjskih učiteljic kot predsednica v okraju Ljubljana okolica. Leta 1959 je postala ravnateljica Poklicne gospodinjske šole v Zagorju ob Savi. V vmesnem obdobju je izredno doštudirala pedagogiko in sociologijo.

V letih 1960–1965 je kot gospodinja službovala v Beli vili – Titovi rezidenci na Brionih. Po vrnitvi v Slovenijo je živela v Trbovljah, kjer se je drugič poročila z Edvardom Gnedičem in po upokojitvi aktivno sodelovala v trboveljskem Rdečem križu. Spomladi 1980 sta se z možem preselila na njej ljubi domači Mrtovec, kjer sta si zgradila hišo. Po njegovi smrti leta 1989 je začela urejati svoje zapise in ustvarila še nekaj pesmi. 

Dve leti po njeni smrti, leta 2007, so v dveh delih izšli avtobiografski zapiski in pesmi z vtisi iz izgnanstva z naslovom Spomin na sanje (Pričevanje in Pesmi). 

Pripravila: Anita Radkovič, Mestni muzej Krško

Valjasti uhani iz groba številka 2

Imate minuto?

8. november 2022

Namen tokratnega bloga je predstaviti najdbo valjastih uhanov iz groba številka 2, ki je bil odkrit na najdišču Grofove njive pri Drnovem. Toponim izpričuje, da je to območje nekdaj pripadalo agrarnemu zaledju graščine Šrajbarski turn ali Turn pri Krškem, ki so ji 300 let gospodovali grofje Auerspergi. Tako analiza drobnega gradiva iz naselbine in pridatkov v grobovih kot radiokarbonsko datiranje umeščata naselbino in grobišče v starejšo železno dobo, v 6. ali 5. stoletje pr. n. št. 

Na najdišču imamo opraviti z manjšo, verjetno ruralno skupnostjo, ki je živela v lesenih hišah in pokopavala svoje člane v bližnji gomili. Ta skupnost predstavlja svojevrsten, v Sloveniji zelo slabo poznan antipod tistim, ki so bivali na močno utrjenih višje ležečih gradiščih. Kljub temu da je bila gospa z uhani najverjetneje pripadnica skupnosti, se njena posmrtna oprava v kakovosti ali strukturi ne razlikuje od oprave gospa, pokopanih v gomilah ob velikih središčih, kot so Magdalenska gora, Vir pri Stični, Vače, Libna in druga.

Grob je pripadal ženski, stari med 45 in 60 let. Nosila je šest valjastih uhanov. Izdelani so bili iz tanke bronaste pločevine s trnom oziroma kaveljčkom, ki se zatika v majhno luknjico na drugi strani kvadratne pločevine. Lega uhanov in lasnih obročkov (na ali ob glavi) ter način njihove nošnje ob odkritju nista bila jasna. Valjasti uhani so najvzhodnejši primerki situlske torevtike. 

Glede funkcije oziroma namembnosti uhanov obstaja več možnih interpretacij. Po eni izmed njih je številčnost uhanov povezana s premoženjem pokojnice. To se zdi malo verjetno, saj gospa z Grofovih njiv ni bila predstavnica elite takratne Dolenjske, pa je vseeno imela kar šest uhanov, drugi pridatki, ki so bili pokopani z njo, po številu prav tako niso izstopali. Zato ne moremo trditi, da je število uhanov vedno povezano z ekonomskim statusom pokojnice. V tem smislu nam morda več pove okras. Čeprav na uhanih prevladuje okras iztolčenih pik, bunčic, črt in vitic, katerih pomen ali simbolizem je nemogoče razumeti, se pojavljajo tudi stilizirane živali, zlasti upodobitve kuncev. Upodobitve kuncev so povezane z žensko sfero, na podlagi tega se ponuja interpretacija, da ponazarjajo plodnost. 

Gospa z uhani z Grofovih njiv predstavlja enega redkih arheoloških dokazov, da so železnodobne Dolenjke nosile tudi več uhanov na enem ušesu. Na podlagi te najdbe so ugotovili, da povprečno velik ženski uhelj omogoča nošnjo do štirih valjastih uhanov hkrati.

Pripravila: Rosana Jazbinšek, študentka arheologije, Mestni muzej Krško 

Burno 16. stoletje – izjemni dosežki in odmevi v 21. stoletju

Imate minuto?

25. oktober 2022

Med najbolj zanimiva, izjemna in burna obdobja tisočletij štejemo 16. stoletje. Čas, ko so naši predniki odkrivali nove celine, je obogatil Evropo, takratnim prebivalcem celine, ki je postajala »stara«, pa dal nov zagon in omogočil izjemne dosežke neverjetnih posameznikov.

Mednje zagotovo štejemo tudi Adama Bohoriča (ok. 1520–1598) in Jurija Dalmatina (ok. 1547–1589), danes bi ju označili za Posavca ter predvsem Brestaničana in Krčana. Sledila sta ideji, ki jo je leta 1517 utemeljil Martin Luther in v »našem« delu Evrope utrdil Primož Trubar. V svojem času preganjani, nerazumljeni, razglašani za odpadnike in heretike so brez oklevanja sledili učitelju ter uresničevali skupne cilje. Prve tiskane knjige, slovnica in Biblija v slovenskem jeziku – brez slovarjev, brez spletnih pripomočkov, brez interneta in elektrike …

V 21. stoletju smo se jim v Krškem zahvalili  z javnimi pomniki, ki vsakogar, čeprav je njegov vsakdanjik manj povezan z dediščino, nagovorijo ob poti, mimogrede, a verjamemo, da močno. Tudi zaradi burnega 16. stoletja imamo svojo državo, govorimo, pišemo, beremo in poslušamo slovensko. Tudi zaradi njihove predanosti soljudem in območju lahko danes praznujemo. Naj ne bo dan reformacije prazen dan (praznik), ampak pomemben dan hvaležnosti. Obiščite oba krška parka, preberite o življenju in delu Bohoriča in Dalmatina ter uživajte – to vam omogoča naša dediščina. 

Pripravila: Alenka Černelič Krošelj, muzejska svetovalka, direktorica Posavskega muzeja Brežice

Nietzschejeva posmrtna maska

Imate minuto?

18. oktober 2022

Povod za to pisanje je nedavna obletnica rojstva enega najpomembnejših filozofov v zgodovini filozofije Friedricha Nietzscheja. Toda kaj naj bi s tem slavnim nemškim filozofom imelo naše mesto, da smo mu posvetili tokratno objavo? Čeprav v resnici zelo posredna pa je povezava med Nietzschejem in Krškim zelo zanimiva – pred leti je bila namreč v Štovičkovi zbirki najdena Nietzschejeva posmrtna maska.

Kar dela to najdbo posebej zanimivo, je zlasti neko izrazito navzkrižje med simbolnim pomenom posmrtne maske in temeljno naravnanostjo Nietzschejeve misli. Posmrtno masko kot specifično formo upodobitve je mogoče razumeti kot poskus ovekovečenja – kot še zadnji poskus ustavitve časa, premagovanja minevanja in želje, da, nemara celo hrepenenja po večnosti. »Človeško, prečloveško,« bi najbrž ob tem s svojo specifično kombinacijo ironije in uvida dodal Nietzsche. 

Posmrtna maska kot kiparska forma namreč izhaja iz istega metafizičnega vzgiba, ki je bistveno utemeljil in zgodovinsko določal simbolni ustroj evropske kulture nasploh; heraklitsko reko časa, nenehne premene čutnega sveta, zajeziti v nečem stalnem oziroma stabilizirati v enotnosti pojma; vrvenje realnega, razlikovanega v nepreštevno mnoštvo fiksirati v identiteti Enega (principa, načela). Vendar kar je pri tem temeljnem vzgibu dejansko metafizičnega, je  nadaljnja določitev, ki ne le posamezne bivajoče bitnosti (stvari, dogodke, procese), temveč samo bit bivajočega kot tako določa kot nekaj nadčutnega, čutni svet presegajočega. 

V najbolj emfatičnem smislu je ta metafizični karakter zlasti zahodnega duha »ustoličen« v Platonovi filozofiji oziroma platonizmu kot paradigmatski metafiziki, ki nasproti zgolj efemerno realni čutnosti postavlja nadčutni svet resnično bivajočih Idej. Nietzschejeva filozofska misel se začenja natanko kot prelom s to metafizično tradicijo, njeno temeljno naravnanost bi lahko precej ustrezno poimenovali z enim od njegovih programskih gesel – »sprevrniti platonizem«. Težava s platonistično paradigmo, kakor jo interpretira Nietzsche, namreč ni le v njenem domnevno zmotnem epistemološkem in ontološkem zastavku, temveč nemara še bolj v tem, da določa tudi vrednostno orientacijo zahodne kulture; če je resničnost pripisana zgolj nadčutnemu, potem je le tam mogoče tudi najti vrednost in smisel. 

V takšnem metafizičnem zastavku Nietzsche razbere izvorno nihilistično, življenje zanikujočo držo do sveta, ki jo je v imenu afirmacije življenja, volje do moči in vitalnosti ustvarjalne sile tako vehementno podvrgel svojemu neizprosnemu »filozofiranju s kladivom«. Če bi, v sicer zares grobi poenostavitvi, lahko dobršen del zahodne filozofske tradicije razumeli kot filozofijo transcendence, je Nietzschejeva misel vseskozi zavezana imanenci. Bit bivajočega je treba razumeti in določiti imanentno, znotrajsvetno, vrednote je treba prevrednotiti, predvsem pa je treba človeka emancipirati od primeža hipostaziranih himer metafizike – osvoboditi se torej večnosti in strahu pred končnostjo, namesto pobega v svet onkraj afirmirati ta svet in ta čas. 

Pripravil: Žiga Kump, Kulturni dom Krško

Delavnica Stary

Imate minuto?

11. oktober 2022

V Mestnem muzeju Krško je na ogled nova občasna razstava Delavnica Stary, posvečena medičarski dediščini Engelberta Staryja.

Konec 19. st. in v začetku 20. st. je v obrtnih registrih omenjen sladičar Engelbert Stary, ki je v Krško domnevno prišel s Koroškega, sredi osemdesetih let 19. stoletja. Staryjevi so živeli v Krškem, v stanovanjski hiši št. 80, z dvojnimi vrati, ki so gledala na mestno ulico, v kateri sta bili tudi delavnica in prodajalna – danes je to hiša na levi strani kavarne Zvezda v starem mestnem jedru. 

Po smrti Engelberta Staryja je obrt nadaljevala njegova žena Fani. Delo v domači delavnici je po mamini bolezni prevzela hči Elza, poročena Sluga, in pri njem še naprej uporabljala družinske modele. V tem obdobju so imeli v ponudbi različne medenjake, lecte in slaščičarske izdelke.
Elza je v slaščičarni zaposlovala pomočnika Lenarta, občasna dela je opravljal delavec Žanko. V začetku petdesetih let 20. stoletja sta nekaj let kot vajenka in občasna pomočnica pri njej delali mlajši dekleti, sestri. V tem času je večino dela iz Elzinih rok že prevzemal izdelovalec slaščic in prodajalec Franc Markovič. 

Po njeni smrti, v prvi polovici petdesetih let 20. stoletja, je ob ženini pomoči slaščičarsko dejavnost na istem naslovu nadaljeval približno tri leta, potem je dejavnost v nekdanji delavnici Engelberta Staryja in slaščičarni Elze Sluga v Krškem zamrla.

V sodelovanju s Posavskim muzejem Brežice je na razstavi Delavnica Stary na ogled 10 lesenih modelov za medenjake in votive, ki so jih uporabljali v krški medičarski delavnici Engelberta Staryja. Arhivsko gradivo smo pridobili v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, Zgodovinskem arhivu Celje in Valvasorjevi knjižnici Krško. 

Razstava je del aktivnosti projekta Čebelarski mozaik. Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.

Pripravila: Anita Radkovič, Mestni muzej Krško