Imate minuto?

Stran 1 od 3 (Vseh vnosov: 29)

Mednarodni muzejski dan

Imate minuto?

17. maj 2022

Močni muzeji zbližujejo skupnost

18. maja praznujemo mednarodni muzejski dan in današnji blog ponuja kratko razmišljanje o sodobnih muzejih. Kaj imamo pred očmi, ko pomislimo na muzej? Ga vidimo kot raziskovalno ustanovo, urejena skladišča predmetov, prostore kontemplacije ob razstavljenem gradivu ali je muzej prostor, kjer se pogovarjamo, družimo, se z ustvarjanjem in sodelovanjem učimo in nemara celo zabavamo? 

Muzej je edinstven medij, ki komunicira v jeziku dediščine – s predmeti kot simbolnimi nosilci znanja o preteklosti. Muzejski strokovnjaki predmete zbirajo, raziskujejo in jih interpretirajo preko spoznanj znanstvenih disciplin, kar ni nič novega. Razlika pa je, da sodobni muzeji raziskovalno spremljajo tudi bistvene procese v sodobni družbi in preučujejo njene potrebe. Še več, v svoje delovanje vključujejo javnost in ji odpirajo možnost odzivanja na videno ter izražanja osebnih mnenj in želja. Posameznike spodbujajo k deljenju svojih spominov in znanj in nato razvijajo načine organizacije zbranega znanja. Takšni muzeji sledijo participativni paradigmi, saj zavzemajo aktivno družbeno vlogo, izpolnjujejo svojo demokratično obveznost in potrjujejo svojo družbeno koristnost. V skladu z demokratičnim delovanjem so usmerjeni k omogočanju fizične in intelektualne dostopnosti do dediščine in v ustvarjanje vsebin vključujejo uporabnike.

Sodobni muzeji so prostori doživetij, shajališča kolektivnega spomina, branik dediščine lokalnega prostora in še marsikaj drugega. Močni muzeji so povezovalno središče mesta, kjer jim je uspelo zgraditi trdno vez z lokalno javnostjo. 

 

 

Pripravila: Nina Sotelšek, MMK Fotografije:Zadnja večja poplava je potopila tudi pritličje Mestnega muzeja Krško, 19.9.2010. Foto: hrani dok. MMK.Obisk Društva seniorjev in menedžerjev Posavja, 11.11.2011. Foto: hrani dok. MMK.Delavnica Prostovoljci in muzej, ob Dnevih evropske kulturne dediščine, 2.10.2011. Foto: hrani dok. MMK.Skupen sprehod po starem mestnem jedru Krškega ob 535. obletnici mestnih pravic, 5.3.2012. Foto: hrani dok. MMK.Pomoč prostovoljcev pri sanaciji poškodovanih sten po poplavi, 13.5.2013. Foto: hrani dok. MMK.Igriv ogled razstave Gozdni duh (Mateje Kavčič) v Galeriji Krško, 20.5.2014. Foto hrani dok. MMK.Pomoč prostovoljcev pri selitvi zbirke Vladimirja Štovička v Mestni muzej Krško. Delo je potekalo v okviru Konservatorsko-restavratorskih delavnic po vodstvom Jožeta Drešarja (GNOM) in mag. Maje Ivanišin, 20.5.2014. Foto: hrani dok. MMK.Delavnica Izdelovanja papirnatih rož, 6.12.2018. Foto: hrani dok. MMK.Otroci na Poletni muzejski noči, Grad Rajhenburg, 19.6.2021. Foto: Anita Radkovič. Literatura:
Lord, G. D., in Blankenberg, N. (2018). Cities, Musems and Soft Power. London, New York: Routledge.
Simon, N. (2010). The participatory museum. Santa Cruz, California: Museum 2.0.Šola, T. (2003). Eseji o muzejima i njihovoj teoriji: Prema kibernetičkom muzeju. Zagreb: Hrvatski nacionalni komitet ICOM. Vujić, Ž. (2000). Nova tehnologija i pristup muzejskim zbirkama: iskustvo Zagrebačkih umjetničkih muzeja i galerija. Informatica museologica, 31 (1–2), 25–31.

Na današnji dan: France Vardjan (1900–1994), hortikulturnik

Imate minuto?

10. maj 2022

France Vardjan se je rodil 10. maja 1900 v Kočevju, odraščal pa je v naselju Škrilj ob hrvaški meji. Leta 1917 je bil poslan na italijansko fronto. Po koncu 1. svetovne vojne je študiral kmetijstvo na višji kmetijski šoli v Žilini na Češkoslovaškem, kjer je leta 1923 diplomiral. Na Nizozemskem je opravil specializacijo iz oblikovanja vrtov in krajine, v nemškem Leverkusnu pa specializacijo iz varstva rastlin.

Med letoma 1923 in 1938 je poučeval na kmetijski šoli v Šentjurju pri Celju in tam spoznal svojo ženo Štefko Celestin (por. Vardjan). Leta 1939 sta se naselila v Leskovcu pri Krškem, kjer je ustvaril sadovnjak in park eksotičnih drevesnih vrst.

France Vardjan je do upokojitve leta 1959 predaval na srednji vrtnarski šoli v Medlogu pri Celju, višji gospodinjski šoli v Grobljah, na biotehniški fakulteti v Ljubljani, deloval pa je tudi v mnogih odborih za vrtnarstvo. Bil je plodovit pisec člankov, priročnikov, učbenikov in strokovnih monografij, od katerih zagotovo poznamo Kako gojimo špargelj (1959), Kaj cveti in zeleni na oknu v sobi (1962–1966), Pridelovanje vrtnin pod steklom (1966), Vzgoja ameriškega nageljna (1967), Varujmo sobne rastline pred boleznimi in škodljivci (1968), Terminski priročnik za ljubitelje vrta in cvetlic (1974), Vzgoja lončnic (1983), Rezano cvetje (1989), Kakteje (1992) in mnoge druge. Leta 1971 je prejel državno odlikovanje red zaslug za narod z zlato zvezdo ter leta 1980 red za delo z zlatim vencem, bil je častni član številnih hortikulturnih in kmetijskih društev. Dokler je bil pri močeh, so k njemu po nasvete prihajali učenci in kolegi. Umrl je v visoki starosti leta 1994, na domu v Leskovcu pri Krškem.

 

Pripravili: Nina Sotelšek, MMK in Breda Špacapan

 

Fotografije:France Vardjan v velenjskih rastlinjakih, dat. ni, 8,8 x 12,3 cm, foto: last Brede ŠpacapanPortret Franceta Vardjana, dat. ni, foto: Atelje Pelikan, Celje, hrani Brede ŠpacapanUčenke Kmetijske šole Šentjur, 1934, 8,8 x 13,9 cm, foto: last Brede ŠpacapanŠkrilj, dat. ni, 8,7 x 13,6 cm, foto: last Brede ŠpacapanŠkrilj (spredaj desno stari ate in teta Greta), dat. ni, 8,7 x 13,8 cm, foto: last Brede ŠpacapanPosestvo Franceta in Štefke Vardjan v Leskovcu pri Krškem, dat. ni, 6,6 x 9 cm, foto: last Brede ŠpacapanSkupinska fotografija s Štovičkovimi (od leve proti desni: Vladimir Štoviček, Štefka Vardjan, neznan moški, Slava Štoviček, France Vardjan, spredaj: Vladka Štoviček), ok. 1940, 5,7 x 8,6 cm, foto: last Brede ŠpacapanVladimir Štoviček, France Vardjan, 1977, patinirani mavec, d: 28,8 cm, inv. št. MMK;VŠ-280Mirsad Begić, France Vardjan, dat. ni, bron, Park zaslužnih občanov Krško Literatura:
Adamič, F. (n. d.). Vardjan, France (1900–1994). Slovenska biografija. Dostopno prek https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi761694/

Živel 1. maj!

Imate minuto?

3. maj 2022

Ob prazniku dela, s katerim smo minulo nedeljo vstopili v mesec maj, se v Mestnem muzeju Krško spominjamo krške industrije. Ob razstavi 80. so bila leta … v Krškem smo izdali katalog, v katerem smo o industriji zapisali: 

»V osemdesetih letih je Jugoslavija povečevala tisto proizvodnjo, ki so jo v razvitem svetu že opuščali. Obdobje delavskega samoupravljanja, za katerega je bila značilna družbena lastnina, tovarne pa so upravljali zaposleni, se je izteklo konec desetletja. V občini Krško so prevladovale naslednje industrijske panoge: papirna, kovinska, tekstilna, lesna, vse pomembnejša je postajala energetika. Industrija je bila še vedno močno povezana z lokalnim prebivalstvom in s svojimi zaposlenimi, pomagala je graditi stanovanja, ceste in drugo infrastrukturo, podpirala je delovanje društev. Tudi krška in senovska godba na pihala, ki sta z vsakoletnimi prvomajskimi budnicami obarvali praznični dan, sta bili tesno povezani z našimi tovarnami.

Med njimi je bila največja Tovarna celuloze in papirja, poimenovana po Djuru Salaju; ob koncu obdobja se je preimenovala v Videm celuloza papir in papirni izdelki. Konec osemdesetih let je imela tovarna deset TOZD-ov, iz nekaterih so pozneje nastala samostojna podjetja, kot na primer Papiroti in Tespack. Večje tovarne so bile še: Kovinarska, ki sta jo ustanovila brata Čebular in je bila znana po kovinarskih in ključavničarskih izdelkih; Sop Krško, ki je izdeloval strojno opremo; Imperial, TOZD Žita iz Ljubljane, je izdeloval žvečilne gumije; Labod, TOZD Libna Krško, je šival moško in žensko konfekcijo; lesna industrija Novoles, TOZD Bor Krško; gradbena dela sta izvajala novomeška podjetje Pionir in IGM Sava, iz katerega je nastalo podjetje Savaprojekt. S transportnimi storitvami se je ukvarjal Transport Krško, s komunalnimi pa Kostak. Na Senovem so delovali Rudnik Senovo, kovinskopredelovalna tovarna Metalna in obrat Lisce iz Sevnice. V Kostanjevici na Krki sta delovala lesno podjetje Lipa Kostanjevica in obrat Iskre iz Kranja. Termoelektrarna Brestanica je že obratovala na plinsko-parni pogon. V začetku osemdesetih let je začela redno obratovati Nuklearna elektrarna Krško. Leta 1991 je več kot pol prebivalcev delalo v industriji. Po razpadu skupne države so postali gospodarsko vse pomembnejši obrtniki, združeni v Obrtno zbornico Krško.«

 

Pripravila: dr. Helena Rožman, Mestni muzej Krško 

 

Literatura: Rožman, H. in Sotelšek, N. (ur.) (2020). 80. so bila leta … v Krškem. Krško: Kulturni dom Krško. Foto: Tovarna celuloze in papirja Djuro Salaj  Krško, 10. 6. 1980. Foto: Goran Rovan.Foto: Značka 1. maj, dat. ni, kovinska zlitina, 37 x 18 mm, inv. št. MMK;SŠ-33/138Značka je del obsežne zbirke 2000 značk, ki jo je  Mestnemu muzeju Krško podaril Slavko Šribar. Foto: Nova tovarniška hala Labod Libna, 1978. Foto: Goran Rovan.Foto: Kovinarska, 1991. Foto: Goran Rovan.Foto: Nuklearna elektrarna Krško, 1991. Foto: Goran Rovan.

 

Prvi krški borci: Peter Jernejec

Imate minuto?

26. april 2022

V Mestnem muzeju Krško na stalni razstavi Prvi krški borci predstavljamo prvo odporniško skupino, ki se je vzpostavila v Posavju po aprilski okupaciji leta 1941. Vsako leto z dopolnitvami podrobneje predstavljamo enega od članov; v letu 2022 Petra Jernejca.

Rodil se je 23. septembra 1905 v Sinči vasi na Koroškem. Zaradi očetove službe se je družina preselila v Ljubljano, kjer je Peter obiskoval osnovno in srednjo šolo. Maturo je opravil na klasični gimnaziji leta 1924. Zelo mlad se je poročil s svojo mladostno ljubeznijo Nevenko Baćić. Rodila sta se jima dva sinova, Mitja in Igor. 

 

Oktobra 1924 se je vpisal na gozdarsko fakulteto v Zagrebu. Razlog za ta vpis je bila bolezen, imel je tuberkulozo. Po končanem sedmem semestru je 13. februarja 1928 opravil prvi gozdarski diplomski izpit, a kmalu zatem je študij zaradi bolezni prekinil in se dlje časa zdravil na Golniku. Leta 1935 se je odločil nadaljevati študij v Zagrebu. Do leta 1939 je opravljal izpite in pripravljal diplomo. V tem času se je idejno približal Ljudski fronti in tudi komunistični stranki in začel svojo odporniško pot. Zaradi političnega delovanja se je moral iz Zagreba umakniti in leta 1940 je prišel v Krško, kjer je ostal tudi po nemški okupaciji. 

V Krškem se je povezal s sekretarjem KPS za Posavje Maksom Strmeckim. Kot razgledana intelektualca in politična aktivista sta okrog sebe zbirala napredne krške mladince. Jernejec je postal vodja ene od treh partijskih celic. Po odhodu Strmeckega v Ljubljano je nadaljeval politično delo z mladinci. Konec maja ali v začetku junija 1941 jih je povezal v diverzantsko skupino in postal njihov vodja. Dobivali so se na sestankih, kjer so se pogovarjali in snovali načrte, kako bi se uprli. 

Pomanjkanje previdnosti in izdaji so bili krivi, da je okupator skupino, ki je imela vse značilnosti zgodnjega partizanstva, uničil v začetku njenega razvoja.

Petra Jernejca je doletela enaka usoda kot druge člane skupine. 29. julija 1941 je bil skupaj z njimi zajet v gozdu Rore nad Krškim, kjer so imeli svoj tabor in kamor so se umaknili po prvi izdaji. V zgodnjih jutranjih urah 30. julija je bil ustreljen v gozdu Dobrava pri Brežicah. Ob izkopu posmrtnih ostankov borcev krške partizanske skupine novembra 1945 se je videlo, da Peter ni dovolil, da bi mu pred usmrtitvijo zavezali oči. Njegove posmrtne ostanke so 2. decembra 1945 pokopali na krškem pokopališču.

Poleg gradiva iz družinskega arhiva sta v razstavo vključeni originalna plaketa Vladimirja Štovička iz zbirke Mestnega muzeja Krško in slika Mladena Jernejca Tlakovalci poti v svobodo, ki jo je slikar posvetil dedu in njegovim soborcem.

 

Irena Fürst, avtorica razstave

 

 

Foto: Vladimir Štoviček, Peter Jernejec, 1971, plaketa, mavec, d: 48,2 cm, inv. št. MMK;VŠ-1387Foto: Peter Jernejec, 23. september 1905–30. julij 1941, fotograf neznan, foto hrani: dokumentacija MMK.Foto: Mladen Jernejec, Tlakovalci poti v svobodo, mešana tehnika na platno, 2022, 80 x 128 cm, last avtorja. Foto: Helena Rožman.


 

 

Pomlad v Iconotheci Valvasoriani

Imate minuto?

19. april 2022

Iconotheca Valvasoriana je grafična zbirka sedemnajstih zvezkov velikega formata in vsebuje 7725 grafik in risb. V njej najdemo dela znanih nemških, nizozemskih, flamskih, francoskih, angleških in italijanskih umetnikov iz 16. in 17. stoletja. Med drugimi Albrechta Dürerja, Lucasa Cranacha, Hansa Bola, Martina Schongauerja in Jacquesa Callota. 

Janez Vajkard Valvasor je prve grafike našel v zapuščini slikarja Jurija Bobiča v Mostah pri Komendi, nato pa je zbirko dopolnjeval z nakupi na svojih dolgoletnih potovanjih po Evropi. Grafike je razporedil po temah (mestne vedute, religiozni in mitološki motivi, krajine, zemljevidi, prizori iz posvetnega življenja ipd.), nacionalni pripadnosti avtorjev ali tehniki (lesorez, bakrorez, akvarel) in jih dal zvezati v zvezke z usnjenimi platnicami. Izvirno zbirko hranijo v zagrebški nadškofijski knjižnici Biblioteki Metropolitani.

Leta 2008 je Fundacija Janez Vajkard Valvasor pri SAZU v Ljubljani izdala njen faksimile. Vsaka grafika je znanstveno kritično obdelana in označena v slovenščini, hrvaščini in angleščini. Občina Krško je kot Valvasorjevo mesto dobila 6. izvod, ki je na ogled v Mestnem muzeju Krško.

V današnjem blogu predstavljamo 18., »biološki« zvezek, ki vsebuje 163 oštevilčenih listov akvarelnih risb cvetov, plodov in živali, značilnih za deželo Kranjsko, in predstavlja bogat vir za spoznavanje flore in favne 17. stoletja na naših tleh. Avtor risb je še neznan, vendar Tone Wraber predvideva, da je risar deloval v Valvasorjevi grafični delavnici na gradu Bogenšperk, nekateri pisci pa menijo, da jih je izdelal Valvasor sam (Wraber, 2008). Za današnji blog so odbrane rastline in živali, ki jih lahko srečamo na spomladanskem sprehodu v naravi.

Pripravila: Nina Sotelšek, Mestni muzej Krško

 

Literatura:Kosovel, B. (5. 3. 2009). Iconotheca Valvasoriana tudi v NUK-u: Največji slovenski tiskarski podvig. Rtvslo.si. Pridobljeno na https://www.rtvslo.si/kultura/knjige/iconotheca-valvasoriana-tudi-v-nuk-u/158376Wraber, T. (2008). V Lojze Gostiša (ur.), Iconotheca Valvasoriana, XVIII. zvezek. Ljubljana: Fundacija Janez Vajkard Valvasor.  Podnapisi k reprodukcijam:Stran 32: Šmarnica.Naslovna stran, 18. zvezek Iconothece Valvasoriane.Stran 7: Breskev, cvetoča vejica (levo), in navadni pljučnik (desno). Stran 7a: Vijolica (zgoraj levo), navadni ter mali zimzelen (zgoraj desno) in votli petelinček, cvet (spodaj desno).Stran 8: Krvavi mlečnik (levo) in trobentica (desno).Stran 10: Dišeči teloh (spodaj levo), bršljanasta grenkuljica (zgoraj levo), navadni regrat (desno) in čmrlj (zgoraj levo).Stran 17: Zlatica (zgoraj) in navadni jagodnjak, plod (spodaj).Stran 23: Sekulja.Stran 31: Plazeča zlatica.Stran 36: Travniška kadulja.Stran 45: Zelenec, s strani.Stran 61: Sinica dolgorepka.Stran 76: Smokulja.

Na današnji dan: Janez Mencinger – odvetnik in pisatelj

Imate minuto?

12. april 2022

Janez Mencinger je bil rojen 26. marca 1838 na Brodu, blizu Bohinjske Bistrice, kjer je obiskoval ljudsko šolo, šolanje je nadaljeval na ljubljanski gimnaziji. Na Dunaju je sprva začel študij klasične filologije, od jeseni leta 1858 pa je študiral pravo. Leta 1862 je študij prava nadaljeval v Gradcu in tam dve leti kasneje doktoriral.

Zaposlil se je pri dr. Razlagu v Brežicah in pri njem ostal do leta 1871, ko je v Gradcu opravil odvetniški izpit. Nato je odprl samostojno odvetniško pisarno v Kranju, ki jo je leta 1882 preselil v Krško, od koder je prihajala njegova žena Marija. Leta 1887 je v Krškem kupil hišo z vrtom – danes poznano kot Mencingerjevo hišo.

Bil je vsestransko razgledan in izrazit narodnjak, vendar je zavračal aktivno politično udejstvovanje. Leta 1894 je bil izvoljen za župana Krškega, a je funkcijo čez dve leti zaradi bolezni opustil, deloval je tudi v okrajnem šolskem svetu. 

V času življenja v Krškem sta nastali njegovi najbolj znani literarni deli, roman Abadon (1893) in potopisni esej Moja hoja na Triglav (1897). Nedokončan je ostal roman Meniški spomini, ki je posvečen Krškemu, Trški Gori in meniškim vinogradom.

Umrl je 12. aprila 1912 v Krškem. Dve leti pred smrtjo je sam sestavil epitaf, ki so ga dopolnili z datumom smrti: »Tukaj vstajenja čaka Dr. Janez Mencinger, advokat. Svojega življenja pravdo je začel 26.3.1838 in nedovršno dokončal 12.4.1912. Bodi mu sodba milostljiva.«

 

Pripravila: Klaudija Cigole, Mestni muzej Krško

 

Literatura:Černelič Krošelj, A., in Železnik, A. (2013). Prenova Mencingerjeve hiše. Krško: Kulturni dom Krško.Tominšek, J. (n.d.). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Mencinger, Janez (1838–1912). Dostopno prek https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi359376/Mahnič, J. (1987). Janez Mencinger v krškem obdobju. Razprave, 11 (1987), 17-30. Seznam fotografij:Mencinger, J. (1963). Meniški spomini. V Janez Logar (ur.), Zbrano delo (str. 204-205). Ljubljana: Državna založba Slovenije.Nagrobni spomenik Janeza Mencingerja v krškem Gaju zaslužnih občanov, 2012. Foto: Nina Sotelšek.Portret Janeza Mencingerja, 190?. Foto iz: Rovšek, D. (190?). Dlib.si. Pridobljeno na https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-7GW6BTRX/?euapi=1&query=%27keywords%3djanez+mencinger%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25&ftype=fotografije Portret Janeza Mencingerja v Krškem, 190?. Foto iz: Rovšek, D. (190?). Dlib.si. Pridobljeno na https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-P8XHR5O6/?euapi=1&query=%27keywords%3djanez+mencinger%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25&ftype=fotografije Portret Janeza Mencingerja v mlajših letih, 1950/60. Foto iz: Zalar, J. (1950/60). Dlib.si. Pridobljeno na https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-RDVEOKLN/?euapi=1&query=%27keywords%3djanez+mencinger%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25&ftype=fotografije Vladimir Štoviček, Portret Janeza Mencingerja, 1972, bron, plaketa, 32.2 x 27.6 cm, inv. št. MMK;VŠ-71Pogled na ulično fasado Mencingerjeve hiše, Cesta krških žrtev 2, 2012. Foto: Nina Sotelšek.

Ime tedna: Josipina Hočevar: Gospodarstvenica, mecenka in dobrotnica

5. april 2022

*6. april 1824, Radovljica, †16. marec 1911, Krško

Josipina Hočevar se je 6. aprila 1824 v Radovljici rodila kot Josipina Mulley. Devetega novembra 1842 se je poročila z Martinom Hočevarjem. Zakonca Hočevar sta se kmalu po poroki, 13. novembra, naselila v Krškem. Svoje imetje sta gradila z različnimi dejavnostmi. 

V Krškem sta odprla gostilno, poštni urad, bila sta lastnika vinograda na Straži pri Krškem in za kratek čas tudi hotela Zur Stadt Trieste v Gradcu, kjer sta bivala v letih 1861 in 1862. Premoženje sta si ustvarila predvsem z gradbenimi posli, med drugim z regulacijo reke Save ob gradnji železniške proge Ljubljana–Zidani Most–Zagreb.

Po letu 1860 sta mestu in okolici namenila številne donacije. Pomembno sta prispevala k obnovi in gradnji šol in ustanovila več štipendijskih skladov. Darovala sta tudi Cerkvi in za zdravstvo. Župnija Krško je bila ustanovljena prav z Josipinino finančno podporo, po njeni zaslugi so tam leta 1899 zgradili še mestno bolnišnico. Josipina je možu Martinu Hočevarju, ki je umrl 17. aprila 1886, še isto leto dala postaviti mavzolej; njegove posmrtne ostanke so tja prenesli leta 1890. V mavzolej so ob moža pokopali tudi Josipino, ki je umrla 16. marca 1911.

Pripravila: Anita Radkovič, Mestni muzej Krško 

 

Ob jutrišnji obletnici rojstva Josipine Hočevar vas vabimo na ogled razstave Meščanka Josipina Hočevar: Gospodarstvenica, mecenka in dobrotnica ter Hočevarjevega mavzoleja.

Informacije: 07 620 92 44, 051 390 658, info@mestnimuzejkrsko.si

Odpiralni čas in cenik: https://www.mestnimuzejkrsko.si/obiscite-nas

 

Fotografije: Neznani avtor, Portret Josipine Hočevar, pred 1898, olje na platnu, 31,5 x 26 cm, inv. št. MMK;LZ-5Doprsni kip Josipine Hočevar. Avtor akademski kipar Boštjan Drinovec. Foto: Nina Sotelšek, hrani dokumentacija MMK.Hočevarjev mavzolej po prenovi. Fotoarhiv GNOM. Literatura:Černelič Krošelj, A. (2011). Josipina Hočevar. Krško: Občina Krško.

Mestni muzej Krško, utrinki z izjemnega dogodka 30. 3. 2010–30. 3. 2022

Imate minuto?

29. marec 2022

Jesen leta 2009 so zaznamovale intenzivne priprave na zaključek prenove Valvasorjevega kompleksa v Krškem. Snovali smo program, promocijsko gradivo in prve razstave. Kot vedno je čas mineval hitro, vznemirjenje pa je raslo. Sama sem bila zaposlena na Občini Krško, novi muzej pa je bil središče mojega dela tako rekoč ves čas v službi in doma. Pričakovanja so bila velika in tak je bil tudi odziv.

Moj torek, 30. 3. 2010, se je začel zgodaj zjutraj, saj smo dopoldne že gostili dr. Borisa Golca in Valvasorjeva potomca – Egona Erlicha z Dunaja in dr. Franza Mahnerta iz Gradca. Po ogledu mesta in kosilu z županom smo se pripravljali na slovesni trenutek. Tudi tokrat smo gledali v nebo – bo dež ali sonce? Za srečo in bogastvo je deževalo malo pred 17. uro, potem pa je posijalo sonce. Zbrani so prisluhnili programu, v katerem so se prvič »srečali« pomembni meščani, ključni »muzejski prebivalci Adam Bohorič, Jurij Dalmatin, Janez Vajkard Valvasor in Josipina Hočevar«, na ganku je pel Janko Volčanšek, jedli smo medenjake Josipinino srce, pošiljali pozdrave z razglednicami in se veselili. Delo pa se je šele dobro začelo, že julija 2010 sem tudi jaz postala »redna muzealka«. 

Hvaležna sem, da sem soustvarjala prva leta muzeja z odlično ekipo in podporo občine Krško. Muzeji imamo moč in to je pokazal tudi tisti pomladni torek leta 2010. 

 

Pripravila: Alenka Černelič Krošelj, muzejska svetovalka, direktorica Posavskega muzeja Brežice

 

Fotografije: Na odprtje so vabili tudi »jumbo plakati«, kar je bilo leta 2010 prej izjema za področje kulture kot pravilo, 18. 3. 2010. Foto: Alenka Černelič Krošelj, hrani dokumentacija MMK.Tiskovna konferenca pred odprtjem. Z leve: Polona Zupančič, oblikovalka CGP in prvih razstav, Alenka Černelič Krošelj, Franc Bogovič, župan občine Krško, Melita Čopar, direktorica OU občine Krško, Petra Rep Bunetič, 8. 3. 2010. Foto: Goran Rovan, hrani dokumentacija MMK.Novinarji in častni gostje pred odprtjem, 30. 3. 2010. Foto: Alenka Černelič Krošelj, hrani dokumentacija MMK.Srčno srečanje s profesorjem dr. Slavkom Kremenškom, ki je rad prihajal v Krško in tudi na odprtju ni manjkal, 30. 3. 2010. Foto: hrani dokumentacija MMK.Pozdrav »sorodnikov«. Spontani trenutek, ki ga ni mogoče zrežirati. Takratni župan Franc Bogovič je potrkal na vrata, odprl je Janez Vajkard Valvasor (Zdenko Perec) in v istem trenutku je njegov potomec Egon Erlich vstal in razprl roke za objem. Za njim pa še dr. Franz Mahnert. Eden najlepših trenutkov odprtja, na katerem se je zbralo več kot 500 ljudi, 30. 3. 2010. Foto: Mitja Mladkovič, hrani dokumentacija MMK.Janko Volčanšek na ganku Kaplanove hiše, 30. 3. 2010. Foto: Mitja Mladkovič, hrani dokumentacija MMK.Slavnostno omizje: Janez Vajkard Valvasor (Zdenko Perec), Adam Bohorič (Boštjan Arh, Jurij Dalmatin (Vid Žnidaršič) in Josipina Hočevar (Klavdija Mirt), besedilo je pripravila Ivanka Černelič Krošelj, režiser pa je bil Alen Jelen, ki je vodil tudi vaje, 30. 3. 2010. Foto: Mitja Mladkovič, hrani dokumentacija MMK.Medenjaki »Josipinino srce«, razviti kot del projekta Pot medičarstva in lectarstva med Krškim in Zagrebom, 30. 3. 2010. Foto: Mitja Mladkovič, hrani dokumentacija MMK.Iconotheca Valvasoriana v rokah Polone Brenčič (Valvasorjeva knjižnica Krško), dr. Franza Mahnerta in Alenke Černelič Krošelj, 30. 3. 2010. Foto: Mitja Mladkovič, hrani dokumentacija MMK. Prvi sodelavki med izmenjavo informacij o navdušenju obiskovalcev. Alenka Černelič Krošelj in Nina Sotelšek, 30. 3. 2010. Foto: Mitja Mladkovič, hrani dokumentacija MMK.Kosilo: z leve dr. Franz Mahnert, dr. Boris Golec, nasproti Egon Ehrlich, 30. 3. 2010. Foto: Alenka Černelič Krošelj, hrani dokumentacija MMK. 

Spoznavamo muzejske obiskovalce: Zora Pevec

Imate minuto?

22. marec 2022

“Kultura je zame duhovna hrana.”

 

Današnji prispevek namenjamo zvesti muzejski obiskovalki, ljubiteljici kulture, športa in promotorki zdravega načina življenja. Gospa Zora Pevec je bila rojena v Župeči vasi pri Cerkljah ob Krki. Odraščala je v Krškem, kjer je obiskovala osnovno šolo in končala nižjo gimnazijo. Kot najstnica je bila tabornica in trenirala plavanje v krškem bazenu. Njena najbolj uspešna disciplina je bil kravl. Leta 1979 je po nasvetu trenerja Lada Hartmana opravila plavalni sodniški izpit. 

Šolanje je nadaljevala na učiteljišču v Celju, v Ljubljani pa je na Pedagoški akademiji pridobila diplomo 1. stopnje iz biologije in kemije. Svoje znanje je predajala na osnovni šoli v Šmartnem pri Litiji, kjer je bila tudi učiteljica v večerni šoli za odrasle. Po vrnitvi v Krško je opravila izpit za specialno pedagoginjo na Pedagoški akademiji v Ljubljani in začela učiti v Osnovni šoli dr. Mihajla Rostoharja Krško. Čeprav je bilo delo naporno, je zelo rada poučevala, saj “učenci zelo hitro prepoznajo, če jih ima človek rad, zato mu tudi brez zadržkov in sprenevedanja vračajo ljubezen”. 

Za gospo Zoro je šport način življenja. Kot navdušena pohodnica je prehodila skoraj celo Slovensko planinsko pot – Transverzalo, petkrat je bila na Triglavu. Naredila je izpit za gorsko stražarko in se pri opravljanju izpita za planinsko vodnico v navezi povzpela na Triglav po slovenski plezalni smeri. Za udejstvovanje v planinarjenju je prejela bronasti častni znak PZJ.

Te dni jo lahko srečujemo na kulturnih prireditvah v Krškem, saj jo kultura notranje bogati. Morda zato, ker je tudi sama kulturnica. Skoraj petnajst let je pela v Pevskem zboru Viktor Parma v Krškem in za udejstvovanje prejela bronasto, srebrno in zlato Gallusovo priznanje ter zlato plaketo Viktorja Parme. Leta 2011 ji je bila izkazana čast, da je kot slavnostna govornica spregovorila ob slovenskem kulturnem prazniku. Svoje zdravje ohranja z redno vadbo joge, ki ji omogoča fizično in duševno pripravljenost. Rada je obdana s pozitivnimi ljudmi, ki jo navdihujejo in ji namenijo kak trenutek za klepet. 

“Nekaj počitka, zmerna in raznolika hrana, polna vitaminov in mineralov, pitje zadostnih količin sveže vode, vsakodnevno gibanje in dobre misli, da je tudi duša zadovoljna - to je zame dobitna kombinacija za zdrav slog življenja.”

 

Pripravila: Nina Sotelšek, Mestni muzej Krško

 

Terenski zapiski: Sotelšek, N. (2021). Terenski zapiski, osebna komunikacija z Zoro Pevec (neobjavljeno gradivo). Krško, 11. 11. 2021.Sotelšek, N. (2022). Terenski zapiski, osebna komunikacija z Zoro Pevec (neobjavljeno gradivo). Krško, 25. 1. 2022. Za nadaljnje branje:Hrvatin, M. (29. 8. 2016). Zora Pevec – Redna obiskovalka kulturnih prireditev. Posavski obzornik, dostopno prek https://www.posavskiobzornik.si/lepa-leta-v-posavju/zora-pevec-%E2%80%93-redna-obiskovalka-kulturnih-prireditev-19449Pavlovič, P. (8. 12. 2011). Zora Pevec: Sama, a nikoli osamljena. Posavski obzornik, dostopno prek https://issuu.com/posavski.obzornik/docs/obzornik2511_08-12-2011/15Pevec, Z. (22. 11. 2018). Zahvala Občini Krško. Posavski obzornik, 22(24), 28. Dostopno prek https://www.posavskiobzornik.si/arhiv-obzornikov/2018/2418Pevec, Z. (9. 12. 2021). Moji vtisi ob obisku LU Krško. Posavski obzornik, 25(25), 31. Dostopno prek https://www.posavskiobzornik.si/arhiv-obzornikov/2021/2521 Fotografije:Otvoritev razstave Petre Varl v Galeriji Krško, 8. 3. 2016, foto hrani: dokumentacija MMK.Otvoritev sobe medičarstva v Mestnem muzeju Krško, 15. 5. 2012, foto hrani: dokumentacija MMK.Otvoritev razstave Mojce Zlokarnik v Galeriji Krško, 22. 9. 2015, foto hrani: dokumentacija MMK.Otvoritev razstave Irene Jurca v Galeriji Krško, 5. 4. 2019, foto hrani: dokumentacija MMK.Potrdilo o opravljenem izpitu za plavalnega sodnika, 1979, hrani Zora Pevec.Predstavitev knjige Dve hiši: 4. obletnica delovanja muzeja, 3. 4. 2014, foto hrani: dokumentacija MMK.Članice Društva šola zdravje v Parku zaslužnih občanov v Krškem, 2021, foto hrani: Zora Pevec

 

Ime tedna: Vladimira Štoviček – Vladka akademska kiparka, medaljerka, likovna pedagoginja, mentorica

Imate minuto?

15. marec 2022

*20. marec 1934, Krško, †31. avgust 2012, Ljubljana

Vladimiri Štoviček – Vladki je bilo že od zgodnjega otroštva blizu vzdušje v kiparskem ateljeju očeta, kiparja in medaljerja Vladimirja Štovička. Po osnovni šoli se je vpisala v Šolo za umetno obrt v Ljubljani. Študij je nadaljevala na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu, kjer je iz kiparstva diplomirala pri prof. Franu Kršiniću. 

Kot kiparka je očetovi poti sledila z ustvarjanjem plaket, medalj, značk in grbov. Pri malih plastikah in ženskih aktih je razvila lasten izraz, t. i. poetični realizem, po katerem je postala prepoznana. V Galeriji Krško je samostojno razstavljala v letih 1970, 1977, 1985 in 2009. Njena dela so bila v obdobju 1970–2012 na ogled v številnih slovenskih krajih na več kot tridesetih samostojnih in skupinskih razstavah. V Gaju zaslužnih občank in občanov v krškem mestnem parku stojita njena doprsna kipa – podobi očeta Vladimirja Štovička in Jurija Dalmatina. V neposredni bližini, v niši kapelice ob kapucinskem samostanu, stoji celopostavni kip Janeza Evangelista, zavetnika mesta. Kot likovna pedagoginja je Vladka svojo ljubezen do likovne umetnosti vse življenje predajala učencem in dijakom. Svoje bogato znanje in pedagoške izkušnje pa je kot mentorica v Društvu likovnikov Krško – OKO delila tudi z ljubiteljskimi ustvarjalci. 

Ustvarjala je še predzadnji dan svojega življenja. Njeno zadnje delo je bil ženski akt, ki pa je ostal nedokončan … Vladkina življenjska pot se je v 78. letu starosti končala 31. avgusta 2012. Pokopana je na krškem pokopališču.

 

Pripravila: Anita Radkovič, Mestni muzej Krško

 

Literatura: Radkovič, A. in Jukić, A. (2020). Vladimira Štoviček – Vladka. V A. Radkovič in A. Jukić (ur.), Spregledane – pozabljena polovica Krškega (str. 21–25). Krško: Kulturni dom Krško. Fotografije:  Vladimira Štoviček – Vladka in Medo na Lisci, okoli 1975. Foto: Andrej Štoviček. Hrani: Andrej Štoviček.Vladimira Štoviček – Vladka in Andrej Čebular, poročni dan, 1954. Hrani: Andrej Štoviček.Vladimira Štoviček – Vladka z Duškom in Zvonkom, okoli 1980. Foto: Andrej Štoviček. Hrani: Andrej Štoviček.Vladimira Štoviček – Vladka v ateljeju v Leskovcu pri Krškem ustvarja doprsni kip Janeza Evangelista, 6. 8. 2003. Foto: Branka Pirc. Hrani: Branka Pirc.Vladimira Štoviček – Vladka v ateljeju v Leskovcu pri Krškem ustvarja doprsni kip Jurija Dalmatina, 27. 7. 2006. Hrani dokumentacija Mestnega muzeja Krško. 

 

 

 

 

Ob mednarodnem dnevu žensk

Svoboda, enakost, sestrstvo

8. marec 2022

 

Zgodovinski izvor mednarodnega dneva žensk naj bi segal v 8. marec 1857, ko so delavke newyorških tekstilnih tovarn organizirale protest, s katerim so se uprle nehumanim delovnim razmeram in nizkim plačam. Med pomembne »osmomarčevske« dogodke v zgodovini bojev za pravice žensk štejemo tudi množično zborovanje 8. marca 1908 znova v New Yorku, kjer je okrog 15.000 žensk s protestnim pohodom po mestnih ulicah izražalo zahteve po krajšem delavniku, boljšem plačilu in volilni pravici. Maja istega leta je Socialistična stranka Amerike določila zadnjo nedeljo v februarju za državni praznik žensk.

Internacionalizacija dneva žensk se je pričela s pobudo nemške socialistke Clare Zetkin na Drugem mednarodnem srečanju socialističnih žensk na Danskem leta 1910. Predlagala je, da bi v vsaki državi vsako leto na isti dan počastili dan žensk in ga namenili predvsem odločnemu izražanju zahtev za ekonomske, socialne in politične pravice žensk. Njen predlog je bil soglasno sprejet in nastal je mednarodni dan žensk. Prvič so ga sicer obeležili 19. marca 1911, ob štirideseti obletnici pariške komune. Razlog, da se je naposled kot datum uveljavil 8. marec, je tesno spet z ženskim gibanjem v Rusiji v času februarske in oktobrske revolucije. Demonstracije tekstilnih delavk v St. Peterburgu, ki so potekale zadnjo nedeljo v februarju (8. marca po našem koledarju) in so bile usmerjene proti ruskemu sodelovanju v prvi svetovni vojni, so predvsem zaradi nasilnega odziva oblasti prerasle v širšo vstajo, ki je naposled zanetila februarsko revolucijo.

Združeni narodi so mednarodni dan žensk prvič zaznamovali leta 1975, leta 1977 pa je sledilo tudi uradno pripoznanje.

Obeleževanje mednarodnega dneva žensk je seveda še vedno, in žal znova vse bolj, aktualno. Medtem ko sam praznik postaja vse bolj skomercializiran, prizadevanja za enakost žensk pa v nekaterih vidikih zreducirana na identitetno politiko in zbanalizirana v »lifestyle feminizem«, je treba opomniti, da so izvorni vzroki in razlogi boja za žensko emancipacijo še vedno prisotni in terjajo aktivacijo. Seveda je položaj žensk danes primerjalno boljši, kot je bil nekoč, toda mnogi vzroki strukturne neenakosti žensk še vedno ostajajo globoko zakoreninjeni v obstoječi družbeni ureditvi. Ob povečevanju neenakosti med spoloma v času zadnjih kriz vzbujajo skrbi tudi znova opazne tendence po repatriarhalizaciji družbe in napadi na že priborjene pravice. Odgovor nanje je lahko le v nadaljevanju boja za odpravo ene najdlje trajajočih neenakosti v zgodovini človeštva, v boju, ki bo sposoben feministične pozicije artikulirati široko emancipacijsko politiko.

 

Pripravil: Žiga Kump, Kulturni dom Krško

 Fotografija: Gradnja ceste na Sremič (na fotografiji od leve proti desni: Dragic Vahčič, Ivica Stanko, Vera Padovnik, Cilka Salmič, Anica Salmič in Tončka ?), ok. 1960, črno-bela fotografija, 13,5 x 8,5 cm, inv. št. MMK;F-10/2, hrani dokumentacija MMK.

 

Viri: Burcar, L. (2015). Restravracija kapitalizma. Repatriarhalizacija družbe. Ljubljana: Založba Sophia.Crispin, J. (2020). Zakaj nisem feministka: Feministični manifest. Kaplan, T. (1985). On the Socialist Origins of International Women's Day. V Feminist Studies, št. 11/1 (Pomlad 1985), str. 163-171.Kandel, L. in Picq, F. (1982). Le mythe des origines, à propos de la Journée Internationale des femmes. V La revue d’en face, št. 12 (Jesen 1982), str. 67-80.    

 

1. marec – Svetovni dan civilne zaščite

Imate minuto?

1. marec 2022

Generalna skupščina OZN je leta 1990 razglasila 1. marec za svetovni dan civilne zaščite, in tako poudarila pomembno vlogo civilne zaščite pri spopadanju z vsemi vrstami nesreč in katastrof. V Sloveniji ga obeležujemo od leta 1992.

Namen obeležitve današnjega dne je krepitev zavesti ljudi o ogroženosti pred naravnimi in drugimi nesrečami ter o pomenu in vlogi civilne zaščite pri varstvu pred njimi. Enote in službe civilne zaščite so praviloma aktivirane, kadar poklicne in prostovoljne reševalne enote ne zmorejo same obvladovati razmer. V današnjih časih so postavljene pred številne nove izzive (begunski val v letih 2015/16 in epidemija covida-19), trenutno dogajanje v Evropi pa žal že napoveduje novo preizkušnjo. 

Danes vam predstavljamo zaščitno čelado, ki je del Zbirke Kulturnega doma Krško. Predmet je bil kupljen za potrebe sodelovanja v civilni zaščiti v Kulturnem domu Krško sredi 80. let 20. stoletja. Lahka plastična zaščitna čelada rumene barve ima znotraj nastavek, prilagodljiv obsegu glave. Na čelni strani je modra nalepka z znakom: z notranjim krogom rumene barve, v katerem je vrisan moder enakostranični trikotnik z oznako simbola specialnosti: rdečo zvezdo.

 

Viri: Republika Slovenija Ministrstvo za obrambo: Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje. (n. d.). Sile za zaščito, reševanje in pomoč. Dostopno prek http://www.sos112.si/slo/page.php?src=szr13.htmRepublika Slovenija Gov.si. (n. d.). Sile za zaščito in reševanje. Dostopno prek https://www.gov.si/teme/sile-za-zascito-in-resevanje/Republika Slovenija eUprava. (n. d.). Obramba in zaščita: Sodelovanje državljanov v Civilni zaščiti. Dostopno prek https://e-uprava.gov.si/podrocja/drzava-druzba/obramba-civilna-zascita/razporejanje-civilne-zascite.html Fotografija: Zaščitna čelada, ok. 1985, plastika, 20,5 x 29 x 19 cm, inv. št. MMK;KDK-44. Foto: dokumentacija MMK.  Pripravila: Anita Radkovič, Mestni muzej Krško

 

 

 

 

Stran 1 od 3 (Vseh vnosov: 29)

Stopite v stik

Mestni muzej Krško
Valvasorjevo nabrežje 4
8270 Krško
07 620 92 44
051 390 658
info@mestnimuzejkrsko.si
mestnimuzejkrsko.si

Uradni podatki

Kulturni dom Krško
Trg Matije Gubca 2
8270 Krško
ID za DDV: SI30027110
IBAN: EZR 0110 0600 0029 608 (Banka Slovenije)