Predavanje Josipina Hočevar ob razstavi Slovenke v dobi moderne

Alenka Černelič Krošelj in mag. Tita Porenta
»PO MOJI SMRTI SE BO VIDELO, DA SEM DOBRO GOSPODINJILA…«
Gospodarstvenica, mecenka in dobrotnica Josipina Hočevar (1824—1911)

Josipina Hočevar se je rodila 6. aprila 1824 v gorenjskem mestecu Radovljica v dokaj premožni družini Mulley v tedanjem Predmestu 26, danes Linhartov trg 8.
Svojo mladost je povečini preživela pri starih starših v Stražišču, med sitarji in izdelovalci mrež iz žime. V Kranju je obiskovala ljudsko šolo, ko je dopolnila dvanajst let, so jo za dve leti poslali k škofjeloškim uršulinkam. S tem so se njena učna leta končala.
Leta 1842, ko je v Stražišču skrbela za bolno staro mater, je spoznala svojega bodočega moža, ambicioznega in podjetnega poslovneža, Martina Hočevarja, rojenega 1810 v Velikih Laščah. Precej starejši Martin in komaj 18 letna Josipina sta se poročila 9. novembra 1842 in se preselila v Krško, mesto, ki v tistem času ni bilo prav posebej razvito ne v upravnem, ne v gospodarskem pomenu, je pa bilo Krško takrat pomembna točka poti z zahoda na vzhod ob reki Savi.
Josipina in Martin sta gradila svoje blagostanje s trdim delom: v gostilni, v gradbeništvu, z dacom, vodenjem pošte in dobrim upravljanjem premoženja. Dobrotnika sta postala po letu 1860, ko sta z uspešnimi posli pridobila večje imetje in sta najbrž tudi že delno nehala razmišljati (upati) o potomcih. Josipina se je zato precej posvečala izobraževanju, zlasti deklic z zavedanjem, da je tudi za deklice pomembna izobrazba in pridobivanje boljšega položaja v družbi, ki temelji na znanju. Podpirala je številne dekliške šole in tečaje, v svoji oporoki je zagotovila denar za štipendije zlasti mladeničem iz Krškega in Radovljice. Za svoje zasluge je prejela več priznanj. V navzočnosti dr. Ivana Tavčarja je 19. avgusta 1898 prejela Elizabetin red III. razreda. Bila je častna občanka radovljiške, krške in kostanjeviške občine. Njeno delo je javnost spremljala po osrednjih slovenskih časnikih na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Umrla je v svojem 87. letu starosti 16. marca 1911 v Krškem. Pokopali so jo k možu Martinu v mavzolej. Osrednja pozornost javnosti po njeni smrti je bila usmerjena v določila oporoke in kodicila, iz katerih spoznavamo širino Josipininega dobrega srca.

 

Spomin na Josipino Hočevar v svojih raziskovanjih, proučevanjih, razstavah in skupnih dogodkih ohranjata Mestni muzej Krško, ki je enota Kulturnega doma Krško in Mestni muzej Radovljica, ki deluje v okviru Muzejev radovljiške občine. Čas med 7. oktobrom 2010 in 7. oktobrom 2011 sta muzeja ob 100. obletnici smrti Josipine Hočevar proglasila za Josipinino leto. Obeležila sta ga s skupnima kolokvijema v Krškem in Radovljici, ki ga bosta zaokrožila z izdajo zbornika v letu 2012. V Gaju zaslužnih občank in občanov v Krškem so 16. marca 2011 slovesno odkrili doprsni kip Josipine Hočevar. Od 6. 10. 2011 pa javnosti na ogled del stalne razstave v Mestnem muzeju Krško, v Radovljici pa bo pripravljena zaokrožena tematska pot po sledeh Josipine Hočevar, roj. Mulley.

Mestni muzej Krško lik Josipine Hočevar vključuje v celotno ponudbo mesta Krško in Mestnega muzeja Krško. Za promocijo so na podlagi fotografije zakoncev Martina in Josipine Hočevar izdelali rekonstrukcijo Josipininega oblačilnega videza. V Linhartovem mestu je režiserka in vsestranska kulturna delavka Alenka Bole Vrabec spomin na Josipino ujela v dramulet Prizori iz Josipininega življenja.
Rezultati raziskovalnega prizadevanja obeh muzejev so na razstavi povzeti v literaturi, ki si jo lahko ogledate in preberete v skupni čitalnici na razstavi Slovenke v dobi moderne v Muzeju novejše zgodovine Slovenije. Obiskovalcem je na voljo promocijska zgibanka, izdana ob postavitvi doprsnega kipa Josipine Hočevar ob 100. obletnici njene smrti 16. marca v Krškem.
Osrednje mesto v zgodbi o Josipini Hočevar pa predstavljajo tudi dokumenti, ki so bili vir Josipininega bogastva in osnova za njeno nadaljnje gospodarsko prizadevanje, mecenstvo in dobrotništvo: poročna pogodba med Martinom Hočevarjem in Josipino Mulley, datirana 15. oktobra 1842 v Radovljici, oporoka Martina Hočevarja, sestavljena 24. avgusta 1882 v Krškem in oporoka s kodicilom Josipine Hočevar z dne 29. junija 1910, kodicil datiran 14. decembra 1910 v Krškem. Vsi dokumenti so prevedeni in publicirani ter bodo predstavljeni na predavanju, kot tudi druga dediščina, ki jo še danes lahko opazimo v različnih slovenskih krajih (v Radovljici, Krškem in Vidmu, Ljubljani, Kostanjevici, na Vrhniki, v Mirnu in drugod) ter v Gradcu v Avstriji.
 

Slika:

Portret Josipine Hočevar z odličji: papeževim pro Ecclesiat Pontifice, zlatim križcem za zasluge s krono in Elizabetinim redom III. razreda. Neznani avtor, po letu 1898, olje/platno. Hrani Galerija Šivčeva hiša.