Predstavitev knjige dr. Dušana Kosa

Povzetek

VALVASOR, KUHARICA ANKA IN TEŽAVE Z DUHOM GOSPE GALLENBERG
O prikazovanjih duhov in reševanju nesrečnih duš na Slovenskem v zgodnjem novem veku ter o spiritističnih zgodbah Janeza Vajkarda Valvasorja

Leta 1689 je v delu »Die Ehre des Herzogthums Crain« Janez Vajkard Valvasor objavil tri strani dolgo poročilo o prikazovanju duha že leta 1665 umrle grajske lastnice Marije Elizabete pl. Gallenberg v graščinah Novi dvor in Stari dvor pri Radečah. V prikazovanjih duha grajski kuharici Ani in drugemu osebju, lastniku dvorca Sigmundu Viljemu baronu Čečkerju in lokalni duhovščini med 15. in 25. januarjem 1684 prepoznamo že tisočletja znan in opisovan zunajčutni fenomen. Novodvorska prikazovanja so eden najstarejših podrobno opisanih in preiskanih paranormalnih dogodkov na Slovenskem, ki niso izhajala iz cerkvenega miljeja oziroma verskih čudežev in prikazanj svetih oseb, marveč iz laiške sredine. S preučevanjem mejnih pojavov zgodovinarji lahko spoznamo pomembne družbene paradigme, zlasti o odnosu do smrti. Cilj te knjige ni preučitev vseh magičnih, transcendentnih in mističnih pojavov, niti vseh omemb paranormalnih oziroma parapsiholoških pojavov v slovenski preteklosti. Omejitev se razteza na nekaj bolje dokumentiranih primerov iz predmeščanske dobe, predvsem na tiste, ki jih je opisal Valvasor.
Valvasor takih prikazovanj duhov ni razlagal z naravnimi zakonitostmi, marveč z renesančnimi teorijami o življenju in pretvorbah duše po smrti telesa. Predvsem s tedaj popularno teorijo astralnega in življenjskega duha, ki je odstopala od krščanskega nauka o duši. Nekaj mesecev po prikazovanjih na Novem dvoru je z resnico poskusilo razčistiti tudi ljubljansko škofijsko sodišče. Zaslišanje prič prikazovanj, zlasti pa glavnega medija kuharice Ane, je izpostavilo ključna vprašanja za detekcijo pravovernosti, praznoverstva in prevarantstva v lokalni skupnosti. Preiskovalci so iz osnovnih informacij, ki so jih poprej že dobili od savinjskega arhidiakona, ugotovili, da ni šlo za mistične vizije, niti za poganske prikazni iz ljudske tradicije, marveč za pravoverni dogodek, ki je bil že večkrat opisan v teoloških traktatih. Bistveno vprašanje zato ni bilo, ali se je res prikazoval duh pokojne osebe, marveč, ali je bil to dobri duh s pobožnim namenom, zločest demon, ali pa je šlo za človeško prevaro in kontaminacijo verskih resnic s posvetnimi cilji.
Na zaslišanjih se je nakazal tradicionalni sum v žensko pokvarjenost, saj se je takoj razkrila kuharičina problematična morala. Sume v prikazovanja je odpiral tudi motiv prikazovanj: duh pokojnice od njenega nečaka barona Čečkerja ni zahteval poprave nekoč baje povzročene finančne krivice v višini 60 goldinarjev, marveč le branje 30 maš za odrešitev njene duše pred oltarjem sv. Antona Padovanskega v cerkvi v Jagnjenici pri Svibnem. Kontaminiranost pobožnih prikazovanj z moralno spornimi dejanji grajskih prebivalcev pa je posredno izpričevala služinčad z omembami popivanj in s skoraj ritualnim strašenjem novih dekel; vse pa v času, ko grajskega gospoda ni bilo doma. Toda služinčad je potrdila prihajanje in odhajanje ter nagovore duha, geste prisotnih in strah. Pa tudi lokalni duhovniki so verodostojno popisovali poskuse vzpostavitve komunikacije z duhom.
Novodvorski dogodki nam slikajo podobo prepletanja kolektivnih zavesti z visoko in ljudsko kulturo. Šlo je za problem vzajemnega kontaminiranja teologije in homiletike z ljudskimi zaznavami smrti, duš in vic. Najbrž ni naključje, da je bil vsebinsko skoraj enak greh, kot ga je baje zagrešila pokojna gospa Gallenberg, jedro ene od legend o svetem Antonu Padovanskem – o oskrbniku in lažnivem gospodu. Legendo je že leta 1696 zapisal pridigar Janez Svetokriški. Slovenska ljudska predelava govori o fevdalcu, ki od oskrbnika zahteva že davno plačane dajatve. Sveti Anton ukaže iz pekla in ne iz vic pripeljati pokojnega fevdalčevega očeta, da mu napiše potrdilo o plačilu. Gospa Gallenberg, ki je nekoč storila skoraj enako krivico, po smrti ni trpela v peklu, marveč v vicah. Očitno si pri oblikovanju podobe njenega prikazovanja ljudska tradicija ni prilastila vodilne vloge, marveč je bistvo izšlo iz visoke kulture ter iz poljudnoznanstvenih traktatov o prikazovanjih duhov.
Kljub sumom v izpovedi je škofijsko sodišče na koncu molče priznalo, da se je na obeh graščinah živim res prikazal duh pokojnice. Ni pa moglo ugotoviti tistega, kar se je zdel temeljni vzrok prikazovanj ali prevare, saj Ana ni želela izdati imena osebe, ki ji je pokojnica storila krivico, češ da jo je k molčečnosti zavezal duh. Brez formalne razsodbe je sodišče tako pustilo, da so dogodki sčasoma utonili v pozabo, do današnjih dni pa se njen duh tam ni več prikazal.

Pripravil: dr. Dušan Kos.