Botanik Alfonz Paulin (1853–1942)

Alfonz Paulin[1] se je rodil 14. septembra 1853 v Leskovcu pri Krškem. Po končani novomeški gimnaziji je študiral na univerzi v Gradcu, kjer je opravil strokovni izpit iz prirodopisa.

Vso delovno dobo je preživel v Ljubljani. Bil je profesor na ljubljanski klasični gimnaziji in predavatelj botanike na ljubljanski univerzi. Paulin je avtor izvirnega slovenskega učbenika za botaniko Prirodopis rastlinstva za nižje razrede srednjih šol (1898) in prevajalec učbenika za živalstvo Zoologijski atlant (1901/1905).[2] Poleg zglednega profesorskega službovanja je leta 1886 prevzel vodenje Vrta domovinske flore, današnjega Botaničnega vrta. Zanj je bil odgovoren do dokončne upokojitve leta 1931, to je 45 let, kar je najdaljše obdobje pod vodstvom ene osebe. Izdajal je znanstveno publikacijo Index seminum[3], s katero je vrt dosegel visoko strokovno raven v evropskem merilu. 

Svoje raziskovalno delo je opravljal strokovno, in ker se je zavedal dotedanjega nepopolnega botaničnega znanja, ga je dopolnjeval s terenskimi raziskavami po vsej Kranjski ter svoje ugotovitve v obdobju 1895–1917 objavljal v strokovnem tisku.

Sodeloval je pri nastajanju več herbarijskih zbirk po Evropi, kot sta Flora exsiccata Austro-Hungarica (1881–1931) in Flora Stiriaca exsiccata (1903–1905). Sočasno s sistematičnim zbiranjem in gojenjem rastlin v Botaničnem vrtu je nastajal njegov življenjski projekt in najvišje znanstveno ovrednoteno delo Flora exsiccata Carniolica[4], herbarijska zbirka kranjske flore. 

Skupaj z Augustom von Hayekom je napisal knjigo o rastlinstvu Kamniških Alp – Flora der Sanntaler Alpen (Stainer Alpen) (1907). Prav tako je pomagal pri nastajanju največjega knjižnega dela o rastlinstvu srednje Evrope – Illustrierte Flora von Mitteleuropa in avtorju Gustavu Hegiju pošiljal floristične podatke iz naših krajev. Med letoma 1887 in 1893 je sodeloval pri Pleteršnikovem Slovensko-nemškem slovarju ter zanj uredil vse naravoslovno gradivo.

Med svojim strokovnim delom je razvil obširno korespondenco z več kot 80 botaniki iz vseh evropskih držav, med njimi so bili tudi najbolj sloviti znanstveniki tistega časa. Sodeloval je z različnimi botaničnimi, šolskimi in zasebnimi vrtovi. Za svoje delo je bil večkrat odlikovan in bil častni član mnogih društev.[5]

Umrl je 1. decembra 1942 v Ljubljani. 

Pripravila: Klaudija Cigole, muzejska sodelavka

[1] Priimek Paulin je v nekaterih virih zapisan tudi v različici Pavlin.

[2] Datacija ni povsem jasna, saj jo viri navajajo različno (Praprotnik et al., 2021, str. 188).

[3] Index seminum je seznam semen, trosov in živih rastlin za izmenjavo z drugimi botaničnimi vrtovi (Praprotnik, 2015, str. 310).

[4] V obdobju 35 let (1901–1936) je izšlo je 20 centurij (2000 pol), od tega 10 pred prvo svetovno vojno in 10 po njej. Zbirka ni dokončana. Če bi jo dokončal in kritično ovrednotil, bi se s svojim delom postavil ob bok tujim sodobnikom, ki so na prelomu stoletja napisali preglede posameznih rastlinskih območij (Praprotnik et al., 2021, str. 22–26).

[5] Ob koncu profesorskega službovanja je od cesarja prejel viteški križec Franc Jožefovega reda za zaslužno delovanje na šolskem in znanstvenem področju. Med drugim je bil častni član Muzejskega društva za Kranjsko in Prirodoslovnega društva v Ljubljani ter dopisni član Akademije znanosti in umetnosti. V Botaničnem vrtu so 22. junija 1963 odkrili Paulinov spomenik. Društvo biologov Slovenije je med 24. in 26. septembrom 1992 v Krškem pripravilo simpozij in botaniku ob graščini Šrajbarski turn postavilo spomenik. V Prirodoslovnem muzeju Slovenije so 16. decembra 1992 odprli razstavo 50. obletnica smrti botanika Alfonza Paulina avtorice Nade Praprotnik. Pošta Slovenije se mu je ob 150. obletnici rojstva poklonila s poštno znamko, ki je bila izdana 21. januarja 2003 in nosi žig prvega dne 8273 Leskovec pri Krškem.