Mnogo jih je, ki se zavedajo, da človek ni rojen za to, da služi celo svoje življenje kot živo orodje nekaterim posameznikom, katere je zgolj prilika postavila na vodilno, odločujoče mesto v človeški družbi, katero sedaj terorizirajo in izkoriščajo; zavedajo se, da je človek po svojem rojstvu namenjen in sposoben za to, da se samostojno razvija ter se povspenja na vedno višjo stopnjo fizične, duševne in socialne popolnosti, ako le hoče in smotreno deluje za to.
Dr. Mihajlo Rostohar, Našim čitateljem!, Napredna misel, l. I, zv. 1, 1912, notranja stran platnicIz vasi Brege v Krško, Ljubljano in Kranj ter na Dunaj, kjer je leta 1906 z disertacijo Über Hypothesen und ihre erkenntnistheoretische Bedeutung zaključil študij filozofije, je pot življenja vodila Mihajla Rostoharja. Pod mentorstvom poznejšega prvega predsednika Češke republike, Tomaša G. Masaryka, je leta 1911 habilitiral na Karlovi univerzi v Pragi. Del študijskih obveznosti je opravljal v Leipzigu pri takrat najpomembnejšem psihologu v Evropi (in svetu), Wilhelmu Wundtu.
Razvijajočo se akademsko kariero je leta 1915 prekinil vpoklic, konec vélike vojne je nato dočakal v Ljubljani. Razpad monarhije je prepoznal kot ključen za ustanovitev slovenske univerze, a kljub izjemno pomembni vlogi ob njenem ustanavljanju in veliki želji po službovanju v Ljubljani ni bil imenovan v profesorski zbor, zato se je leta 1919 vrnil v Prago in nadaljeval akademsko kariero na Karlovi, nato pa na Masarykovi univerzi v Brnu, kamor je bila njegova venia docendi prenesena 27. julija 1923. Za prvega rednega profesorja na oddelku za psihologijo, katerega ustanovitev je spodbudil v letu 1926, je bil imenovan 18. maja 1931. V letih 1934/35 je opravljal tudi delo dekana Filozofske fakultete.
Čas 2. svetovne vojne je preživljal v domačem okolju, sodeloval z odporniškim gibanjem, takoj po koncu vojne pa se je ponovno vrnil na Moravsko. Ko se leta 1948 ob resoluciji informbiroja ni bil pripravljen izreči proti jugoslovanskemu vodstvu, je moral delovno mesto na Masarykovi univerzi zapustiti.
Po vrnitvi v Slovenijo je, sedemdesetleten, zasedel mesto profesorja za psihologijo na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Leta 1950 pa je z ustanovitvijo Oddelka za psihologijo dosanjal sen, za katerega se je boril vso svojo akademsko kariero. Rostohar je do upokojitve leta 1958 predaval, vodil pedagoški inštitut in strokovno pomagal razvijajoči se mreži poklicnih posvetovalnic.
Za svoje predano delo je leta 1958 prejel spomenico Univerze v Brnu in red zaslug za narod 1. stopnje, ki mu ga je ob dnevu republike leta 1961 izročil Josip Broz – Tito.
Izjemno bogato življenjsko pot, ki se je pričela 30. julija 1878, je prof. dr. Mihajlo Rostohar 5. avgusta 1966 sklenil na svojem domu na Goleku. Pokopan je na krškem pokopališču.
Pripravila: dr. Helena Rožman, Mestni muzej Krško
Fotografiji:Mihajlo Rostohar, nedatirana fotografija, arhiv Masarykove univerze, C fot I-8 dr. M. Rostohar_FF. Fotograf neznan.Vladimir Štoviček, Mihajlo Rostohar, okoli 1967, bron, 64 x 37 x 75 cm. Foto: Blaž Zupančič.Doprsni kip pred stavbo ljubljanske univerze je bil postavljen ob 70. obletnici ustanovitve ustanove. Enak doprsni kip je od 30. junija 1967 tudi v hodniku Oddelka za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ter od 3. junija 1976 v parku zaslužnih občanov v Krškem. Viri:Rožman, H. (2016). Terenski zapiski, osebna komunikacija z otroki M. Rostoharja (neobjavljeno gradivo). Krška vas, Krško, avgust, september, oktober 2016.Dekleva, T., Polič, M., in Rožman, H. (2019). Mihajlo Rostohar: soustanovitelj Univerze v Ljubljani, eksperimentalni psiholog, filozof, pedagog, kritični mislec. Krško: KDK, enota Mestni muzej Krško, Ljubljana: FF UL.Napredna misel, ur. in izdaj. Mihajlo Rostohar, l. I, zv. 1, Zadružna tiskarna Krško, 1912.
