Vladimira Štoviček - Vladka

Po pripovedovanju sogovornikov se je Vladka najbolj našla v ustvarjanju ženskih podob, morda tudi zato, ker je bila po duši »velika ženska s srcem«. V življenju se je soočila s številnimi izkušnjami in preizkušnjami, zato so mali ženski akti najbolj iskrena dela v njenem opusu, saj so nastajali iz eksistenčne nuje. 

Med študijem se je pod svoja dela podpisovala kot Čebular Vladka. Pozneje je podpis spremenila v Štoviček V. Ker sta imela z očetom Vladimirjem enaki začetnici, je bilo premalo razvidno, katera so dela njena. Okoli leta 1960 je svoj podpis z združitvijo zlogov priimka in imena spremenila v Stovla. Ker pa ji ni bil všeč zven besede, je zloga obrnila in nastal je podpis Vlastov, ki ga je uporabljala do konca življenja.

Kot najbolj ustvarjalno obdobje, razbremenjeno poučevanja, je doživljala čas po upokojitvi. Takrat je »zadihala s polnimi pljuči in delala, delala«; v atelje je lahko odšla, ko je »notranje vrenje prihajalo na plano«.

Bila je čustvena ženska z veliko mero optimizma, ljubezni do ljudi, živali in do življenja. Bila je tudi odločna in se ni ozirala na mnenja drugih – živela je po svoje in mnenje izražala jasno in glasno. Vladka je »živela za umetnost«, »živela za to, da je kiparila«. Njeno zadnje delo je bil ženski akt, ki je ostal nedokončan. 

Pripravili: Anita Radkovič in Nina Sotelšek