Sistematično predstavljanje obširne kiparske zbirke akademskega kiparja Vladimirja Štovička (1896–1989) se je začelo s prvo stalno razstavo v leta 2010 odprtem Mestnem muzeju Krško v t. i. Valvasorjevi hiši. Leta 2014 je bila stalna razstava prenovljena s postavitvijo, ki je Štovičkov opus razčlenila na posamezne teme iz različnih obdobij njegovega ustvarjanja. Odprla so se vprašanja datacije del, njihovo kronološko razporeditev namreč pogosto otežuje umetnikovo ciklično vračanje k raziskovanju nekaterih kiparskih tem. Razstava iz leta 2014 je Štovičkovo delo razvrstila po motivnih sklopih: portreti družine in sodobnikov, zgodovinski portreti (ki jih je izdelal po fotografskih in grafičnih predlogah), žanrske in socialne upodobitve ter akti.

Portret je bil že od začetka pomemben motiv kiparjevega ustvarjanja, enega prvih je izdelal leta 1913, še pred začetkom študija na praški likovni akademiji. V primerjavi z velikim številom plaket je ustvaril le malo plastik. Na občasni razstavi Portretne plastike je predstavljenih 14 doprsnih portretov, datiranih med leti 1913 in 1975. Gre za realistične upodobitve moških, žensk in otrok, ki jih je umetnik ustvaril po živih modelih. Večina upodobljencev je članov umetnikove družine (npr. Jaroslav Štoviček, 1913; Dekliški portret: Vladka Štoviček, 1943) in prijateljev (npr. Slavko Smerdel, 1975). Moški portretiranci razkrivajo svoja karakter in razpoloženje, ki ga umetnik dosega z bolj razgibano površino materije in s preciznim izdelovanjem potez posameznega obraza (npr. Moški portret, 1939; Tone Čebular, 1975). Iz ženskih portretov razbiramo notranjo umirjenost, ki se kaže v polno oblikovanih, v daljavo zazrtih očeh (npr. Ženski portret, 1927; Ženski portret: Ga. Urbanc, 1929). Klasicistično zglajenost ženskih obrazov razgibavajo v modne pričeske urejeni lasje. Lasje pa niso samo Štovičkova likovna izrazna sestavina, temveč hkrati pomagajo pri dataciji del. Otroški v mavcu izdelani portreti so izgubili idealizacijo in sanjavo liričnost, ki smo jo zasledili pri iz marmorja izklesanih Hčerki trgovca Mayerja (1940) in Zaspanki (1943). Po drugi svetovni vojni izdelani otroški portreti postanejo realistični in kljub njihovi rosni mladosti delujejo zrelo (npr. Marjetka, 1956; Portret dečka, 1956; Doprsni dekliški portret, 1968).

Vse predstavljene plastike so mavčni odlitki in del velike zbirke, ki jo je leta 1976 umetnik v trajno last podaril Občini Krško, ta pa jo je zaupala v hrambo, skrb, raziskovanje in predstavljanje Kulturnemu domu Krško, enoti Mestni muzej Krško. Od leta 2012 Štovičkova zbirka domuje v novih depojih. Vsako leto je za odlivanje v bron ali konservatorsko-restavratorski poseg obranih nekaj motivno povezanih del in predstavljenih na občasnih razstavah.

Nina Sotelšek, višja kustosinja

 

Surov, površinsko nezaščiten mavec je neposredno izpostavljen vplivom okolja, v katerem je hranjen ali razstavljen. Okolje in uporaba predmetov pustijo v daljšem časovnem obdobju na porozni površini materiala sledi v obliki »poškodb«, ki spremenijo zunanjo podobo likovnega dela.

Te vidne spremembe so lahko površinske nečistoče, madeži, odrgnine, odlomljeni deli, vreznine, označbe, sledi uporabe (na primer za namene odlivanja oziroma izdelovanja kalupov) in tudi sledi prejšnjih restavratorskih posegov. Medtem ko nam te vidne spremembe in poškodbe neizmerno veliko povedo o zgodovini samega predmeta (ohranjanju in vzdrževanju dobrega stanja), pa vse niso sprejemljive za reprezentančno predstavitev umetnin.

Za integracijo likovnih del v razstavne zbirke so nujni konservatorsko-restavratorski posegi. Cilj tokratnih posegov za namen muzejske predstavitve je bil kipom povrniti njihovo izvirno podobo. Za lažje prepoznavanje osnovne silhuete ter nadaljnje rokovanje in vzdrževanje predmetov sta bili glavni vodili konserviranje ohranjenih in dopolnitev manjkajočih delov. Pri tem je bilo pomembno, da se ohranjeni deli prepoznavno ločijo od na novo dodanih.

V smislu načrtovanega se lahko na določenih kipih z natančnim opazovanjem razbere različne barvne odtenke med ohranjenimi deli izvornega kipa in novimi snežno belimi dopolnitvami. Te informacije še vedno nakazujejo osnovno zgodovino kipa, le brez prekomernih nečistoč. Razstavna postavitev omogoča tudi neposredno primerjavo med surovim, nezaščitenim mavcem in površinsko obdelanim, patiniranim mavcem (Tone Čebular, 1975). Ob tem lahko ugotavljamo, ali se izpovedna moč portreta spremeni z dodano barvno plastjo ali pa se z njo izgubijo oblikovne podrobnosti. Najlepše pa je edinstvenost Štovičkovih umetnin vidna s primerne razdalje, ki omogoča ugledati celoten kip. Takšno opazovanje preprečuje tudi morebitne poškodbe predmetov (na primer zdrse ali padce) in pripomore k daljši življenjski dobi umetnin in njihovemu ohranjanju za prihodnje rodove. 

mag. Maja Ivanišin, konservatorka restavratorka

 

27. marec 2018 – 3. marec 2019

Kulturni dom Krško, enota Mestni muzej Krško, zanj Darja Planinc, direktorica

Kustosinja razstave Nina Sotelšek

Besedilo Nina Sotelšek in mag. Maja Ivanišin

Restavriranje mag. Maja Ivanišin

Oblikovanje razstave Polona Zupančič, Mikado

Oblikovanje svetlobe Marjan Visković

Fotografije Nina Sotelšek

Jezikovni pregled Irena Destovnik

Prevod Arven Šakti Kralj Szomi

Podatki o kipih se nahajajo v Digitalni zbirki.