Botanik Alfonz Paulin (1853–1942)

Alfonz Paulin (1853–1942)

Alfonz Paulin je bil v obdobju na prelomu iz 19. v 20. stoletje vodilni slovenski znanstvenik na področju rastlinoslovja. Bil je mednarodno priznan strokovnjak za floristiko, rastlinsko sistematiko in fitogeografijo (Sitar, 1987; Praprotnik, Bavcon in Ravnjak, 2021, str. 22). Od leta 1940 je bil izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (Praprotnik in Bavcon, n. d.). V zgodovini slovenske botanike se po njem imenuje čas njegovega delovanja v Botaničnem vrtu, tako imenovano Paulinovo obdobje, ki je trajalo od leta 1886 do 1931 (Bavcon, 2010, str. 136; Praprotnik et al., 2021, str. 56–94). 

Rodil se je 14. septembra 1853 kot sin Avgusta (Avguština) Paulina, oskrbnika gospostva Šrajbarski turn v Leskovcu pri Krškem, in Marije, rojene Blažič (Praprotnik et al., 2021, str. 28; Bavcon, 2010, str. 138; Šribar, 2022, str. 339). V tistem času je bil lastnik graščine Šrajbarski turn grof Anton Aleksander Auersperger, znan tudi kot pesnik pod psevdonimom Anastasius Grün. Po raziskavah Ljudmile Šribar sta imela zakonca Paulin zajetne dohodke, in če izvzamemo plemiške rodbine, sta bila največja davčna zavezanca tega prostora (Šribar, 2022, str. 339). Ljudsko oziroma osnovno šolo in nižjo gimnazijo je sin Alfonz obiskoval v Ljubljani, višjo gimnazijo pa v Novem mestu, kjer je leta 1873 maturiral. Študiral je na univerzi v Gradcu, kjer je bil njegov glavni predmet prirodopis, stranska pa matematika in fizika. Leta 1878 je opravil državni izpit za profesorja prirodoslovja. Z državno štipendijo se je nato odpravil v Trst, kjer je na zoološki opazovalni postaji proučeval morsko rastlinstvo in živalstvo. Sodeloval je tudi pri geoloških raziskavah na Štajerskem. Ob avstrijski zasedbi Bosne in Hercegovine so ga leta 1878 vpoklicali v vojsko in ga poslali na bojišče. Tam je zbolel za pljučnico in želodčno boleznijo. Hudo bolan se je konec leta vrnil domov in še leto in pol le počasi okreval. Leta 1880 je dokončal študij matematike in fizike ter opravil izpite za njuno poučevanje. Nato je vso delovno dobo preživel v Ljubljani. V šolskem letu 1880/1881 je kot pripravnik začel poučevati na ljubljanski realki, leto kasneje pa na ljubljanski klasični gimnaziji. Od 1886 do upokojitve leta 1910 je bil profesor na isti gimnaziji. Bil je vzoren pedagog. Spisal je prvi izvirni slovenski učbenik za botaniko z naslovom Prirodopis rastlinstva za nižje razrede srednjih šol (1898) in uredil botanično terminologijo, ki je bila osnova za poznejše pisce botaničnih učbenikov. Ob koncu profesorskega službovanja je od cesarja prejel viteški križec Franc Jožefovega reda za zaslužno delovanje na šolskem in znanstvenem področju. Ob ustanovitvi Univerze v Ljubljani so mu ponudili mesto rednega profesorja botanike, a ga je zaradi neurejenih razmer odklonil. Kljub temu je štiri semestre honorarno predaval botaniko in vodil vaje. Njegova predavanja so bila nabito polna slušateljev (Sitar, 1987, str. 172; Praprotnik et al., 2021, str. 28–36; Praprotnik, 1993; Praprotnik, 2015).

Leta 1886 je prevzel vodenje Vrta domovinske flore, današnjega Botaničnega vrta. Leta 1920 je vrt na predlog sveta ljubljanske univerze postal njen del. Paulin je bil zanj odgovoren do dokončne upokojitve leta 1931, to je 45 let, kar je najdaljše obdobje pod vodstvom ene osebe. Izdajal je znanstveno publikacijo Index seminum[1], s katero je vrt dosegel visoko strokovno raven v evropskem merilu, in ga zapustil z največjo zbirko rastlin v zgodovini (Praprotnik et al., 2021, str. 26; Bavcon, 2010; Praprotnik, 2015).

Svoje raziskovalno delo je opravljal strokovno, in ker se je zavedal dotedanjega nepopolnega botaničnega znanja, ga je dopolnjeval s terenskimi raziskavami po vsej Kranjski ter svoje ugotovitve v obdobju 1895–1917 objavljal v strokovnem tisku (Praprotnik et al., 2021, str. 22). Sočasno s sistematičnim zbiranjem in gojenjem rastlin v Botaničnem vrtu je nastajal njegov življenjski projekt in najvišje znanstveno ovrednoteno delo Flora exsiccata Carniolica, herbarijska zbirka kranjske flore. Izhajala je v obdobju 35 let (1901–1936)[2], a ni dokončana. Če bi jo dokončal in kritično ovrednotil, bi se s svojim delom postavil ob bok tujim sodobnikom, ki so na prelomu stoletja napisali preglede posameznih rastlinskih območij (Praprotnik et al., 2021, str. 22–26). Ob pomoči sodelavcev je najprej na Kranjskem in nato po vsej Sloveniji popisal več kot 200 do tedaj pri nas neugotovljenih vrst, nekatere med njimi najdene tudi prvič in poimenovane po njem[3] (Sitar, 1987; Piskernik, 2013).

Pomemben je tudi njegov prispevek pri nastajanju več herbarijskih zbirk po Evropi, kot sta Flora exsiccata Austro-Hungarica in Flora exsiccata Stiriaca (Praprotnik et al., 2021, str. 24 in 202; Sitar, 1987, str. 173; Bavcon, 2010). Prav tako je pomagal pri nastajanju največjega knjižnega dela o rastlinstvu srednje Evrope – Illustrierte Flora von Mitteleuropa in avtorju Gustavu Hegiju pošiljal floristične podatke iz naših krajev. Sodeloval je tudi pri mnogih revizijah in posredoval podatke za nekatere monografije. 

Med svojim strokovnim delom je razvil obširno korespondenco z več kot 80 botaniki iz vseh evropskih držav, med njimi so bili tudi najbolj sloviti znanstveniki tistega časa. V rokopisni zbirki biblioteke SAZU se je ohranil velik fond njegove korespondence.[4] Sodeloval je z različnimi botaničnimi, šolskimi in zasebnimi vrtovi.

Paulin si je prizadeval tudi za ohranitev naravne dediščine in pripravil predloge za tako imenovane botanične spomenike, ki bi danes lahko ustrezali kriterijem seznama ogroženih rastlinskih vrst, ter tri območja varovanja (Praprotnik et. al, 2021, str. 212 in 216). Bil je član Odseka za varstvo prirode in prirodnih spomenikov Muzejskega društva za Slovenijo in eden od avtorjev Spomenice[5], v kateri so vidni naravoslovci zahtevali zavarovanje ogrožene narave. V Spomenici so povzeta Paulinova spoznanja s področja rastlinstva, zapisana v njegovem neobjavljenem rokopisu, ki je bil izhodišče za seznam zavarovanih rastlin iz leta 1922 (Praprotnik et al. 2021, str. 212 in 194). Bil je tudi član Slovenskega planinskega društva, ki si je med drugim prizadevalo za spoznavanje gorskih rastlinskih vrst (Praprotnik, 1993; Praprotnik et al., 2021, str. 220).

Alfonz Paulin je strokovne prispevke pisal v nemškem jeziku, z izjemo slovenskega učbenika za botaniko. Med letoma 1887 in 1893 je sodeloval pri Pleteršnikovem Slovensko-nemškem slovarju ter zanj uredil vse naravoslovno gradivo (Piskernik, 2013).

Za svoje delo je bil večkrat odlikovan in bil častni član mnogih društev. Med drugim je bil častni član Muzejskega društva za Kranjsko in Prirodoslovnega društva v Ljubljani ter dopisni član Akademije znanosti in umetnosti. V Botaničnem vrtu so 22. junija 1963 odkrili Paulinov spomenik. Društvo biologov Slovenije je med 24. in 26. septembrom 1992 v Krškem pripravilo simpozij in botaniku ob graščini Šrajbarski turn postavilo spomenik (Praprotnik et al., 2021). V Prirodoslovnem muzeju Slovenije so 16. decembra 1992 odprli razstavo 50. obletnica smrti botanika Alfonza Paulina, avtorice Nade Praprotnik (Jogan, 1993). Pošta Slovenije se mu je ob 150. obletnici rojstva poklonila s poštno znamko, ki je bila izdana 21. januarja 2003 in nosi žig prvega dne 8273 Leskovec pri Krškem (Praprotnik et al., 2021; Marinček, 2003). 

Srž njegovega dela slikovito povzame citat Angele Piskernik: »Kakor je Flora exsiccata Carniolica Paulinovo življenjsko delo, tako je bil Botanični vrt njegova življenjska skrb.«[6]

Pripravila: Klaudija Cigole, muzejska sodelavka

 

Viri in literatura: 

Bavcon, J. (2010). Botanični vrt Univerze v Ljubljani. Ljubljana: Kmečki glas.

Jogan, N. (1993). Razstava ob 50. obletnici smrti A. Paulina. Proteus, 55, št. 9/10, str. 374.

Marinček, A. (2003). Znamenite osebnosti. Alfonz Paulin. Bilten, 44, str. 8–9. Pridobljeno na: https://www.posta.si/zasebno-site/filatelijabilteni/Bilten%20%C5%A1t.%2044.pdf 

Piskernik, A. (2013). Paulin, Alfonz (1853–1942). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Pridobljeno na http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi405781/#slovenski-biografski-leksikon

Praprotnik, N. in Bavcon, J. (n. d.). Alfonz Paulin. Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Pridobljeno na https://www.sazu.si/clani/alfonz-paulin

Praprotnik, N. (1993). Gore botanika Alfonza Paulina. Planinski vestnik, letnik 93, številka 11, str. 476–480. Pridobljeno na https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-BSFA32WY/23ac5ce3-a86a-4fb4-8d29-e2e98ca4a756/PDF 

Praprotnik, N. (2015). Alfonz Paulin (1853–1942) in njegovo botanično delovanje. V: Botaniki, njihovo delo in herbarijske zbirke praprotnic in semenk v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Scopolia, 83/84, str. 309–325. Pridobljeno na http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-BMJEFJF3/f8c8a77b-a4bb-4b41-8210-ef4740aad577/PDF#page=311&zoom=100,0,0

Praprotnik, N., Bavcon, J. in Ravnjak, B. (2021). Botanik Alfonz Paulin (1853–1942). Ljubljana: Botanični vrt Univerze v Ljubljani, Biotehniška fakulteta UL.

Sitar, S. (1987). Alfonz Paulin. Botanik (1853–1942). V: Sto slovenskih znanstvenikov, zdravnikov in tehnikov. Ljubljana: Prešernova založba.

Šribar, L. (2022). Stopinje Leskovčanov doma in v svetu. V: Herakovič, A., Marinčič, M., Župnek Petelin, E., Fürst, I., Horvat, Z., Olovec, J., Puntar, K., Jazbec, D., Žnideršič, T., Šribar, L. in Pirc, S. Leskovec pri Krškem skozi čas II (str. 339–340). Leskovec pri Krškem: Krajevna skupnost.

 

 


 


[1] Index seminum je seznam semen, trosov in živih rastlin za izmenjavo z drugimi botaničnimi vrtovi (Praprotnik, 2015, str. 310).

[2] Izšlo je 20 centurij (2000 pol), od tega 10 pred prvo svetovno vojno in 10 po njej (Praprotnik et al., 2021, str. 24).

[3] Po njem so poimenovali Paulinovo vijolico (Viola tricolor subsp. subalpina) (Praprotnik et al., 2021, str. 236).

[4] Za več podatkov glej Praprotnik et al., 2021, str. 204, kjer navajajo, da je pisno zapuščino v separatu z naslovom Pisna zapuščina botanika Alfonza Paulina v Biblioteki SAZU leta 2008 obdelal Tone Wraber.

[5] Spomenico je Odsek za varstvo prirode in prirodnih spomenikov Muzejskega društva za Slovenijo 20. januarja 1920 predložil tedanji slovenski pokrajinski vladi (Praprotnik et al., 2021, str. 212). 

[6] Piskernik, 2013.

Botanik Alfonz Paulin (1853–1942)

Uradni podatki

Stopite v stik

KD Krško

Srebrni

Cert ID: 0011/00011

DominoCert Certifikat digitalne odličnosti
KULTURNI DOM KRŠKO
Matična številka: 5096944000