Med vsemi prazniki v letu večino ljudi najbrž prav božični napolnjujejo z največ radosti in pričakovanj. V adventu, ki naj bi bil sicer predvsem čas notranje priprave na božič, se tudi skozi zunanje izraze stopnjuje predbožično razpoloženje. Drugače od adventnega okrasja, ki ima svoje korenine v skandinavskih državah, prihaja božično drevo, kakršno poznamo danes in ki je gotovo med najopaznejšimi simboli božičnega časa, iz germanskega prostora. Legenda pripoveduje, da je sv. Bonifacij na božični večer posekal poganski sveti hrast, na njegovem mestu pa je zrasla smreka. Drevo je med tistimi, ki kljubujejo zimski belini in v času, ko so se naši predniki celo bali, da bo tema premagala svetlobo, s svojim zelenjem obljublja, da se pod snežno odejo in v mrazu skriva življenje, ki ga bo pomlad znova prebudila. Prvotno neokrašeno drevesce je že v 16. stoletju marsikje v nemškem prostoru nadomestila smrečica, okrašena z jabolki, keksi in papirnatimi rožami. Kako stoletje pozneje je bil običaj že splošno znan po vseh nemških deželah, prej omenjenemu okrasju so se pridružili še svetlikajoča se dekoracija in svečke.

V 19. stoletju se je okrašeno drevesce razširilo po preostalem evropskem in tudi ameriškem prostoru. Seveda pa je razumljivo, da so bila tovrstna drevesca v začetku postavljena le v izbranih in najpremožnejših družinah oziroma hišah.

V slovenskih deželah je bil še sredi 19. stoletja pojem božičnega drevesa, kakršno poznamo danes, skoraj popolnoma neznan. Niko Kuret je v Prazničnem letu Slovencev zapisal: »Po mestih in trgih so si ga postavljali priseljeni nemški uradniki, trgovci in obrtniki. Njihov vzgled je le počasi prodiral med slovensko prebivalstvo. /…/ na kmetih pa je bilo do prve svetovne vojske po vsem Slovenskem sploh popolnoma neznano.« (Kuret 1989: 293–294)

Ko je Ilustrirani Slovenec (IS 1927: 424–425) predstavljal običaje slovenskega ljudstva ob božiču, krašenje smrečic ni bilo omenjeno, a okrašena drevesca se pojavljajo v posameznih karikaturah, pa tudi na fotografijah božičevanj v planinskih kočah, na katerih lahko opazujemo okrašeno smrečico, praviloma zasajeno v panj in postavljeno na mizo. Okrogli okraski bi lahko bili tudi stekleni, dopolnjujejo jih goreče svečice (IS 1926: 431). Leta 1929 je bil v božični izdaji priloge (IS 1929: 406) poseben poudarek na tako imenovanem otroškem božiču in poleg izdelovanja igrač kot primernem darilu (večkrat so sicer kot najprimernejše darilo poudarjene knjige, pa tudi oblačila) so predstavljeni tudi nekateri okraski, med drugim »angelski laski«, ki so bili v našem prostoru v rabi še leta in desetletja po drugi svetovni vojni, predstavljena pa je tudi domača (jugoslovanska, op. av.) steklarska industrija – na objavljeni fotografiji vidimo poslikavanje steklenih nastavkov za božična drevesca. V prispevku je poudarjeno, da »potreba po božičnih okraskih zadnja desetletja tako narašča, da se je razvila zanj zlasti v Nemčiji že močna industrija …« V nadaljevanju govori o izdelovanju okraskov kot organiziranem poslu tako v Nemčiji kot tudi v domačem prostoru. Z industrijsko proizvodnjo je steklen okras, ki se je začel uveljavljati že v 19. stoletju, postal širše dostopen. A v obdobju med obema vojnama so si ga kljub temu lahko privoščile le premožnejše družine. V dvajsetih letih 20. stoletja se je v svetu postopoma že začelo uveljavljati celuloidno okrasje, po drugi svetovni vojni tudi poliestrsko in še nekaj let pozneje iz polivinila. Antipod opisanemu bleščečemu okrasju so okraski iz naravnih materialov, s katerimi so ljudje v našem prostoru tudi v času povojnega pomanjkanja v svoje domove vnašali praznično razpoloženje. Ko so začeli v šestdesetih in sedemdesetih letih prek sorodnikov ali prijateljev, ki so živeli v tujini, v naš prostor prihajati nemški in avstrijski okraski, so ti seveda precej odstopali od tovrstnih domačih izdelkov.

 

Razstava predstavlja pogled na božično okrasje v družinah, ki so sodelovale v tej priložnostni raziskavi. Vse prihajajo z območja občine Krško, kažejo pa na raznovrstnost krašenja, ki je vedno v soodvisnosti tako z likovnim obzorjem kot tudi s finančnimi možnostmi posamezne družine. Okraski, ki jih lahko razporedimo v obdobje od časa med obema vojnama do danes, kažejo, kako so postopoma z odpiranjem trga in pronicanjem globalizacijskih tokov v naše domove prihajali tudi okraski iz drugih dežel. Domačim steklenim, papirnatim in naravnim okraskom so se tako začeli pridruževati okraski s pridihom nordijskega oblikovanja, potem pa postopoma še kitajsko in drugo okrasje. Pravilo pa je, da so novi okraski skoraj vedno dopolnjevali stare zbirke in tako imamo danes po nekaterih družinah, lahko rečemo, prave mini muzejske zbirke.

 

Z razstavo želimo v Mestnem muzeju Krško spodbuditi obiskovalce, da nam odprejo vrata svojih domov in tako omogočijo vpogled v svoje božične okraske. Z načrtnim raziskovanjem krašenja božičnih drevesc ali novoletnih jelk, kot so jih poimenovali po drugi svetovni vojni, pa bi muzejski delavci dobili vpogled v načine krašenja, ki bi ga lahko, redizajniranega seveda, uporabili kot izvirno krasitev mesta Krško in naselij v občini Krško v prihodnje.

 

Mestni muzej Krško, dr. Helena Rožman

 

 

Literatura:

Kuret, Niko: Praznično leto Slovencev, Ljubljana, Družina, 1989.

Ilustrirani Slovenec (25.12.1924); (25.12.1925), številka 53; (25.12.1926), letnik 2, številka 52; (25.12.1927), letnik 3, številka 52;(24.12.1929), letnik 5, številka 51; http://www.dlib.si

Dolenjske novice, l.12, št. 24, 15. 12.1896