Neviodunum, rimsko mesto ob reki Savi

Z razstavo Neviodunum, rimsko mesto ob reki Savi prvič v Občini Krško predstavljamo bogato arheološko gradivo z enega najpomembnejših rimskodobnih najdišč v našem prostoru.

Neviodunum, v dobesednem prevodu »Novo mesto«, je bil ustanovljen pod rimsko upravo v prvi polovici prvega stoletja našega štetja na območju današnjega Drnovega pri Krškem. Ozemlje, na katerem je mesto nastalo, je pred rimsko osvojitvijo pripadalo keltskemu plemenu Latobikov, ki so bili vključeni v zvezo plemen pod imenom Tavriski. Pravni status naselbine je bil sprva civitas – skupnost pod vodstvom rimskih vojaških poveljnikov in lokalnih veljakov. Leta 69 ji je cesar Vespazijan podelil mestne pravice in polno ime Municipium Flavium Latobicorum Neviodunum. Mesto sta zaznamovala lega ob Savi, ki je bila v rimskem času pomembna plovna pot in strateška lega ob državni cesti, ki je povezovala koloniji Emono in Siscijo. Bilo je kulturno, upravno, politično in gospodarsko središče širšega ozemlja. Mesto je ob rimski upravi naseljevalo večinoma staroselsko prebivalstvo, kar lahko razberemo tako iz najdb kot iz imen na nagrobnih napisih. Upravno – administrativno je pripadalo provinci Zgornji Panoniji, njegovo mestno ozemlje pa je obsegalo večji del današnjega Posavja, Dolenjske in Bele krajine.

Mestni areal je obsegal območje približno 200 x 200 metrov, ki se je raztezalo med ledino Groblje, staro strugo Save, robom današnje vasi Drnovo in vaškimi pašniki na jugu. Mestni ager je bil natančno izmerjen in razdeljen na kvadratne parcele – centurije, ki so bile vpete na križ dveh glavnih prometnih osi. Ostanki centuriacije so še danes prepoznavni z letalskih posnetkov.

Osrednji del mesta je bil forum – glavni trg z baziliko in svetiščem, posvečenim vrhovnim božanstvom. Mesto je imelo vodovodno napeljavo in kanalizacijo. Stavbe v središču so se ravnale po pravokotni cestni mreži in bile grajene v obliki pravokotnih blokov. Razkošnejše stavbe so bile talno ogrevane, tlakovane z mozaiki in okrašene s freskami. Pri izkopavanjih so bili najdeni nekateri elementi bivališč – ključi, ključavnice in konstrukcijski elementi, ki jih prikazujemo na razstavi, obenem pa smo ob najdbah kuhinjskih pripomočkov poskusili rekonstruirati ognjišče rimske hiše.

Na zahodnih obronkih Neviodunuma so obratovale lončarske in opekarske delavnice, ki so s svojimi izdelki zalagale mesto, obenem pa jih izvažale vzdolž Save v Siscijo, Sirmij, Singidunum. To jim je omogočala lega ob pristanišču in bližnja nahajališča gline, ob katerih so postavili opekarske peči. Tak večji obrat je bil izkopan v današnji Veliki vasi pri Krškem. V njem so odkrili ostanke glinokopov, peči ter izdelkov, kot so opeke in lončene vodovodne cevi. Neviodunum je kot rečno pristanišče bil deležen tudi večjega pritoka uvoženih izdelkov, npr. finega namiznega posodja, drobnih bronastih predmetov, steklarskih izdelkov ter živil iz Sredozemlja.

Med zgovorne predmete vsakdanje rabe sodita tudi obleka in nakit. Na razstavi predstavljamo več artefaktov, ki so bili deli noše tedanjega časa – zapestnice, gumbi, zaponke, pasne spone, uhani. Staroselsko prebivalstvo od rimskih prišlekov ni prevzelo načina oblačenja. Keltske ženske so se oblačile v posebno nošo, ki je bila sestavljena iz daljšega nagubanega oblačila, čez katerega so oblekle krajšo gosto tkano tuniko. Na ramenih so jo spele z dvema umetelno izdelana zaponkama, prepasale pa s pasom, ki je bil okrašen z bogatim bronastim okovjem. Noša se pojavlja v provincah Norik in Panonija, zato jo imenujemo noriško-panonska noša. Na lutki smo prikazali njeno rekonstrukcijo, poleg nje pa značilnega rimskega meščana v togi.

Poleg oblačilnega videza o družbenem statusu pokojnika priča tudi način pokopa. Neviodunumska grobišča so se razprostirala izven mesta, ob glavnih vpadnicah na zahodu, vzhodu in jugu. Rimljani so pokojnike sežigali na grmadi, posmrtne ostanke pa shranili v žaro. Izvirna in za to območje značilna oblika so hišaste žare, ki so najverjetneje vezane na staroselsko tradicijo. Žaro so skupaj z osebnimi predmeti pokojnika položili v grobnico. Te so na Drnovem v največ primerih sestavljene iz velikih kamnitih plošč. Razkošnejša oblika pokopa pa so zidane kamnite grobnice, ki so enkratne v slovenskem merilu. Grajene so bile iz lomljencev, imele so banjast svod in veliko kamnito ploščo na mestu vrat. Znotraj so bile ometane in pofreskane. Na razstavi si je moč ogledati rekonstrukcijo grobnice iz kamnitih plošč ter slikovno gradivo z izkopavanja zidane kamnite grobnice.

Če sta prvo in drugo stoletje bili čas razcveta Neviodunuma, je v tretjem stoletju mesto že občutilo krizo, ki je prevevala vse cesarstvo. Rimska vojska ni več zmogla zadrževati barbarov izven meja imperija, ti so ob svojih vpadih so prizadeli niz provinc. V Panoniji (kakor v Spodnji Meziji, Trakiji in Daciji) so v tem času prebivalci imperija množično zakopavali svoje imetje, zato iz tega časa poznamo veliko zakladnih najdb. Zaklad iz Neviodunuma predstavljamo tudi na naši razstavi. Južno od mesta, med grobovi je nekdo zakopal lončeno posodo, v katero je skril prek 900 srebrnikov ter dragocen srebrn nakit. Po zaklad se ni vrnil. Izkopan je bil šele leta 2003, pri raziskavah ob gradnji avtocest.

Z razstavo smo želeli obiskovalcem predstaviti življenje in zaton pristaniškega mesta ob Savi, obenem pa jim približati davno minuli čas rimskega cesarstva in dediščino visoko razvite civilizacije, ki je v našem vsakdanu prisotna še zdaj.

Jana Puhar, Posavski muzej Brežice