Vladimir Štoviček - O umetniku
Prenovljena razstava želi javnosti predstaviti poleg že znanih tudi novo odlita dela, saj bi bilo Štovičkov monumentalni opus skoraj nemogoče predstaviti v celoti. Nova postavitev razčlenjuje njegov opus na posamezne tematike, ki so ga zanimale v različnih življenjskih obdobjih, in se ukvarja s problematiko datacije nedatiranih del. Kronološko razporeditev del večkrat otežuje umetnikovo ciklično vračanje k raziskovanju kiparskih in motivnih problemov. Poleg portreta, ki ga je mojstrsko obvladal se je venomer vračal k raziskovanju in študiju postavitve človeškega telesa v prostor. Po motivni plati lahko Štovičkovo kiparstvo razdelimo na več skupin, ki so za razumevanje njegove umetnosti pomembne. Predvsem gre za portrete družine in sodobnikov, zgodovinske portrete (ki jih je izdelal po predlogi), žanrske upodobitve, akte in le redkokdaj skupinsko plastiko.
Štoviček je po povratku iz študija v Pragi (1919—23) in izpopolnjevanja v Parizu (1926—31) veljal za umetnika z velikim potencialom, kar nakazujejo njegova zgodnejša dela iz tridesetih let 20. stoletja. Takrat so nastali njegovi najlepši ženski akti, ki so nakazali, da se bo oplojen z novostmi iz umetnostne prestolnice izvil iz prijema tradicionalnega realističnega kiparstva. Umik na podeželje je Štovičkov ustvarjalni razvoj v prostostoječem kiparstvu nekoliko zavrl, vendar se je izmojstril v najpomembnejšega medaljerja v Sloveniji.
»Jaz sem čist realist, abstraktna umetnost ni zame,« je za Tovariša dejal Štoviček leta 1961. Njegov opus potrjuje, da se je oprijel realizma in ga občasno stilsko niansiral glede na motiv. Ko je po študijskih letih obravnaval socialno angažirano tematiko je v njegovem realizmu viden rahel vpliv profesorja Jana Šturse iz njegovega zgodnjega obdobja, in češkega ekspresionizma (Brezposelnost, 1925?). Pri aktih je opaziti, da je raziskoval materiale, saj so marmorni akti klasicistično zglajeni in rahlo art-decojevsko stilizirani (Torzo, 1933?), bronasti pa bolj razgibano modelirani, pri čemer igra osvetljava kipa pomembno vlogo (Sedeči dekliški akt, 1943). Štoviček je do konca svojega življenja sledil svojim notranjim ustvarjalnim vzgibom, t.j. realističnemu upodabljanju človeške figure, manj pa modnim smernicam v umetnosti.
Akti
Štovičkovi prostostoječi akti so krepke, življenja polne figure. Umetnikove upodobitve predvsem ženskega telesa so študije gibov in kompleksnih položajev. V skladu s svojimi umetnostnimi ideali se je dosledno izogibal deformacijam in pretirano stiliziranim potezam. Površina figur je zglajena in art-decojevsko stilizirana (Torzo, 1933; Akt, 1935; Akt, 1937/38) ali slikovito in razgibano modelirana, pri čemer ustvari pravilna osvetlitev bronastega kipa iluzijo kože (Plesalka, 1923 (?); Razpoložena, 1925; Moški akt, 1932 (?); Sedeči dekliški akt, 1943). Pri oblikovanju plastik je umetnik pokazal poznavanje anatomije, občutek za telesnost in metjejsko znanje.
Socialna tematika
Socialna tematika je bila prisotna v slovenskem kiparstvu že pred prvo svetovno vojno (Franc Berneker). Gojili so jo tudi na Češkem, kjer se je Štoviček šolal. Tragedijo malega človeka je kipar upodabljal v času med obema vojnama. Intimne trenutke obupa, ki ga razberemo iz izrazov na obrazih figur, je prikazal z rahlim ekspresionizmom (Brezposelnost, 1925 (?)). Po šolanju ni več nadaljeval raziskovanj v smeri ekspresionizma. Prešel je k povsem realistični obravnavi motivov. Pri Štovičku se socialna tematika prepleta z žanrskimi upodobitvami depriviligiranega kmečkega prebivalstva (Trije Dolenjci, dat. ni.).
Portreti in zgodovinski portreti
Portreti zajemajo večji del Štovičkovega opusa. Skozi vse svoje umetniško ustvarjanje je ostal izrazit figuralik. Zanimalo ga je realistično dokumentiranje človekove zunanjosti, ki mu je dodal še karakter in duševno stanje. Pri upodabljanju zgodovinskih portretov in portretov pokojnih je uporabljal fotografske ali grafične predloge (Janez Vajkard Valvasor, 1966; Primož Trubar, 1951). Izstopajo tudi upodobitve otrok (Hči trgovca Mayerja, 1940; Študija (Zaspanka), 1943; Kočevarca, 1943), kjer belina marmorja poudari umirjenost in nežnost, ki veje iz nekoliko idealiziranih mladih obrazov.
Plakete in medalje
Pri oblikovanju male plastike je bil Štoviček nekoliko bolj drzen v raziskovanju novih izraznih možnosti, pri plaketah in medaljah pa se je rigidno držal predpisanih zakonitosti, ki so se izoblikovale že v renesansi. V svojih desetletja trajajočih raziskovanjih portreta v plitkem reliefu se je izkazal kot pretanjen bralec človeške duše. S pomočjo izraznih poudarkov je opredelil portretirančev značaj in ustvarjal karakterno polnokrvne portrete. Tehnološko zelo zahteven medij je z leti izpilil do potankosti in ustvaril prepoznaven izraz. Plaketa je postala Štovičkov podpis.
Življenjski podatki
| 1896 | Rodi se 26. junija v Boštanju pri Sevnici češkima priseljencema Karlu in Vlasti Štoviček. |
| 1900 | Družina se preseli v Leskovec pri Krškem, kjer je Karl Štoviček dobil delovno mesto oskrbnika graščine Šrajbarski turn. |
| 1903—08 | Šolal se je na krški meščanski šoli. |
| 1909—13 | Šolanje je nadaljeval na slikarskem oddelku Umetno-obrtne šole v Ljubljani. Poleg risanja se je učil še modeliranja pri profesorju Celestinu Missi, učenje pa je zaključil na kiparskem oddelku pri profesorju Alojzu Repiču. |
| 1919—22 | Uspešno je opravil sprejemni izpit na umetnostni akademiji v Pragi. Kiparstvo je študiral pri prof. Janu Štursi, ob tem pa se je izpopolnjeval na specialnem medaljerskem oddelku pri prof. Otokarju Španielu. Istega leta je za študijske uspehe prejel nagrado Akademije. |
| 1923 | Pred vrnitvijo v domovino je prejel častno priznanje Akademije upodabljajočih umetnosti v Pragi. |
| 1925 | Prvič se je javno predstavil slovenskemu občinstvu na skupinski razstavi s someščanom in kolegom iz praške akademije, Jarom Hilbertom v Jakopičevem salonu v Ljubljani. |
| 1926—31 | Živel je v Parizu, kjer je delal za kiparja Antoina Bourdella. Izpopolnjeval se je pri kiparju Raymondu Delamarrju v reliefni tehniki in medaljerstvu. Zadnje leto bivanja v Parizu si je prislužil častno priznanje na skupinski razstavi Salon International de la medaille. |
| 1932 | Vrnil se je v Leskovec pri Krškem, kjer si je na gradu Šrajbarski turn uredil atelje. |
| 1933—34 | Leta 1933 se je poročil z učiteljico Slavo Vidmarjevo iz Črne vasi pri Ljubljani. Naslednje leto se jima je rodila hči Vladka. |
| 1936 | Prejel je tretjo nagrado na natečaju za jugoslovanski srebrnik. |
| 1940 | Kupil si je staro grajsko »prešanico«, v kateri si je uredil atelje in kasneje galerijo. |
| 1959 | Prejel je Trdinovo nagrado Okrajnega sveta Svobod in prosvetnih društev Novega mesta za življenjsko delo. |
| 1961 | Odpotoval je v Egipt, na obisk k prijatelju Jaru Hilbertu. Tam je portretiral več egipčanskih kulturnikov in politikov. |
| 1963—64 | Leta 1963 se je drugič poročil, z Ljudmilo Vrbovšek iz Slivnice pri Celju. Naslednje leto se jima je rodila hči Tanja. |
| 1966 | V Krškem je prejel na novo uvedeno Valvasorjevo nagrado, predsednik Republike Slovenije pa ga odlikuje z Redom zaslug za narod s srebrnimi žarki. Ob 70-letnici mu v Krškem pripravijo spominsko razstavo, takrat nastane tudi Valvasorjev spomenik, katerega odlitek stoji danes pred Mestnim muzejem Krško. V tem letu je dobil še tretjo hčer, Duško. |
| 1971 | Postal je častni član Hrvaškega numizmatičnega društva. |
| 1976 | Ob svoji 80-letnici je podaril vsa dela iz zasebne zbirke, skupaj z ateljejem v Leskovcu pri Krškem, Občini Krško. Istega leta ga je Dolenjski kulturni festival v Kostanjevici na Krki izvolil za svojega častnega člana. |
| 1989 | Umrl je 11. decembra, v brežiški bolnišnici v 94. letu starosti. |
Kustosinja razstave: Nina Sotelšek
Besedila: Nina Sotelšek
Fotografije razstave: Nina Sotelšek
Odprtje razstave: 18. junij 2016
