Imate minuto?

* 13. junij 1936, Ljubljana, † 14. februar 2018, Ljubljana

Vladka Likar Kobal se je 13. junija 1936 v Ljubljani kot najstarejša hči rodila Senovčanoma – materi Alojziji Kladušek, šolani šivilji in gospodinji, ter očetu Vladimirju Likarju. Vladka ali Ladka, kakor so jo klicali bližnji, je otroštvo in mladost preživljala v Brestanici.

Učiteljišče v Celju je obiskovala le krajši čas, po skoraj polovici prvega letnika je resneje zbolela za škrlatinko. V Ljubljani se je leta 1953 kot vajenka zaposlila v Fotoateljeju Potrč, tedaj najbolj znanem portretnem fotografskem studiu. 

Ob 8. juniju,  dnevu gasilcev 

V današnjem blogu predstavljamo kip svetnika Florjana iz Zbirke Vladimirja Štovička, ki jo je umetnik leta 1976 podaril Občini Krško, ta pa predala Kulturnemu domu Krško, enoti Mestni muzej Krško. Kiparsko delo, ki je ohranjeno v fazi osnutka, je temu primerno skicozno zaključeno. Vzravnana moška figura ima glavo usmerjeno k tlom, kjer je hiša v plamenih. Svetnik v vojaški opremi nosi na glavi šlem s perjanico, v desni roki vrč za gašenje in v levi drog prapora. Zaradi krhkega materiala je bil kip, še pred prihodom v muzejsko skrb, nekoliko poškodovan.

29. maj 1902, Gorenja vas pri Leskovcu – 2. september 1969, Novo mesto

Občutek

Saj se mi včasih, kar čudno zazdi,

ko da se v meni pretaka nemirna ciganska kri.

Ko pridejo mimo po cesti

mi čudno hotenje pograbi srce.

Da bi kar zadaj na voz k njimi prisela in gosli v roke.

Pa bi šla.

Pela bi s strunami gosli, jokala in pela,

da se vsaj enkrat izprazne mi duša do dna!

Jaz bi prehodila vsa pota, vse bele ceste,

spenjala bi se na sončne visoke gore.

Tonila bi v bajno tihoto čarobnih gozdov,

vsa daleč odmaknjena svetu in prosta vseh tesnih okov.

Ponoči bilo bi nad mano nebo,

kakor z zlatom pretkan baldahin,

in morda bi srečna na strgani plahti zaspala,

kot črni svobodni ciganski sin.

Topli majski dnevi so čas, ko v pričakovanju poletja mnogi že načrtujemo dopust, razmišljamo o koncu pouka, počitnicah, o dogodivščinah v naravi, ob vodi … Po dveh zelo drugačnih, negotovih letih si želimo normalnega poletja.

Močni muzeji zbližujejo skupnost

18. maja praznujemo mednarodni muzejski dan in današnji blog ponuja kratko razmišljanje o sodobnih muzejih. Kaj imamo pred očmi, ko pomislimo na muzej? Ga vidimo kot raziskovalno ustanovo, urejena skladišča predmetov, prostore kontemplacije ob razstavljenem gradivu ali je muzej prostor, kjer se pogovarjamo, družimo, se z ustvarjanjem in sodelovanjem učimo in nemara celo zabavamo? 

France Vardjan se je rodil 10. maja 1900 v Kočevju, odraščal pa je v naselju Škrilj ob hrvaški meji. Leta 1917 je bil poslan na italijansko fronto. Po koncu 1. svetovne vojne je študiral kmetijstvo na višji kmetijski šoli v Žilini na Češkoslovaškem, kjer je leta 1923 diplomiral. Na Nizozemskem je opravil specializacijo iz oblikovanja vrtov in krajine, v nemškem Leverkusnu pa specializacijo iz varstva rastlin.

Med letoma 1923 in 1938 je poučeval na kmetijski šoli v Šentjurju pri Celju in tam spoznal svojo ženo Štefko Celestin (por. Vardjan). Leta 1939 sta se naselila v Leskovcu pri Krškem, kjer je ustvaril sadovnjak in park eksotičnih drevesnih vrst.

Ob prazniku dela, s katerim smo minulo nedeljo vstopili v mesec maj, se v Mestnem muzeju Krško spominjamo krške industrije. Ob razstavi 80. so bila leta … v Krškem smo izdali katalog, v katerem smo o industriji zapisali: 

»V osemdesetih letih je Jugoslavija povečevala tisto proizvodnjo, ki so jo v razvitem svetu že opuščali. Obdobje delavskega samoupravljanja, za katerega je bila značilna družbena lastnina, tovarne pa so upravljali zaposleni, se je izteklo konec desetletja. V občini Krško so prevladovale naslednje industrijske panoge: papirna, kovinska, tekstilna, lesna, vse pomembnejša je postajala energetika. Industrija je bila še vedno močno povezana z lokalnim prebivalstvom in s svojimi zaposlenimi, pomagala je graditi stanovanja, ceste in drugo infrastrukturo, podpirala je delovanje društev. Tudi krška in senovska godba na pihala, ki sta z vsakoletnimi prvomajskimi budnicami obarvali praznični dan, sta bili tesno povezani z našimi tovarnami.

V Mestnem muzeju Krško na stalni razstavi Prvi krški borci predstavljamo prvo odporniško skupino, ki se je vzpostavila v Posavju po aprilski okupaciji leta 1941. Vsako leto z dopolnitvami podrobneje predstavljamo enega od članov; v letu 2022 Petra Jernejca.

Rodil se je 23. septembra 1905 v Sinči vasi na Koroškem. Zaradi očetove službe se je družina preselila v Ljubljano, kjer je Peter obiskoval osnovno in srednjo šolo. Maturo je opravil na klasični gimnaziji leta 1924. Zelo mlad se je poročil s svojo mladostno ljubeznijo Nevenko Baćić. Rodila sta se jima dva sinova, Mitja in Igor. 

Iconotheca Valvasoriana je grafična zbirka sedemnajstih zvezkov velikega formata in vsebuje 7725 grafik in risb. V njej najdemo dela znanih nemških, nizozemskih, flamskih, francoskih, angleških in italijanskih umetnikov iz 16. in 17. stoletja. Med drugimi Albrechta Dürerja, Lucasa Cranacha, Hansa Bola, Martina Schongauerja in Jacquesa Callota. 

Janez Vajkard Valvasor je prve grafike našel v zapuščini slikarja Jurija Bobiča v Mostah pri Komendi, nato pa je zbirko dopolnjeval z nakupi na svojih dolgoletnih potovanjih po Evropi. Grafike je razporedil po temah (mestne vedute, religiozni in mitološki motivi, krajine, zemljevidi, prizori iz posvetnega življenja ipd.), nacionalni pripadnosti avtorjev ali tehniki (lesorez, bakrorez, akvarel) in jih dal zvezati v zvezke z usnjenimi platnicami. Izvirno zbirko hranijo v zagrebški nadškofijski knjižnici Biblioteki Metropolitani.

Janez Mencinger je bil rojen 26. marca 1838 na Brodu, blizu Bohinjske Bistrice, kjer je obiskoval ljudsko šolo, šolanje je nadaljeval na ljubljanski gimnaziji. Na Dunaju je sprva začel študij klasične filologije, od jeseni leta 1858 pa je študiral pravo. Leta 1862 je študij prava nadaljeval v Gradcu in tam dve leti kasneje doktoriral.

Zaposlil se je pri dr. Razlagu v Brežicah in pri njem ostal do leta 1871, ko je v Gradcu opravil odvetniški izpit. Nato je odprl samostojno odvetniško pisarno v Kranju, ki jo je leta 1882 preselil v Krško, od koder je prihajala njegova žena Marija. Leta 1887 je v Krškem kupil hišo z vrtom – danes poznano kot Mencingerjevo hišo.