Imate minuto?

Stran 3 od 4 (Vseh vnosov: 48)

Na današnji dan: Janez Mencinger – odvetnik in pisatelj

Imate minuto?

12. april 2022

Janez Mencinger je bil rojen 26. marca 1838 na Brodu, blizu Bohinjske Bistrice, kjer je obiskoval ljudsko šolo, šolanje je nadaljeval na ljubljanski gimnaziji. Na Dunaju je sprva začel študij klasične filologije, od jeseni leta 1858 pa je študiral pravo. Leta 1862 je študij prava nadaljeval v Gradcu in tam dve leti kasneje doktoriral.

Zaposlil se je pri dr. Razlagu v Brežicah in pri njem ostal do leta 1871, ko je v Gradcu opravil odvetniški izpit. Nato je odprl samostojno odvetniško pisarno v Kranju, ki jo je leta 1882 preselil v Krško, od koder je prihajala njegova žena Marija. Leta 1887 je v Krškem kupil hišo z vrtom – danes poznano kot Mencingerjevo hišo.

Bil je vsestransko razgledan in izrazit narodnjak, vendar je zavračal aktivno politično udejstvovanje. Leta 1894 je bil izvoljen za župana Krškega, a je funkcijo čez dve leti zaradi bolezni opustil, deloval je tudi v okrajnem šolskem svetu. 

V času življenja v Krškem sta nastali njegovi najbolj znani literarni deli, roman Abadon (1893) in potopisni esej Moja hoja na Triglav (1897). Nedokončan je ostal roman Meniški spomini, ki je posvečen Krškemu, Trški Gori in meniškim vinogradom.

Umrl je 12. aprila 1912 v Krškem. Dve leti pred smrtjo je sam sestavil epitaf, ki so ga dopolnili z datumom smrti: »Tukaj vstajenja čaka Dr. Janez Mencinger, advokat. Svojega življenja pravdo je začel 26.3.1838 in nedovršno dokončal 12.4.1912. Bodi mu sodba milostljiva.«

 

Pripravila: Klaudija Cigole, Mestni muzej Krško

 

Literatura:Černelič Krošelj, A., in Železnik, A. (2013). Prenova Mencingerjeve hiše. Krško: Kulturni dom Krško.Tominšek, J. (n.d.). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Mencinger, Janez (1838–1912). Dostopno prek https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi359376/Mahnič, J. (1987). Janez Mencinger v krškem obdobju. Razprave, 11 (1987), 17-30. Seznam fotografij:Mencinger, J. (1963). Meniški spomini. V Janez Logar (ur.), Zbrano delo (str. 204-205). Ljubljana: Državna založba Slovenije.Nagrobni spomenik Janeza Mencingerja v krškem Gaju zaslužnih občanov, 2012. Foto: Nina Sotelšek.Portret Janeza Mencingerja, 190?. Foto iz: Rovšek, D. (190?). Dlib.si. Pridobljeno na https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-7GW6BTRX/?euapi=1&query=%27keywords%3djanez+mencinger%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25&ftype=fotografije Portret Janeza Mencingerja v Krškem, 190?. Foto iz: Rovšek, D. (190?). Dlib.si. Pridobljeno na https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-P8XHR5O6/?euapi=1&query=%27keywords%3djanez+mencinger%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25&ftype=fotografije Portret Janeza Mencingerja v mlajših letih, 1950/60. Foto iz: Zalar, J. (1950/60). Dlib.si. Pridobljeno na https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-RDVEOKLN/?euapi=1&query=%27keywords%3djanez+mencinger%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25&ftype=fotografije Vladimir Štoviček, Portret Janeza Mencingerja, 1972, bron, plaketa, 32.2 x 27.6 cm, inv. št. MMK;VŠ-71Pogled na ulično fasado Mencingerjeve hiše, Cesta krških žrtev 2, 2012. Foto: Nina Sotelšek.

Ime tedna: Josipina Hočevar: Gospodarstvenica, mecenka in dobrotnica

5. april 2022

*6. april 1824, Radovljica, †16. marec 1911, Krško

Josipina Hočevar se je 6. aprila 1824 v Radovljici rodila kot Josipina Mulley. Devetega novembra 1842 se je poročila z Martinom Hočevarjem. Zakonca Hočevar sta se kmalu po poroki, 13. novembra, naselila v Krškem. Svoje imetje sta gradila z različnimi dejavnostmi. 

V Krškem sta odprla gostilno, poštni urad, bila sta lastnika vinograda na Straži pri Krškem in za kratek čas tudi hotela Zur Stadt Trieste v Gradcu, kjer sta bivala v letih 1861 in 1862. Premoženje sta si ustvarila predvsem z gradbenimi posli, med drugim z regulacijo reke Save ob gradnji železniške proge Ljubljana–Zidani Most–Zagreb.

Po letu 1860 sta mestu in okolici namenila številne donacije. Pomembno sta prispevala k obnovi in gradnji šol in ustanovila več štipendijskih skladov. Darovala sta tudi Cerkvi in za zdravstvo. Župnija Krško je bila ustanovljena prav z Josipinino finančno podporo, po njeni zaslugi so tam leta 1899 zgradili še mestno bolnišnico. Josipina je možu Martinu Hočevarju, ki je umrl 17. aprila 1886, še isto leto dala postaviti mavzolej; njegove posmrtne ostanke so tja prenesli leta 1890. V mavzolej so ob moža pokopali tudi Josipino, ki je umrla 16. marca 1911.

Pripravila: Anita Radkovič, Mestni muzej Krško 

 

Ob jutrišnji obletnici rojstva Josipine Hočevar vas vabimo na ogled razstave Meščanka Josipina Hočevar: Gospodarstvenica, mecenka in dobrotnica ter Hočevarjevega mavzoleja.

Informacije: 07 620 92 44, 051 390 658, info@mestnimuzejkrsko.si

Odpiralni čas in cenik: https://www.mestnimuzejkrsko.si/obiscite-nas

 

Fotografije: Neznani avtor, Portret Josipine Hočevar, pred 1898, olje na platnu, 31,5 x 26 cm, inv. št. MMK;LZ-5Doprsni kip Josipine Hočevar. Avtor akademski kipar Boštjan Drinovec. Foto: Nina Sotelšek, hrani dokumentacija MMK.Hočevarjev mavzolej po prenovi. Fotoarhiv GNOM. Literatura:Černelič Krošelj, A. (2011). Josipina Hočevar. Krško: Občina Krško.

Mestni muzej Krško, utrinki z izjemnega dogodka 30. 3. 2010–30. 3. 2022

Imate minuto?

29. marec 2022

Jesen leta 2009 so zaznamovale intenzivne priprave na zaključek prenove Valvasorjevega kompleksa v Krškem. Snovali smo program, promocijsko gradivo in prve razstave. Kot vedno je čas mineval hitro, vznemirjenje pa je raslo. Sama sem bila zaposlena na Občini Krško, novi muzej pa je bil središče mojega dela tako rekoč ves čas v službi in doma. Pričakovanja so bila velika in tak je bil tudi odziv.

Moj torek, 30. 3. 2010, se je začel zgodaj zjutraj, saj smo dopoldne že gostili dr. Borisa Golca in Valvasorjeva potomca – Egona Erlicha z Dunaja in dr. Franza Mahnerta iz Gradca. Po ogledu mesta in kosilu z županom smo se pripravljali na slovesni trenutek. Tudi tokrat smo gledali v nebo – bo dež ali sonce? Za srečo in bogastvo je deževalo malo pred 17. uro, potem pa je posijalo sonce. Zbrani so prisluhnili programu, v katerem so se prvič »srečali« pomembni meščani, ključni »muzejski prebivalci Adam Bohorič, Jurij Dalmatin, Janez Vajkard Valvasor in Josipina Hočevar«, na ganku je pel Janko Volčanšek, jedli smo medenjake Josipinino srce, pošiljali pozdrave z razglednicami in se veselili. Delo pa se je šele dobro začelo, že julija 2010 sem tudi jaz postala »redna muzealka«. 

Hvaležna sem, da sem soustvarjala prva leta muzeja z odlično ekipo in podporo občine Krško. Muzeji imamo moč in to je pokazal tudi tisti pomladni torek leta 2010. 

 

Pripravila: Alenka Černelič Krošelj, muzejska svetovalka, direktorica Posavskega muzeja Brežice

 

Fotografije: Na odprtje so vabili tudi »jumbo plakati«, kar je bilo leta 2010 prej izjema za področje kulture kot pravilo, 18. 3. 2010. Foto: Alenka Černelič Krošelj, hrani dokumentacija MMK.Tiskovna konferenca pred odprtjem. Z leve: Polona Zupančič, oblikovalka CGP in prvih razstav, Alenka Černelič Krošelj, Franc Bogovič, župan občine Krško, Melita Čopar, direktorica OU občine Krško, Petra Rep Bunetič, 8. 3. 2010. Foto: Goran Rovan, hrani dokumentacija MMK.Novinarji in častni gostje pred odprtjem, 30. 3. 2010. Foto: Alenka Černelič Krošelj, hrani dokumentacija MMK.Srčno srečanje s profesorjem dr. Slavkom Kremenškom, ki je rad prihajal v Krško in tudi na odprtju ni manjkal, 30. 3. 2010. Foto: hrani dokumentacija MMK.Pozdrav »sorodnikov«. Spontani trenutek, ki ga ni mogoče zrežirati. Takratni župan Franc Bogovič je potrkal na vrata, odprl je Janez Vajkard Valvasor (Zdenko Perec) in v istem trenutku je njegov potomec Egon Erlich vstal in razprl roke za objem. Za njim pa še dr. Franz Mahnert. Eden najlepših trenutkov odprtja, na katerem se je zbralo več kot 500 ljudi, 30. 3. 2010. Foto: Mitja Mladkovič, hrani dokumentacija MMK.Janko Volčanšek na ganku Kaplanove hiše, 30. 3. 2010. Foto: Mitja Mladkovič, hrani dokumentacija MMK.Slavnostno omizje: Janez Vajkard Valvasor (Zdenko Perec), Adam Bohorič (Boštjan Arh, Jurij Dalmatin (Vid Žnidaršič) in Josipina Hočevar (Klavdija Mirt), besedilo je pripravila Ivanka Černelič Krošelj, režiser pa je bil Alen Jelen, ki je vodil tudi vaje, 30. 3. 2010. Foto: Mitja Mladkovič, hrani dokumentacija MMK.Medenjaki »Josipinino srce«, razviti kot del projekta Pot medičarstva in lectarstva med Krškim in Zagrebom, 30. 3. 2010. Foto: Mitja Mladkovič, hrani dokumentacija MMK.Iconotheca Valvasoriana v rokah Polone Brenčič (Valvasorjeva knjižnica Krško), dr. Franza Mahnerta in Alenke Černelič Krošelj, 30. 3. 2010. Foto: Mitja Mladkovič, hrani dokumentacija MMK. Prvi sodelavki med izmenjavo informacij o navdušenju obiskovalcev. Alenka Černelič Krošelj in Nina Sotelšek, 30. 3. 2010. Foto: Mitja Mladkovič, hrani dokumentacija MMK.Kosilo: z leve dr. Franz Mahnert, dr. Boris Golec, nasproti Egon Ehrlich, 30. 3. 2010. Foto: Alenka Černelič Krošelj, hrani dokumentacija MMK. 

Spoznavamo muzejske obiskovalce: Zora Pevec

Imate minuto?

22. marec 2022

“Kultura je zame duhovna hrana.”

 

Današnji prispevek namenjamo zvesti muzejski obiskovalki, ljubiteljici kulture, športa in promotorki zdravega načina življenja. Gospa Zora Pevec je bila rojena v Župeči vasi pri Cerkljah ob Krki. Odraščala je v Krškem, kjer je obiskovala osnovno šolo in končala nižjo gimnazijo. Kot najstnica je bila tabornica in trenirala plavanje v krškem bazenu. Njena najbolj uspešna disciplina je bil kravl. Leta 1979 je po nasvetu trenerja Lada Hartmana opravila plavalni sodniški izpit. 

Šolanje je nadaljevala na učiteljišču v Celju, v Ljubljani pa je na Pedagoški akademiji pridobila diplomo 1. stopnje iz biologije in kemije. Svoje znanje je predajala na osnovni šoli v Šmartnem pri Litiji, kjer je bila tudi učiteljica v večerni šoli za odrasle. Po vrnitvi v Krško je opravila izpit za specialno pedagoginjo na Pedagoški akademiji v Ljubljani in začela učiti v Osnovni šoli dr. Mihajla Rostoharja Krško. Čeprav je bilo delo naporno, je zelo rada poučevala, saj “učenci zelo hitro prepoznajo, če jih ima človek rad, zato mu tudi brez zadržkov in sprenevedanja vračajo ljubezen”. 

Za gospo Zoro je šport način življenja. Kot navdušena pohodnica je prehodila skoraj celo Slovensko planinsko pot – Transverzalo, petkrat je bila na Triglavu. Naredila je izpit za gorsko stražarko in se pri opravljanju izpita za planinsko vodnico v navezi povzpela na Triglav po slovenski plezalni smeri. Za udejstvovanje v planinarjenju je prejela bronasti častni znak PZJ.

Te dni jo lahko srečujemo na kulturnih prireditvah v Krškem, saj jo kultura notranje bogati. Morda zato, ker je tudi sama kulturnica. Skoraj petnajst let je pela v Pevskem zboru Viktor Parma v Krškem in za udejstvovanje prejela bronasto, srebrno in zlato Gallusovo priznanje ter zlato plaketo Viktorja Parme. Leta 2011 ji je bila izkazana čast, da je kot slavnostna govornica spregovorila ob slovenskem kulturnem prazniku. Svoje zdravje ohranja z redno vadbo joge, ki ji omogoča fizično in duševno pripravljenost. Rada je obdana s pozitivnimi ljudmi, ki jo navdihujejo in ji namenijo kak trenutek za klepet. 

“Nekaj počitka, zmerna in raznolika hrana, polna vitaminov in mineralov, pitje zadostnih količin sveže vode, vsakodnevno gibanje in dobre misli, da je tudi duša zadovoljna - to je zame dobitna kombinacija za zdrav slog življenja.”

 

Pripravila: Nina Sotelšek, Mestni muzej Krško

 

Terenski zapiski: Sotelšek, N. (2021). Terenski zapiski, osebna komunikacija z Zoro Pevec (neobjavljeno gradivo). Krško, 11. 11. 2021.Sotelšek, N. (2022). Terenski zapiski, osebna komunikacija z Zoro Pevec (neobjavljeno gradivo). Krško, 25. 1. 2022. Za nadaljnje branje:Hrvatin, M. (29. 8. 2016). Zora Pevec – Redna obiskovalka kulturnih prireditev. Posavski obzornik, dostopno prek https://www.posavskiobzornik.si/lepa-leta-v-posavju/zora-pevec-%E2%80%93-redna-obiskovalka-kulturnih-prireditev-19449Pavlovič, P. (8. 12. 2011). Zora Pevec: Sama, a nikoli osamljena. Posavski obzornik, dostopno prek https://issuu.com/posavski.obzornik/docs/obzornik2511_08-12-2011/15Pevec, Z. (22. 11. 2018). Zahvala Občini Krško. Posavski obzornik, 22(24), 28. Dostopno prek https://www.posavskiobzornik.si/arhiv-obzornikov/2018/2418Pevec, Z. (9. 12. 2021). Moji vtisi ob obisku LU Krško. Posavski obzornik, 25(25), 31. Dostopno prek https://www.posavskiobzornik.si/arhiv-obzornikov/2021/2521 Fotografije:Otvoritev razstave Petre Varl v Galeriji Krško, 8. 3. 2016, foto hrani: dokumentacija MMK.Otvoritev sobe medičarstva v Mestnem muzeju Krško, 15. 5. 2012, foto hrani: dokumentacija MMK.Otvoritev razstave Mojce Zlokarnik v Galeriji Krško, 22. 9. 2015, foto hrani: dokumentacija MMK.Otvoritev razstave Irene Jurca v Galeriji Krško, 5. 4. 2019, foto hrani: dokumentacija MMK.Potrdilo o opravljenem izpitu za plavalnega sodnika, 1979, hrani Zora Pevec.Predstavitev knjige Dve hiši: 4. obletnica delovanja muzeja, 3. 4. 2014, foto hrani: dokumentacija MMK.Članice Društva šola zdravje v Parku zaslužnih občanov v Krškem, 2021, foto hrani: Zora Pevec

 

Ime tedna: Vladimira Štoviček – Vladka akademska kiparka, medaljerka, likovna pedagoginja, mentorica

Imate minuto?

15. marec 2022

*20. marec 1934, Krško, †31. avgust 2012, Ljubljana

Vladimiri Štoviček – Vladki je bilo že od zgodnjega otroštva blizu vzdušje v kiparskem ateljeju očeta, kiparja in medaljerja Vladimirja Štovička. Po osnovni šoli se je vpisala v Šolo za umetno obrt v Ljubljani. Študij je nadaljevala na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu, kjer je iz kiparstva diplomirala pri prof. Franu Kršiniću. 

Kot kiparka je očetovi poti sledila z ustvarjanjem plaket, medalj, značk in grbov. Pri malih plastikah in ženskih aktih je razvila lasten izraz, t. i. poetični realizem, po katerem je postala prepoznana. V Galeriji Krško je samostojno razstavljala v letih 1970, 1977, 1985 in 2009. Njena dela so bila v obdobju 1970–2012 na ogled v številnih slovenskih krajih na več kot tridesetih samostojnih in skupinskih razstavah. V Gaju zaslužnih občank in občanov v krškem mestnem parku stojita njena doprsna kipa – podobi očeta Vladimirja Štovička in Jurija Dalmatina. V neposredni bližini, v niši kapelice ob kapucinskem samostanu, stoji celopostavni kip Janeza Evangelista, zavetnika mesta. Kot likovna pedagoginja je Vladka svojo ljubezen do likovne umetnosti vse življenje predajala učencem in dijakom. Svoje bogato znanje in pedagoške izkušnje pa je kot mentorica v Društvu likovnikov Krško – OKO delila tudi z ljubiteljskimi ustvarjalci. 

Ustvarjala je še predzadnji dan svojega življenja. Njeno zadnje delo je bil ženski akt, ki pa je ostal nedokončan … Vladkina življenjska pot se je v 78. letu starosti končala 31. avgusta 2012. Pokopana je na krškem pokopališču.

 

Pripravila: Anita Radkovič, Mestni muzej Krško

 

Literatura: Radkovič, A. in Jukić, A. (2020). Vladimira Štoviček – Vladka. V A. Radkovič in A. Jukić (ur.), Spregledane – pozabljena polovica Krškega (str. 21–25). Krško: Kulturni dom Krško. Fotografije:  Vladimira Štoviček – Vladka in Medo na Lisci, okoli 1975. Foto: Andrej Štoviček. Hrani: Andrej Štoviček.Vladimira Štoviček – Vladka in Andrej Čebular, poročni dan, 1954. Hrani: Andrej Štoviček.Vladimira Štoviček – Vladka z Duškom in Zvonkom, okoli 1980. Foto: Andrej Štoviček. Hrani: Andrej Štoviček.Vladimira Štoviček – Vladka v ateljeju v Leskovcu pri Krškem ustvarja doprsni kip Janeza Evangelista, 6. 8. 2003. Foto: Branka Pirc. Hrani: Branka Pirc.Vladimira Štoviček – Vladka v ateljeju v Leskovcu pri Krškem ustvarja doprsni kip Jurija Dalmatina, 27. 7. 2006. Hrani dokumentacija Mestnega muzeja Krško. 

 

 

 

 

Ob mednarodnem dnevu žensk

Svoboda, enakost, sestrstvo

8. marec 2022

 

Zgodovinski izvor mednarodnega dneva žensk naj bi segal v 8. marec 1857, ko so delavke newyorških tekstilnih tovarn organizirale protest, s katerim so se uprle nehumanim delovnim razmeram in nizkim plačam. Med pomembne »osmomarčevske« dogodke v zgodovini bojev za pravice žensk štejemo tudi množično zborovanje 8. marca 1908 znova v New Yorku, kjer je okrog 15.000 žensk s protestnim pohodom po mestnih ulicah izražalo zahteve po krajšem delavniku, boljšem plačilu in volilni pravici. Maja istega leta je Socialistična stranka Amerike določila zadnjo nedeljo v februarju za državni praznik žensk.

Internacionalizacija dneva žensk se je pričela s pobudo nemške socialistke Clare Zetkin na Drugem mednarodnem srečanju socialističnih žensk na Danskem leta 1910. Predlagala je, da bi v vsaki državi vsako leto na isti dan počastili dan žensk in ga namenili predvsem odločnemu izražanju zahtev za ekonomske, socialne in politične pravice žensk. Njen predlog je bil soglasno sprejet in nastal je mednarodni dan žensk. Prvič so ga sicer obeležili 19. marca 1911, ob štirideseti obletnici pariške komune. Razlog, da se je naposled kot datum uveljavil 8. marec, je tesno spet z ženskim gibanjem v Rusiji v času februarske in oktobrske revolucije. Demonstracije tekstilnih delavk v St. Peterburgu, ki so potekale zadnjo nedeljo v februarju (8. marca po našem koledarju) in so bile usmerjene proti ruskemu sodelovanju v prvi svetovni vojni, so predvsem zaradi nasilnega odziva oblasti prerasle v širšo vstajo, ki je naposled zanetila februarsko revolucijo.

Združeni narodi so mednarodni dan žensk prvič zaznamovali leta 1975, leta 1977 pa je sledilo tudi uradno pripoznanje.

Obeleževanje mednarodnega dneva žensk je seveda še vedno, in žal znova vse bolj, aktualno. Medtem ko sam praznik postaja vse bolj skomercializiran, prizadevanja za enakost žensk pa v nekaterih vidikih zreducirana na identitetno politiko in zbanalizirana v »lifestyle feminizem«, je treba opomniti, da so izvorni vzroki in razlogi boja za žensko emancipacijo še vedno prisotni in terjajo aktivacijo. Seveda je položaj žensk danes primerjalno boljši, kot je bil nekoč, toda mnogi vzroki strukturne neenakosti žensk še vedno ostajajo globoko zakoreninjeni v obstoječi družbeni ureditvi. Ob povečevanju neenakosti med spoloma v času zadnjih kriz vzbujajo skrbi tudi znova opazne tendence po repatriarhalizaciji družbe in napadi na že priborjene pravice. Odgovor nanje je lahko le v nadaljevanju boja za odpravo ene najdlje trajajočih neenakosti v zgodovini človeštva, v boju, ki bo sposoben feministične pozicije artikulirati široko emancipacijsko politiko.

 

Pripravil: Žiga Kump, Kulturni dom Krško

 Fotografija: Gradnja ceste na Sremič (na fotografiji od leve proti desni: Dragic Vahčič, Ivica Stanko, Vera Padovnik, Cilka Salmič, Anica Salmič in Tončka ?), ok. 1960, črno-bela fotografija, 13,5 x 8,5 cm, inv. št. MMK;F-10/2, hrani dokumentacija MMK.

 

Viri: Burcar, L. (2015). Restravracija kapitalizma. Repatriarhalizacija družbe. Ljubljana: Založba Sophia.Crispin, J. (2020). Zakaj nisem feministka: Feministični manifest. Kaplan, T. (1985). On the Socialist Origins of International Women's Day. V Feminist Studies, št. 11/1 (Pomlad 1985), str. 163-171.Kandel, L. in Picq, F. (1982). Le mythe des origines, à propos de la Journée Internationale des femmes. V La revue d’en face, št. 12 (Jesen 1982), str. 67-80.    

 

1. marec – Svetovni dan civilne zaščite

Imate minuto?

1. marec 2022

Generalna skupščina OZN je leta 1990 razglasila 1. marec za svetovni dan civilne zaščite, in tako poudarila pomembno vlogo civilne zaščite pri spopadanju z vsemi vrstami nesreč in katastrof. V Sloveniji ga obeležujemo od leta 1992.

Namen obeležitve današnjega dne je krepitev zavesti ljudi o ogroženosti pred naravnimi in drugimi nesrečami ter o pomenu in vlogi civilne zaščite pri varstvu pred njimi. Enote in službe civilne zaščite so praviloma aktivirane, kadar poklicne in prostovoljne reševalne enote ne zmorejo same obvladovati razmer. V današnjih časih so postavljene pred številne nove izzive (begunski val v letih 2015/16 in epidemija covida-19), trenutno dogajanje v Evropi pa žal že napoveduje novo preizkušnjo. 

Danes vam predstavljamo zaščitno čelado, ki je del Zbirke Kulturnega doma Krško. Predmet je bil kupljen za potrebe sodelovanja v civilni zaščiti v Kulturnem domu Krško sredi 80. let 20. stoletja. Lahka plastična zaščitna čelada rumene barve ima znotraj nastavek, prilagodljiv obsegu glave. Na čelni strani je modra nalepka z znakom: z notranjim krogom rumene barve, v katerem je vrisan moder enakostranični trikotnik z oznako simbola specialnosti: rdečo zvezdo.

 

Viri: Republika Slovenija Ministrstvo za obrambo: Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje. (n. d.). Sile za zaščito, reševanje in pomoč. Dostopno prek http://www.sos112.si/slo/page.php?src=szr13.htmRepublika Slovenija Gov.si. (n. d.). Sile za zaščito in reševanje. Dostopno prek https://www.gov.si/teme/sile-za-zascito-in-resevanje/Republika Slovenija eUprava. (n. d.). Obramba in zaščita: Sodelovanje državljanov v Civilni zaščiti. Dostopno prek https://e-uprava.gov.si/podrocja/drzava-druzba/obramba-civilna-zascita/razporejanje-civilne-zascite.html Fotografija: Zaščitna čelada, ok. 1985, plastika, 20,5 x 29 x 19 cm, inv. št. MMK;KDK-44. Foto: dokumentacija MMK.  Pripravila: Anita Radkovič, Mestni muzej Krško

 

 

 

 

Na današnji dan: Ivan Lapajne

Imate minuto?

22. februar 2022

22. februarja 1849 se je rodil nekdanji ravnatelj krške meščanske šole Ivan Lapajne, ki je bil človek zavezan napredku, predan šolnik, raziskovalec, ljubitelj slovenskega jezika  in domoznanec. Svoje sledi je pustil na področju šolstva, gospodarstva, posojilničarstva in domoznanstva v obliki člankov v različnih časopisih tistega časa in tudi knjižnih izdajah. 

V svojih domoznanskih delih je za tedanje in kasnejše rodove ohranil spomin na lokalno okolje, v katerem je vrsto let živel in kot učitelj poklicno deloval. Tako je še danes za šolske potrebe in raziskovanje uporabna knjiga »Krško in Krčani« (1894), ki je izšla v okviru praznovanja ob ustanovitvi krške župnije. V delu, ki ga je izdal Odbor za olepšanje mesta in je posvečeno krški dobrotnici Josipini Hočevar,  je na poljuden način v 13 poglavjih popisana zgodovina mesta. V nekoliko širši prostor je posegal z deloma »Opis Krškega okrajnega glavarstva v zemljepisnem in zgodovinskem obziru« (1884), pri katerem je sodeloval s šolami v okraju, in »Politična in kulturna zgodovina štajerskih Slovencev« (1884), ki je bila namenjena tako šolski mladini kot tudi širši javnosti. Zanimivo je, da je s svojimi deli posegal na različna šolska področja, saj je med drugim izdal: »Kranjsko ljudsko šolstvo« (1871), »Geometrija ali merstvo« (1872), Prvi poduk (1882), Domovinoslovje (1882), Kratka zgodovina pedagogije (1887). Njegovi zapisi pa so bili posvečeni tudi gospodarstvu in posojilničarstvu, saj je med drugim izdal Navod o snovanji in poslovanji slovenskih posojilnic (1895).  

 

Brenčič, P. (2012). Ivan Lapajne: Krško in Krčani. V Černelič Krošelj in T. Porenta (ur.), Josipina Hočevar - Radovljičanka v Krškem : zbornik prispevkov in predstavitev Josipininega leta (7. oktober 2010-7. oktober 2011)  (str. 99-110). Krško: Kulturni dom, Radovljica: Muzeji radovljiške občine.Lapajne, I. (1884). Opis Krškega okrajnega glavarstva v zemljepisnem in zgodovinskem obziru. Krško: I. Lapajne.Lapajne, I. (2004). Krško in Krčani. Krško: Neviodunum.Rutar, S. (1885).  Politična in kulturna zgodovina štajerskih Slovencev. Ljubljanski zvon, 5(7), 434-438. Fotografija: Lapajne, I. (1884). Politična in kulturna zgodovina štajerskih Slovencev. Ljubljana. Inv. št. MMK; KNJ-2. Hrani dokumentacija MMK. Pripravila: Polona Brenčič, Valvasorjeva knjižnica Krško

 

Ime tedna: Viktor Parma

Imate minuto?

15. februar 2022

20. februarja 1858 se je v Trstu rodil slovenski skladatelj, dirigent in pravnik Viktor Parma. Zaradi očetove službe policijskega uradnika, se je družina pogosto selila. Po opravljenem študiju prava na Dunaju se je zaposlil v Trstu. Skladati je začel že v času študija in se uveljavil kot pisec oper, operet, koračnic in ostale glasbe. Bil je najpopularnejši skladatelj svojega časa. Zaradi svojega narodno zavednega in kulturnega delovanja je bil predčasno upokojen. Po prvi svetovni vojni je bil častni dirigent Narodnega gledališča v Mariboru. Umrl je 25. decembra 1924 v Mariboru. 

Poklicna pot je Viktorja Parmo pripeljala tudi v Krško, kjer je bil državni uradnik Okrajnega glavarstva Krško. V letih bivanja v Krškem je leta 1883 ustanovil krški godbeni klub ter tudi napisal koračnico Hej Krčani. Krčani so se na delovanje Viktorja Parme v Krškem spomnili tudi na začetku sedemdesetih let, ko novoustanovljeni pevski zbor poimenujejo ravno po slavnem skladatelju: Mešani pevski zbor »Viktor Parma« Krško. Zbor je deloval dvajset let in bil nepogrešljiv člen kulturnega dogajanja v Krškem in širše.  Ob obletnicah zbora so priredili slavnostne seje in svojim članom podelili plakete Viktorja Parme, ki jih je izdelal akademski kipar in medaljer Vladimir Štoviček. 

 

 

 

Literatura:Brenčič, P., Mavsar, S. in Šribar, L. (2010). Krško: Stoletje na razglednicah. Krško: Neviodunum. P. P. (n. d.). Viktor Parma: Dirigent, glasbenik, pravnik, skladatelj. Kamniško-komendski biografski leksikon. Pridobljeno na https://www.leksikon.si/Oseba/OsebaId/85Premrl, S. (n. d.). Parma, Viktor. Slovenski biografski leksikon. Pridobljeno na https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi404907/Viktor Parma. (februar 2008). Revija Ognjišče. Pridobljeno na https://revija.ognjisce.si/revija-ognjisce/27-obletnica-meseca/2676-viktor-parmaStipič, S. (2020). Mešani pevski zbor " Viktor Parma" Krško. V Rožman, H. in Sotelšek, N. (ur.), 80. so bila leta…v Krškem (str. 96-107). Krško: Kulturni dom Krško. Fotografiji:1. Viktor Parma, okoli 1915. Vir: https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-FG876G1S/?euapi=1&query=%27keywords%3dviktor+parma%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25&ftype=fotografije2.  Notni zapis koračnice Hej Krčani, avtor Viktor Parma, konec 19. stoletja. Vir: https://www.kamra.si/mm-elementi/vabilo-na-koncert-ob-10-letnici-delovanja-14/Pripravila: Simona Stipič, MMK

Z veseljem predstavljamo nova dognanja o delu in življenju Viktorja Parme, ki jih je pripravila Darja Dobršek: 

Ob pisanju prispevka o razvoju inštrumentalne dejavnosti v Krškem leta 2018, se je deloma raziskalo tudi delo Viktorja Parme. Ugotovljeno je bilo, da so podatki v lokalnih virih o času njegovega službovanja v Krškem napačni. Leta 1882 je postal praktikant pri okrajnem glavarstvu za ljubljansko okolico. Po uspešno opravljenem pripravništvu se je leta 1883 zaposlil kot policijski komisar. Najprej so ga premestili v Kočevje, leta 1885 pa v Kranj.

Viktor Parma je prišel v Krško marca oz. v prvi polovici aprila 1886 in ostal pri nas do julija oz. najkasneje do prve polovice avgusta 1887. Kmalu po njegovem prihodu je ''...sicer bralno društvo nekoliko pospano postalo, a snuje se godbena tovarišija...'' (»V Krškem«, 1886, str. 177), s katerim se je kmalu podal na krajšo turnejo po Sloveniji. V času službovanja je napisal ''... Novo skladbo: „Hej Krčani" ! koračnico, uglasbil in poklonil Krškemu godbenemu klubu [...] je občinstvo vsprejelo s frenetičnim ''Živijo" ...'' (»S Krškega«, 1887, str. 3). Ohranjen je rokopis aranžmaja (aranžer neznan) za salonski orkester in aranžma za pihalni orkester in moški pevski zbor, ki sta ga napisala Janko Avsenak in Drago Gradišek, z besedilom, ki ga je napisala Vidka Kuselj.

 

Vir:Gradišek D. (2018): Za vse je kriva ta vražja godba. Krško: Kulturno društvo Pihalni orkester Krško. V Dobršek D., Inštrumentalna glasba v Krškem pred Dragovim prihodom (str. 20 – 25).Grdina I. (2011): Med domom in svetom. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. V Grdina I., Viktor Parma (str. 179 – 210).Petronio P. (2002): Viktor Parma – Oče slovenske opere. Trst: Mladika.Prememba pri uradnikih. (15. 4. 1886). Dolenjske novice, (8), 64. Pridobljeno s https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-XOFFLYJP/?euapi=1&query=%27keywords%3ddolenjske+novice%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25&fyear=1886Premembe pri politiških uradih. (13. 8. 1887). Dolenjske novice, (16), 126. Pridobljeno s https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-FIUFCDL1/?euapi=1&query=%27keywords%3ddolenjske+novice%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25&fyear=1887S Krškega. (5. 2. 1887). Slovenski narod, 20(28), 2 – 3. Pridobljeno s https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-CL9X87MO/?euapi=1&query=%27keywords%3dslovenski+narod%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25&fyear=1887&frelation=Slovenski+narod&page=2V Krškem. (15. 11. 1886). Dolenjske novice, (22), 177. Pridobljeno s https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZY1SYJDV/?euapi=1&query=%27keywords%3ddolenjske+novice%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25&fyear=1886 Fotografije:Prememba pri uradnikih. (15. 4. 1886). Dolenjske novice, (8), 64. Pridobljeno s https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-XOFFLYJP/?euapi=1&query=%27keywords%3ddolenjske+novice%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25&fyear=1886Premembe pri politiških uradih. (13. 8. 1887). Dolenjske novice, (16), 126. Pridobljeno s https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-FIUFCDL1/?euapi=1&query=%27keywords%3ddolenjske+novice%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25&fyear=1887S Krškega. (5. 2. 1887). Slovenski narod, 20(28), 2 – 3. Pridobljeno s https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-CL9X87MO/?euapi=1&query=%27keywords%3dslovenski+narod%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25&fyear=1887&frelation=Slovenski+narod&page=2V Krškem. (15. 11. 1886). Dolenjske novice, (22), 177. Pridobljeno s https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZY1SYJDV/?euapi=1&query=%27keywords%3ddolenjske+novice%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25&fyear=1886 Pripravila: Darja Dobršek

Slovenski kulturni praznik in Prešernova nagrada

Imate minuto?

7. februar 2022

Slovenski kulturni praznik obeležujemo ob spominu na pesnika Franceta Prešerena, ki se je v kolektivni spomin zasidral kot eden glavnih promotorjev slovenskega jezika - kulturnega temelja slovenstva. V njegovem imenu podeljuje Republika Slovenija najvišje državne nagrade za vrhunske umetniške dosežke. Prešernove nagrade so bile prvič podeljene leta 1947, ko so bili med nagrajenci tudi raziskovalci različnih znanstvenih disciplin. Leta 1961 je bilo podeljevanje nagrad natančneje opredeljeno in namenjeno samo umetniškem ustvarjanju. Število podeljenih nagrad je do leta 1981 nihalo in bilo dokončno definirano leta 1991. Leta 2017 je bil sprejet Zakon o Prešernovi nagradi, na podlagi katerega sta vsako leto podeljeni dve Prešernovi nagradi in največ šest nagrad Prešernovega sklada. 

Kipar Vladimir Štoviček je med letoma 1947 in 1980 ustvarjal tudi portrete dobitnikov Prešernovih nagrad. V zbirki Mestnega muzeja Krško hranimo 16 portretov nagrajencev, ki so po 2. svetovni vojni zaznamovali slovenski kulturni in znanstveni prostor: 

Julij Betetto (dobitnik nagrad v letih 1951, 1962), France Bevk (dobitnik nagrad v letih 1949, 1954), Srečko Brodar (dobitnik nagrad v letih 1949, 1960), Maksim Gaspari (dobitnik nagrade leta 1953), Božidar Jakac (dobitnik nagrad v letih 1947, 1948, 1949, 1980), Ladko Korošec (dobitnik nagrad v letih 1949, 1959, 1978), Milko Kos (dobitnik nagrade leta 1955), Juš Kozak (dobitnik nagrad v letih 1952, 1963), Miško Kranjec (dobitnik nagrad v letih 1959, 1964, 1976), Feliks Lobe (dobitnik nagrade leta 1949), Anton Melik (dobitnik nagrad v letih 1947, 1949), Jože Plečnik (dobitnik nagrad v letih 1949, 1952), Fran Saleški Finžgar (dobitnik nagrade leta 1951), Slovenski oktet (dobitnik nagrad v letih 1957, 1964), Anton Sovre (dobitnik nagrad v letih 1950, 1956) in Josip Vidmar (dobitnik nagrade leta 1966). Nekatere od naštetih portretov si lahko ogledate v današnjem prispevku, drugi pa so dostopni v Mestnem muzeju Krško, na stalni razstavi »Akademski kipar Vladimir Štoviček: Jaz sem čist' realist, abstraktna umetnost ni zame.«

 

 

 

Vir: Zakon o Prešernovi nagradi (ZPreN-1). (2017). Uradni list RS, (54/17).Fotografije: dokumentacija MMKPripravila: Nina Sotelšek, Mestni muzej Krško

2. februar, svečan, talnik: svečnica

Imate minuto?

1. februar 2022

Če kaplja prej od strehe kot od sveče kane, zima še dolgo ostane. [1]

 

S svečnico se zaključuje božični čas. Kjer božičnega okrasa in predvsem jaslic niso pospravili že ob treh kraljih, to narede na dan, ki je v cerkvenem bogoslužju posvečen Marijinemu očiščevanju: v spomin na Marijino srečanje s starcem Simeonom v templju na 40. dan po porodu. Ta je v njenem detetu prepoznal Mesijo – luč razsvetljenih poganov. Niko Kuret (1998, 525) je zapisal, da je »Hrepenenje po svetlobi […] med prvobitnimi značilnostmi človeške narave.« Morda je prav zaradi prastarih poganskih verovanj, povezanih z močjo Sonca in s svetlobo, Cerkev v ta čas umestila blagoslov sveč, po katerem se praznik tudi imenuje. 

 

Svečnica je tudi eden pomembnejših »vremenskih« dni v koledarskem letu. Z v naslovu zapisanim pregovorom se tudi v našem prostoru še vedno vedežuje o vremenu. Leta 1888  je Ivan Navratil v Letopisu Matice Slovenske objavil v Krškem zapisani pregovor »Če sonce o svečnici na jasnem vzhaja, bo še hujša zima« (Kuret, 1989, 536).    

Glede na to, da vas z zapisom nagovarjamo dan pred praznikom, si morda letos lahko izdelamo vremenski zapis jutrišnjega jutra oz. dneva ter sami preverimo moč pregovorov. V muzeju bomo veseli, če nam katerega od njih sporočite.

 

 

 

 

Reprodukcija: Voščenjak. V: Valvasor, J. V. (2010). Slava vojvodine Kranjske II., VII. knjiga: O religiji. Ljubljana: Zavod Dežela Kranjska, str. 473. Terenski zapiski: Rožman, H. (2022). Terenski zapiski (TZHR), osebna komunikacija z M. P. in B. Š. (neobjavljeno gradivo). Krško, 26. 1. 2022.  Literatura:Kuret, N. (1989). Praznično leto Slovencev II: Starosvetne šege in navade od pomladi do zime. Ljubljana: Družina.Novih znanj in modrosti skozi leto: Koledar Slovenskega šolskega muzeja 2022. (2021). Ljubljana: Slovenski šolski muzej.Ovsec, D. (1992). Velika knjiga o praznikih: Praznovanja na Slovenskem in po svetu. Ljubljana: Domus.Slovenski etnološki leksikon. (2004). Ljubljana: Mladinska knjiga.Valvasor, J. V. (2010). Slava vojvodine Kranjske II., VII. knjiga: O religiji. Ljubljana: Zavod Dežela Kranjska. Pripravila: dr. Helena Rožman, muzejska svetovalka  
[1] Mišljeno je, da prej kane od ledene sveče, kot pa od tiste, ki jo prižgejo pri blagoslovu v cerkvi.

Ime tedna: Matilda Klemenčič, pesnica in pevka

Imate minuto?

25. januar 2022

12. 3. 1891, Krško–22. 1. 1927, Ljubljana

 

 

ZVONOVI.

Le pojte, zvonovi otožni,

saj rada poslušam vaš spev,

naj sluša mi duša bolestni,

bolestni, otožni odmev.

In čujem, kako v daljavi

zvonovi otožno pojo —

in zdi se mi, da po planjavi

mi srečo k pogrebu neso.

Matilda Klemenčič

 

Klemenčič, M. (1911). Zvonovi. Slovan: mesečnik za književnost, umetnost in prosveto, 9(1), str. 5. Pridobljeno iz http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-A8SL08FU/a231d5c9-381a-4a41-9e4c-308df2cd5cff/PDF, dne 24. 1. 2022.

Matilda Klemenčič je znana kot prva pesnica v Krškem in »slovenska Madona«. Ime je dobila po istoimenski sliki moža Frana Klemenčiča, na kateri jo je, z avreolama nad glavama in v tehniki olja na platnu, upodobil skupaj z njuno hčerjo. Pesmi, predvsem izpovedne, je pod psevdonimom Matilda K. ali M. Klemenčič objavljala v Slovanu in Slovenski ženi. V njenih pesmih, v katerih je pisala o naravi, lepoti, ljubezni in miru, je čutiti tudi žalost, hrepenenje in grenkobo. Veliko pesmi je posvetila otrokom.

Matilda Klemenčič se je kot hči sodnega uradnika rodila v Krškem, 12. marca 1891. Tu je končala dva letnika meščanske šole, tretjega pri uršulinkah v Ljubljani. V mestu je bila znana tudi kot pevka, zlasti na cerkvenem koru, kjer je spoznala slikarja Frana Klemenčiča in se še ne osemnajstletna z njim poročila. Dve leti po poroki je z možem odpotovala v München, kjer je on nadaljeval študij slikarstva. Sama se je poglabljala v nemško in angleško literaturo, zanimala sta jo slikarstvo in kiparstvo. Rada je brala in poslušala glasbo. Bila je mama štirih otrok, dveh sinov in dveh hčera. Zaradi moževega študija slikarstva in dela so se veliko selili. Zadnja leta so preživeli v ljubljanskih Kosezah. Zaradi zapletov ob zastrupitvi zoba je v 36. letu starosti 22. januarja 1927 umrla v Ljubljani.

 

 

Reprodukcija slike »Slovenska Madona« iz: Lamut, M. (januar 1928). Obrazi in duše. Matilda Klemenčičeva. Ženski svet, 6 (1), str. 2.  Klemenčič, M. (1911). Orel – ljubezen. iz: Slovan: mesečnik za književnost, umetnost in prosveto, 9(1), str. 21. Pridobljeno iz http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-A8SL08FU/a231d5c9-381a-4a41-9e4c-308df2cd5cff/PDF, dne 24. 1. 2022.

 

Literatura: Lamut, M. (januar 1928). Obrazi in duše. Matilda Klemenčičeva. Ženski svet, 6 (1), str. 1-3. Radkovič, A. in Jukić, A. (2020). Matilda Klemenčič. V  A. Radkovič in A. Jukić (ur.), Spregledane-pozabljena polovica Krškega (str. 32). Krško: Kulturni dom Krško.  Pripravili: Anja Jukić in Anita Radkovič

Stran 3 od 4 (Vseh vnosov: 48)

Stopite v stik

Mestni muzej Krško
Valvasorjevo nabrežje 4
8270 Krško
07 620 92 44
051 390 658
info@mestnimuzejkrsko.si
mestnimuzejkrsko.si

Uradni podatki

Kulturni dom Krško
Trg Matije Gubca 2
8270 Krško
ID za DDV: SI30027110
IBAN: EZR 0110 0600 0029 608 (Banka Slovenije)