Imate minuto?

Stran 1 od 5 (Vseh vnosov: 58)

Upodobitev svete Lucije na poslikanem lesenem stropu

Imate minuto?

13. december 2022

Na današnji dan, 13. decembra, goduje sveta Lucija, mučenka in zavetnica slepih, bolnih otrok, skesanih pocestnic, kmetov, steklarjev, sedlarjev, krojačev, šivilj, tkalcev, nožarjev, kočijažev, pisarjev, notarjev, tapetnikov, hišnikov, vrtnarjev, pisateljev (v Angliji), odvetnikov, služkinj in krošnjarjev, proti očesnim boleznim, bolečinam v grlu, okužbam, krvavitvam (krvotoku) in griži (Schauber in Schindler 1995, stran 640). 

Njen obstoj je zgodovinsko dokazan, rodila se je okoli leta 286 v Sirakuzah na Siciliji in se zavezala čistosti. Mati jo je želela dati za ženo imenitnemu poganskemu mladeniču, a Lucija se je uprla, mati pa je popustila šele, ko je ob hudi bolezni s hčerjo odšla na romanje, ki ji je čudežno povrnilo zdravje. Ženin se z njeno zavrnitvijo ni sprijaznil in jo je prijavil namestniku cesarja Dioklecijana, preganjalca kristjanov. Lucija kljub mučenju in grožnjam ni zatajila svoje vere. Kaznovali so jo  z onečaščenjem v javni hiši, žganjem z ognjem, polivanjem z vrelim oljem in smolo, toda ostala je nepoškodovana, zato so jo naposled umorili z mečem (Schauber in Schindler 1995, strani 640–642).

Poleg palmovega lista, simbola mučeništva, je pogosto upodobljena s knjigo, dvojnim križem, svetilko, svečo, plamenico, mečem ali bodalom, včasih na pladnju nosi dvoje oči (Schauber in Schindler 1995, stran 642). Prav slednje so njen atribut tudi na poslikavi v  krški cerkvi sv. Rozalije, ki je bila posvečena leta 1647. Njen umetelno poslikani strop, ki sodi med največje ohranjene tovrstne spomenike v Sloveniji, v posavskem prostoru pa je sploh edini, datiramo v leto 1666 in je delo Janeza Soharja iz Vidma (Cevc 1977, Golob 1988, Register kulturne dediščine). Leseni strop je kompozicija tabelnih slik, sestavljenih iz 84 kaset. Poleg zavetnice, priprošnjice zoper kugo sv. Rozalije, ter sv. Lucije so v središčnih devetih kasetah s svojimi značilnimi atributi ter napisom upodobljene še sv. Katarina, sv. Elena, sv. Apolonija, sv. Cecilija, sv. Uršula, sv. Margareta in sv. Barbara. Preostale kasete so poslikane z dekorativnimi motivi rastlinskih vitic, rozet in upodobitvijo Sonca, Lune ter operutničenimi angelskimi glavicami. S skladnim barvnim koloritom tvorijo kasete estetsko zaokroženo delo.

Baročne poslikave so bile restavrirane med letoma 1995 in 1999, leta 2010 pa se je končala celovita prenova cerkve, ki je poleg restavrirane notranjščine dobila še urejeno zunanjost in okolico. Od leta 2007 ima cerkev sv. Rozalije status lokalnega spomenika kulturne dediščine (Občina Krško 2010).

 

Pripravila: Klaudija Cigole, Mestni muzej Krško

 

Fotografije:Sveta Lucija na poslikanem lesenem stropu cerkve Sv. Rozalije, fotografija: Klaudija Cigole, hrani dokumentacija MMKPoslikan leseni strop, fotografija: Klaudija Cigole, hrani dokumentacija MMKStrop v cerkvi sv. Rozalije, fotografija: Marinšek&Marinšek, hrani CPT KrškoKasetiran strop v cerkvi sv. Rozalije, fotografija: Marinšek&Marinšek, hrani CPT KrškoCerkev sv. Rozalije, fotografija: Klaudija Cigole, hrani dokumentacija MMK

 

Viri in literatura:Cevc, Emilijan (1977). Kulturni spomeniki v Krškem in bližnji okolici. V: Smrekar, Lado, in Bordon, Rado (ur.), Krško skozi čas 1477‒1977: zbornik ob 500-letnici mesta (strani 179‒180). Krško: Skupščina občine Krško. Golob, Nataša (1988). Poslikani leseni stropi na Slovenskem do sredine 18. stoletja. Ljubljana: Slovenska matica. Schauber, Vera, in Schindler, Hanns Michael (1995). Lucija (Lucia) V: Svetniki in godovni zavetniki za vsak dan v letu (strani 640–642). Ljubljana: Mladinska knjiga. Občina Krško (9. 9. 2010). Prenova cerkve svete Rozalije zaključena. Pridobljeno 9. 12. 2022 na radio.ognjisce.si: https://radio.ognjisce.si/sl/110/slovenija/2317/prenova-cerkve-svete-rozalije-zakljucena.htmRegister kulturne dediščine. (4. 7. 2019). Pridobljeno 9. 12. 2022: http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?Esd=1951

 

 

Miklavževo

Imate minuto?

6. december 2022

V noči na današnji dan nas je po ljudskem izročilu obiskal sveti Miklavž, prvi od decembrskih dobrih mož, ki goduje 6. decembra.

 

V Mestnem muzeju Krško smo v začetku letošnjega maja pripravili predavanje o nesnovni kulturni dediščini in njenem varovanju v Sloveniji ter predstavitev Registra nesnovne kulturne dediščine, ki zajema dediščino s celotnega ozemlja Republike Slovenije. V želji po spoznavanju različnih zvrsti dediščine z našega območja in širjenju registra sta nas mag. Anja Jerin in mag. Adela Pukl, predstavnici koordinatorja varstva nesnovne kulturne dediščine (to nalogo opravlja Slovenski etnografski muzej), seznanili s postopki vpisa v register in evidentiranja nosilcev k enotam, ki so že vpisane.

Tudi v Posavju in ožje na območju MO Krško so še vedno žive različne zvrsti nesnovne dediščine. Pri enotah, ki so že vpisane v Register nesnovne kulturne dediščine med družbenimi praksami, rituali in praznovanji, najdemo tudi miklavževo, ki je bilo kot enota vpisano 1. 6. 2021. Med sopomenkami za miklavževo so še miklavževanje, Miklavževi obhodi in Miklavževi sprevodi.

Utemeljitev vpisa v Register nesnovne kulturne dediščine pravi: »Sv. Miklavž je eden od treh dobrih mož, ki konec leta obdarujejo otroke. V primerjavi s po vojni uvedenim dedkom Mrazom in personificiranim Božičkom ima v Sloveniji najdaljšo tradicijo. Na večer pred svojim godom se sam ali s spremstvom pojavlja tako v mestih kot na podeželju. Vsako leto ga otroci težko pričakujejo doma, na raznih prireditvah in sprevodih po mestih. Miklavževo je verski praznik otrok, ki ima v Sloveniji dolgo družinsko in skupnostno tradicijo ter je pomemben del družinske, lokalne in nacionalne identitete.«

Na območju Mestne občine Krško miklavževanje ohranjajo nekatera društva in posamezniki v Podbočju, vaseh krajevne skupnosti Krško polje, na Zdolah in v Leskovcu pri Krškem. 

Miklavževanje v Podbočju v organizaciji Kulturnega društva Stane Kerin neprekinjeno poteka od leta 1999, letos že štiriindvajsetič. Vsakoletne zgodbe, v katerih so poudarjene pozitivne lastnosti, pomoč, ljubezen do sočloveka, pravičnost, na odru Kulturnega doma Podbočje odigra otroška gledališka skupina. Avtorica besedil, režiserka in organizatorica dogodka je Ivanka Černelič Jurečič. V društvu poskrbijo tudi za kostume in masko, ki jo z leti spreminjajo in dopolnjujejo. Ob koncu Miklavž v spremstvu angelčkov, ki delijo bonbone, in nagajivih parkljev razdeli darila.

V vaseh Krajevne skupnosti Krško polje obdarovanje otrok do dopolnjenega šestega leta neprekinjeno poteka že približno 25 let. Organizator miklavževanja je KS Krško polje, ki priskrbi darila za otroke. V gasilskem domu na Vihrah na predvečer sv. Miklavža pripravijo predstavo, ki jo skupaj uprizorijo otroci in starši. Po koncu programa najmlajši prikličejo Miklavža in njegovo spremstvo parkljev in angelčkov, ki jih odigrajo starejši otroci. 

Dediščina miklavževanja na Zdolah sega približno 30 let nazaj. Sprva je Miklavž obdaril otroke v domači cerkvi. Nato so v Turističnem hortikulturnem društvu Zdole predlagali, da bi  se z njim srečali vsi predšolski otroci s prebivališčem v njihovi krajevni skupnosti. Miklavž jih v spremstvu parkeljna in angelov obiskuje na njihovem domu, otroci pa mu predajo risbico ali posladek.

V Leskovcu pri Krškem približno pet let poteka Miklavžev obhod po ulicah in domovih. Pobuda se je porodila med posamezni starši. Miklavž tako v spremstvu parkeljnov z verigami in angelov s svečkami in košaricami sladkarij obišče tiste hiše, v katere so ga povabili. Preveri, ali so bili otroci pridni, morda poznajo kakšno molitev ali mu lahko zapojejo pesmico.

V Mestnem muzeju Krško bomo tudi v prihodnjem letu nadaljevali aktivnosti na področju nesnovne dediščine v želji po širjenju registra in spoznavanju različnih zvrsti dediščine Krškega in okolice. 

 

 

Pripravila: Anita Radkovič, Mestni muzej Krško

 

Fotografije: Miklavževanje v Kulturnem domu Podbočje, 5. december 2021. Foto: Peter Pavlovič. Hrani Kulturno društvo Stane Kerin Podbočje. Miklavževanje v Kulturnem domu Podbočje, 5. december 2021. Foto: Peter Pavlovič. Hrani Kulturno društvo Stane Kerin Podbočje. Miklavževanje v Kulturnem domu Podbočje, 5. december 2021. Foto: Peter Pavlovič. Hrani Kulturno društvo Stane Kerin Podbočje.  Miklavževanje v gasilskem domu na Vihrah, 5. december 2022. Foto: Kristina Ogorevc Račič in Tanja Netahly. Hranita Kristina Ogorevc Račič in Tanja Netahly.Miklavževanje v gasilskem domu na Vihrah, 5. december 2022. Foto: Kristina Ogorevc Račič in Tanja Netahly. Hranita Kristina Ogorevc Račič in Tanja Netahly. Miklavževanje na Zdolah, 5. december 2019. Fotografijo hrani THD Zdole.Miklavževanje na Zdolah, 5. december 2020. Fotografijo hrani THD Zdole. Miklavževanje v Leskovcu pri Krškem, 5. december 2022. Foto: Bojana Mavsar. Hrani Posavski obzornik.Miklavževanje v Leskovcu pri Krškem, 5. december 2022. Foto: Bojana Mavsar. Hrani Posavski obzornik. Viri:-Koordinator varstva nesnovne kulturne dediščine, Register nesnovne kulturne dediščine,http://www.nesnovnadediscina.si/sl/register, pridobljeno 5. 12. 2022-Koordinator varstva nesnovne kulturne dediščine, Miklavževo, http://www.nesnovnadediscina.si/sl/register/miklavzevo, pridobljeno 5. 12. 2022-Radkovič, A. (2022). Terenski zapiski, osebna komunikacija z Ivanko Černelič Jurečič, Marjanco Golob, Kristino Ogorevc Račič, Liljano Omerzu in Bojano Mavsar (neobjavljeno gradivo). Krško, december 2022.-Tudi letos slikovito podboško miklavževanje, https://www.posavskiobzornik.si/panorama/%E2%80%8Btudi-letos-slikovito-podbosko-miklavzevanje-98751, pridobljeno 6. 12. 2022-Leskovško miklavževanje, https://www.posavskiobzornik.si/panorama/leskovsko-miklavzevanje-98747, pridobljeno 6. 12. 2022-Sv. Miklavž v KS Krško polje razveselil 82 otrok, https://www.posavskiobzornik.si/panorama/%E2%80%8Bsv-miklavz-v-ks-krsko-polje-razveselil-82-otrok-98739, pridobljeno 5. 12. 2022https://www.posavskiobzornik.si/panorama/miklavz-razveselil-tudi-zdolske-otroke-95286, pridobljeno 5. 12. 2022-Miklavž razveselil tudi zdolske otroke, https://www.posavskiobzornik.si/panorama/miklavz-razveselil-tudi-zdolske-otroke-95286, pridobljeno 5. 12. 2022 

 

Adventni čas ali priprava na božič

Imate minuto?

29. november 2022

Z zadnjo novembrsko nedeljo smo vstopili v letošnji advent. Poimenovanje časa priprave na božič je uvedla Katoliška cerkev, in sicer po latinskem izrazu adventus, ki pomeni prihod.

Advent, ki lahko traja od 22 do 28 dni, se začne na prvo nedeljo po 26. novembru in konča na sveti večer, 24. decembra. Letos imamo tako enega od daljših adventov. Gre torej za štiri predbožične nedelje, ki jih simbolno označujemo s štirimi svečami na adventnem venčku. Z adventom začenja Katoliška cerkev liturgično leto, tradicionalno ta čas zaznamuje vijoličasta liturgična barva. 

V našem časovnem pasu je to obdobje, ko je dan najkrajši, z najmanj dnevne svetlobe in naravo v stanju mirovanja, s čimer so povezana mnoga čarna dejanja. Kljub krščanski ikonografiji so se vse do dandanes ohranile posamezne ostaline poganskih verovanj, ki jih še najbolj razpoznavamo v čarih ognja in zelenja. Če so prvi (tudi zaradi velikih sprememb v notranji opremi domov v dvajsetem stoletju) prisotni le še v sledeh, pa so drugi precej bolje ohranjeni. Naj omenimo vsaj setve žita na dan sv. Barbare in sv. Lucije, pa opazovanje kaljenja vejic sadnega drevja in vinske trte ter s tem povezano vedeževanje o letini v prihajajočem letu.

Poleg pravkar omenjenih svetnic je treba med adventnimi svetniki izpostaviti vsaj še sv. Nikolaja oz.  Miklavža, ki je verjetno med najbolj znanimi in priljubljenimi svetniki v celotnem koledarskem letu. Kljub temu da ga večina (ne le otrok) najprej poveže s prvim v nizu obdarovanj adventnega in božičnega časa, ne gre pozabiti, da je tudi zavetnik mornarjev in brodnikov. V času, ko je bila reka Sava pomembna trgovska pot, je to bil zagotovo razlog, da se kot zavetnik pojavlja v naših sakralnih prostorih. Posvečene so mu bile tako kapela na gradu Krško kot tudi obe rajhenburški. 

V preteklosti je pripravo na božič zaznamoval pogled vase in s tem povezano postenje, ki se je s svetim večerom zaključilo. Ljudje današnjega, potrošniško in komercialno obarvanega, časa so na to  verjetno že skoraj pozabili. Morda pa nam prihodnost, ki se zarisuje z drugačnimi potezami, prinaša priložnost, da z majhnimi (morda čarnimi) dejanji, povezanimi s tradicionalnimi opravili predbožičnega časa, ponovno odkrijemo skoraj pretrgane vezi tako z narodopisnim izročilom kot z naravo in prostorom, v katerem nam je dano prebivati.

 

Pripravila dr. Helena Rožman, Mestni muzej Krško

 

Fotografije: Praznični december, foto Anita Radkovič, Mestni muzej KrškoŽajbljev venček Jožice Petrišič, 19. 12. 2012Pšenička ali Adonisov vrtiček, 18. 12. 2014Medenjaki, 19. 12. 2015Venček iz navadnega zimzelena ali žingrčka, 15. 12. 2016

 

Publicistična dejavnost dr. Mihajla Rostoharja

Imate minuto?

22. november 2022

Pred dnevi smo obeleževali svetovni dan filozofije, zato v današnjem blogu predstavljamo del publicistične dejavnosti velikega raziskovalca in pedagoga Mihajla Rostoharja, ki je v našem kolektivnem spominu sicer zapisan predvsem kot psiholog. A svojo temeljno izobrazbo je pridobil s področja filozofije.

Tudi po diplomi l. 1906 na dunajski univerzi je študij na tem področju nadaljeval pod mentorstvom poznejšega češkega predsednika dr. Tomaša G. Masaryka na Karlovi univerzi v Pragi, kjer je habilitiral l. 1909. S študijem pri slovitem Wilhelmu Maximilianu Wundtu v Leipzigu pa se je dokončno zapisal psihologiji. 

Že v gimnazijskem času v Ljubljani in Kranju je pisal in objavljal. Z ljubljanske gimnazije so ga izključili prav zaradi sodelovanja v skrivni literarni Zadrugi. A tudi v Kranju, kjer je nadaljeval šolanje, je bil med dejavnimi gimnazijci, saj je sodeloval pri vzpostavljanju literarnega krožka, ki je izdajal časopis Brstje. Literarna in politično angažirana besedila je objavljal tudi v Omladini in zagrebški Naši nadi (Benedetič 1996).

Politično motivirana besedila je okronal z izdajanjem revije Napredna misel. Ta je izhajala v obdobju 1912–1914. Prvi letnik je Rostohar, čeprav je takrat živel v Pragi, tiskal v Zadružni tiskarni v Krškem.[1] Med bralce je dvomesečnik pospremil z mislijo: »Napredna misel hoče biti glasilo cele napredne kulturne struje na Slovenskem.«

Pozneje se je, razumljivo, osredotočil na področje psihologije. Njegova strokovna bibliografija je bogata. Dr. Vid Pečjak je zapisal: »Nihče ni preštel Rostoharjevih strokovnih in znanstvenih del […] objavljal je v češkem, nemškem, francoskem, hrvaškem in slovenskem jeziku« (1996: 52).

Leta 1935 je spodbudil ustanovitev strokovnega časopisa Psychologie, prvega na Češkem, ki ga je vse do vrnitve v Jugoslavijo leta 1949 tudi urejal (Kolaříková 1967: 116–117).

V nadaljevanju tokrat navajamo le izbor Rostoharjevih monografskih publikacij:

Uvod v znanstveno mišljenje, 1909

Theorie hypotetického soudu (iz slov. prevedel K. Vondráček), 1910;

Za novi socializem, 1922;

Studie z vývojové psychologie I, 1928;

Uvod v znanstveno mišljenje, 1932;

Psychologické základy počátečního čtení s praktickým návodem ke čtení, 1934;

Psychologie jako věda o subjektivní skutečnosti, 1950;

Začetno čitanje po analitični metodi, 1961;

Osnove obče psihologije, 1964;

• Osnove socialne psihologije, 1965;

Psihologija, 1966.

 

Pripravila: dr. Helena Rožman, Mestni muzej Krško

 Fotografije:Mihajlo Rostohar, nedatirana fotografija, AMU, C fot I-8 dr- M. Rostohar-FF.Napredna misel. Časopis za napredno kulturo, leto 1, zv. 1, 1912, ZAMU, TE: X/13; št. 2, 3; TE: X/1.Mihajlo Rostohar, O synaesthesiích sluchových, separat, Biologické listy, 1915. ZAMU, TE X/2, paket B.Mihajlo Rostohar, Theorie hypothetichého soudu, Praga 1910, ZAMU, TE: X/9.Mihajlo Rostohar, Studie z vývojové psychologie, Brno 1928, ZAMU, TE: X/9.Mihajlo Rostohar, Experimentální zkoumání o reprodukci barevných kvalit, Praga 1914, ZAMU, TE: X/9. Literatura:Benedetič, A. (1996). Prof. dr. Mihajlo Rostohar 1878−1966. Razstava na Oddelku za psihologijo FF UL (pri pripravi razstave sta sodelovala dr. Klas M. Brenk in Klemen Zorman).Berčič, B. (1968). Tiskarstvo na Slovenskem. Ljubljana: Odbor za proslavo 100-letnice grafične organizacije na Slovenskem, 412 s.Kolaříková, L. (1967). Profesor Mihajlo Rostohar zemřel. V: Paedagogica Psychologica, str. 111−117, https://digilib.phil.muni.cz/bitstream/handle/11222.digilib/112769/I_PaedagogicaPsychologica_02_1967-1_11.pdf?sequence=1, 31. 7. 2018.Pečjak, V. (1996). Rostoharjeva psihologija. Ljubljana: Simpozij Življenje in delo Mihajla Rostoharja.Rožman, H. (2019). Publicistična dejavnost. V: Mihajlo Rostohar, soustanovitelj Univerze v Ljubljani, eksperimentalni psiholog, filozof, pedagog, kritični mislec, Rožman, H. (ur.), Krško, Ljubljana: Kulturni dom Krško, enota Mestni muzej Krško in Filozofska fakulteta, str. 13−16.   
 

[1]»Tiskarno je leta 1905 ustanovila tamkajšnja hranilnica kot delniško zadrugo in jo tako tudi poimenovala Zadružna tiskarna. Prvi predsednik zadružnega upravnega odbora je bil meščanskošolski ravnatelj dr. Tomaž Romih, tehnični vodja tiskarne pa Andrej Lever. Tako je tiskarna delovala do leta 1910, ko sta jo vzela v najem brata Rumpret. Po dobrem letu je postal najemnik Zadružne tiskarne celovški tiskar Ivan Koželj (1911/12), dokler je ni lastnica ob začetku prve svetovne vojne prodala. Leta 1915 jo je kupil podjetnik in politik Anton Pesek, ki je sicer bival v Ljubljani, tako da je tiskarno tehnično še nadalje vodil Ivan Koželj. Svetovna vojna je povzročila, da je krška Zadružna tiskarna polagoma izgubila vse svoje delavce. Tedaj se je lastnik Pesek odločil preseliti tiskarno v Ljubljano in jo je leta 1917 priključil svoji tamkajšnji Zvezni tiskarni, Krško pa je za nekaj let izgubilo tiskarsko obrtno delavnico« (Berčič 1968: 160–161). Po vojni sta tiskarsko tradicijo obudila brata Rumpret. V Krškem so se tiskali nekateri napredni listi, na primer Narodni list (1906), Posavska straža (1907–1908), Triglav (1910), Sloga (1912–1913) in prvi letnik Rostoharjeve Napredne misli (Berčič 1968: 161).

Justina Gnedič - Kozinc, ljudska pesnica in pisateljica

Imate minuto?

15. november 2022

PESEM JE:

Iskanje resnice v 
neskončnosti neba,
v samoti klic srca, 
ena sama ljubezen, 
ki osvobaja duha.
Skozi neprespane noči potovanje, 
v realnost 
ali lepe sanje.

Vulkan čustev, ki očisti dušo, 
vihar, ki prežene nostalgijo, 
luč, ki odkriva temo, 
ljubezen, ki zavrača zlo, 
toplota sonca, ki prodira skozi mraz.

To ni le pesem, je življenje, 
globina morja in skrivnosti neba, 
žalost, ki očisti dušo, 
žuborenje studenca, 
šumenje reke in šelestenje dreves, 
izvor zakladov srca. 
To vse ti pesem da, 
pesem, ki prihaja iz srca.

Justi Gnedič - Kozinc 

 

*21. november 1917, Mrtovec pri Boštanju, †30. marec 2005, Celje

Justi Gnedič - Kozinc, rojena Pešec, je z mamo in starimi starši odraščala na Mrtovcu nad Boštanjem. Pred vojno je nekaj časa živela tudi v Zagrebu in Ljubljani, po poroki s Stanetom Kozincem pa na Apneniku nad Boštanjem.  V začetku 2. svetovne vojne je bila z družino izgnana v nemški delovni taborišči Ehingen in SchelklingenSeptembra 1944 ji je iz Nemčije uspelo prebegnitivrnila se je na Mrtovec in se pridružila NOB. Na okraju Krško je po letu 1945 opravljala delo referentke za kulturo, leta 1948 pa sooblikovala okrajni časopis Naše delo

Kot upravnica Doma Mihe Pintarja je v Dobrni pri Celju, kamor se je leta 1951 z družino preselila, skrbela za otroke vojne sirote. Med letoma 1953 in 1955 se je šolala na višji šoli za socialne delavce in gospodinjske učiteljice in bila nato strokovna sodelavka v Zavodu za napredek gospodinjstva v Trbovljah in Ljubljani. Med drugim je delovala v društvu gospodinjskih učiteljic kot predsednica v okraju Ljubljana okolica. Leta 1959 je postala ravnateljica Poklicne gospodinjske šole v Zagorju ob Savi. V vmesnem obdobju je izredno doštudirala pedagogiko in sociologijo.

V letih 1960–1965 je kot gospodinja službovala v Beli vili – Titovi rezidenci na Brionih. Po vrnitvi v Slovenijo je živela v Trbovljah, kjer se je drugič poročila z Edvardom Gnedičem in po upokojitvi aktivno sodelovala v trboveljskem Rdečem križu. Spomladi 1980 sta se z možem preselila na njej ljubi domači Mrtovec, kjer sta si zgradila hišo. Po njegovi smrti leta 1989 je začela urejati svoje zapise in ustvarila še nekaj pesmi. 

Dve leti po njeni smrti, leta 2007, so v dveh delih izšli avtobiografski zapiski in pesmi z vtisi iz izgnanstva z naslovom Spomin na sanje (Pričevanje in Pesmi). 

Pripravila: Anita Radkovič, Mestni muzej Krško

 Fotografije:Mama Francka, Justi Kozinc, v ozadju mož Stane s sinom Marjanom v naročju, Mrtovec, leta 1938.Družina Kozinc: Justi, Stanko in Marjan, Mrtovec leta 1938.Portret Justi Gnedič - Kozinc, ni datuma. Domačija na Mrtovcu, ni datuma. Reprodukcije fotografij iz: Gnedič - Kozinc, J. (2007). Spomin na sanje. 1, Pričevanje. Dobova: Kulturno društvo "Franc Bogovič", Literarna sekcija Beseda.Gnedič - Kozinc, J. (2007). Spomin na sanje. 2, Pesmi. Dobova: Kulturno društvo "Franc Bogovič", Literarna sekcija Beseda.   Literatura in viri:Gnedič - Kozinc, J. (2007). Spomin na sanje. 1, Pričevanje. Dobova: Kulturno društvo "Franc Bogovič", Literarna sekcija Beseda.Gnedič - Kozinc, J. (2007). Spomin na sanje. 2, Pesmi. Dobova: Kulturno društvo "Franc Bogovič", Literarna sekcija Beseda.  Leksikon Posavci. Posavci.si. Pridobljeno na http://www.posavci.si/, pridobljeno oktober 2020.Radkovič, A., in Jukić, A. (2020). Spregledane. V A. Radkovič in A. Jukić (ur.), Spregledane – pozabljena polovica Krškega (str. 34). Krško: Kulturni dom Krško.

 

 

 

 

 

Valjasti uhani iz groba številka 2

Imate minuto?

8. november 2022

Namen tokratnega bloga je predstaviti najdbo valjastih uhanov iz groba številka 2, ki je bil odkrit na najdišču Grofove njive pri Drnovem. Toponim izpričuje, da je to območje nekdaj pripadalo agrarnemu zaledju graščine Šrajbarski turn ali Turn pri Krškem, ki so ji 300 let gospodovali grofje Auerspergi. Tako analiza drobnega gradiva iz naselbine in pridatkov v grobovih kot radiokarbonsko datiranje umeščata naselbino in grobišče v starejšo železno dobo, v 6. ali 5. stoletje pr. n. št. 

Na najdišču imamo opraviti z manjšo, verjetno ruralno skupnostjo, ki je živela v lesenih hišah in pokopavala svoje člane v bližnji gomili. Ta skupnost predstavlja svojevrsten, v Sloveniji zelo slabo poznan antipod tistim, ki so bivali na močno utrjenih višje ležečih gradiščih. Kljub temu da je bila gospa z uhani najverjetneje pripadnica skupnosti, se njena posmrtna oprava v kakovosti ali strukturi ne razlikuje od oprave gospa, pokopanih v gomilah ob velikih središčih, kot so Magdalenska gora, Vir pri Stični, Vače, Libna in druga.

Grob je pripadal ženski, stari med 45 in 60 let. Nosila je šest valjastih uhanov. Izdelani so bili iz tanke bronaste pločevine s trnom oziroma kaveljčkom, ki se zatika v majhno luknjico na drugi strani kvadratne pločevine. Lega uhanov in lasnih obročkov (na ali ob glavi) ter način njihove nošnje ob odkritju nista bila jasna. Valjasti uhani so najvzhodnejši primerki situlske torevtike. 

Glede funkcije oziroma namembnosti uhanov obstaja več možnih interpretacij. Po eni izmed njih je številčnost uhanov povezana s premoženjem pokojnice. To se zdi malo verjetno, saj gospa z Grofovih njiv ni bila predstavnica elite takratne Dolenjske, pa je vseeno imela kar šest uhanov, drugi pridatki, ki so bili pokopani z njo, po številu prav tako niso izstopali. Zato ne moremo trditi, da je število uhanov vedno povezano z ekonomskim statusom pokojnice. V tem smislu nam morda več pove okras. Čeprav na uhanih prevladuje okras iztolčenih pik, bunčic, črt in vitic, katerih pomen ali simbolizem je nemogoče razumeti, se pojavljajo tudi stilizirane živali, zlasti upodobitve kuncev. Upodobitve kuncev so povezane z žensko sfero, na podlagi tega se ponuja interpretacija, da ponazarjajo plodnost. 

Gospa z uhani z Grofovih njiv predstavlja enega redkih arheoloških dokazov, da so železnodobne Dolenjke nosile tudi več uhanov na enem ušesu. Na podlagi te najdbe so ugotovili, da povprečno velik ženski uhelj omogoča nošnjo do štirih valjastih uhanov hkrati.

Pripravila: Rosana Jazbinšek, študentka arheologije, Mestni muzej Krško 

 

Fotografija 1: Ilustrirana upodobitev pokojnice iz groba 2 oziroma »gospe z uhani« z Grofovih njiv pri Drnovem (izris I. Murgelj) (Pavlovič 2018, sl. 10).Fotografija 2: Valjasti uhani iz groba 2 na Grofovih njivah pri Drnovem, odkriti med izkopavanji (foto: N. Grum) (Pavlovič 2018, sl. 3). Literatura: PAVLOVIČ, D. 2014. Drnovo. V/In: B. Teržan, M. Črešnar (ur./eds.), Absolutno datiranje bronaste in železne dobe na Slovenskem / Absolute dating of the Bronze and Iron Ages in Slovenia. Katalogi in monografije 40, Ljubljana, 491–504.STOPAR, I. 1987, Gradovi na Slovenskem. – LjubljanaPAVLOVIČ, D. 2007, Grofove njive pri Drnovem. Halštatskodobna naselbina in grobišče. Neobjavljena diplomska naloga / Unpublished thesis, Oddelek za arheologijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Spletni viri:Splet1: PAVLOVIČ, D. 2018, Gospa z uhani z Grofovih njiv pri Drnovem / Lady with earrings from Grofove njive near Drnovo. – SREČANJA IN VPLIVI V RAZISKOVANJU BRONASTE IN ŽELEZNE DOBE NA SLOVENSKEM, Zbornik prispevkov v čast Bibi Teržan, str. 353-363. URL: https://www.academia.edu/37604504/Gospa_z_uhani_z_Grofovih_njiv_pri_Drnovem_Lady_with_earrings_from_Grofove_njive_near_Drnovo (citirano 8. 11. 2022).

 

 

Burno 16. stoletje – izjemni dosežki in odmevi v 21. stoletju

Imate minuto?

25. oktober 2022

Med najbolj zanimiva, izjemna in burna obdobja tisočletij štejemo 16. stoletje. Čas, ko so naši predniki odkrivali nove celine, je obogatil Evropo, takratnim prebivalcem celine, ki je postajala »stara«, pa dal nov zagon in omogočil izjemne dosežke neverjetnih posameznikov.

Mednje zagotovo štejemo tudi Adama Bohoriča (ok. 1520–1598) in Jurija Dalmatina (ok. 1547–1589), danes bi ju označili za Posavca ter predvsem Brestaničana in Krčana. Sledila sta ideji, ki jo je leta 1517 utemeljil Martin Luther in v »našem« delu Evrope utrdil Primož Trubar. V svojem času preganjani, nerazumljeni, razglašani za odpadnike in heretike so brez oklevanja sledili učitelju ter uresničevali skupne cilje. Prve tiskane knjige, slovnica in Biblija v slovenskem jeziku – brez slovarjev, brez spletnih pripomočkov, brez interneta in elektrike …

V 21. stoletju smo se jim v Krškem zahvalili  z javnimi pomniki, ki vsakogar, čeprav je njegov vsakdanjik manj povezan z dediščino, nagovorijo ob poti, mimogrede, a verjamemo, da močno. Tudi zaradi burnega 16. stoletja imamo svojo državo, govorimo, pišemo, beremo in poslušamo slovensko. Tudi zaradi njihove predanosti soljudem in območju lahko danes praznujemo. Naj ne bo dan reformacije prazen dan (praznik), ampak pomemben dan hvaležnosti. Obiščite oba krška parka, preberite o življenju in delu Bohoriča in Dalmatina ter uživajte – to vam omogoča naša dediščina. 

 

Pripravila: Alenka Černelič Krošelj, muzejska svetovalka, direktorica Posavskega muzeja Brežice

 

Fotografije: Doprsni kip Jurija Dalmatina v krškem mestnem parku, Vladimira Štoviček, 2006, bron. Foto: dokumentacija MMK. Doprsni kip Jurija Dalmatina v krškem mestnem parku, Vladimira Štoviček, 2006, bron. Foto: dokumentacija MMK.  Doprsni kip Adama Bohoriča v krškem mestnem parku, Matjaž Počivavšek, bron. Foto: dokumentacija MMK. Skulptura Vojka Pogačarja v Spominskem parku Jurija Dalmatina v Krškem. Slovesno odprtje 4. junija 2009. Foto: Posavski muzej Brežice.Vladimir Štoviček, Primož Trubar, 1951, plaketa, bron, 46,5 cm, sign. ni, inv. št. VŠ-1563Izvirni izvod Dalmatinove Biblije iz leta 1584 hranijo Posavskem muzeju Brežice. Njen prvotni lastnik je bil Kapucinski samostan Krško. Že pred letom 1941 so menihi kapucini pri krškem trgovcu Engelsbergerju Biblijo zamenjali za peč, s katero so si ogrevali jedilnico. Leta 1985 je bila restavrirana v delavnici Arhiva Republike Slovenije v Ljubljani. Zaradi izjemne vrednosti je izvirnik na ogled le občasno. Foto: Robert Sajovec, hrani Posavski muzej Brežice.

 

Nietzschejeva posmrtna maska

Imate minuto?

18. oktober 2022

Povod za to pisanje je nedavna obletnica rojstva enega najpomembnejših filozofov v zgodovini filozofije Friedricha Nietzscheja. Toda kaj naj bi s tem slavnim nemškim filozofom imelo naše mesto, da smo mu posvetili tokratno objavo? Čeprav v resnici zelo posredna pa je povezava med Nietzschejem in Krškim zelo zanimiva – pred leti je bila namreč v Štovičkovi zbirki najdena Nietzschejeva posmrtna maska.

Kar dela to najdbo posebej zanimivo, je zlasti neko izrazito navzkrižje med simbolnim pomenom posmrtne maske in temeljno naravnanostjo Nietzschejeve misli. Posmrtno masko kot specifično formo upodobitve je mogoče razumeti kot poskus ovekovečenja – kot še zadnji poskus ustavitve časa, premagovanja minevanja in želje, da, nemara celo hrepenenja po večnosti. »Človeško, prečloveško,« bi najbrž ob tem s svojo specifično kombinacijo ironije in uvida dodal Nietzsche. 

Posmrtna maska kot kiparska forma namreč izhaja iz istega metafizičnega vzgiba, ki je bistveno utemeljil in zgodovinsko določal simbolni ustroj evropske kulture nasploh; heraklitsko reko časa, nenehne premene čutnega sveta, zajeziti v nečem stalnem oziroma stabilizirati v enotnosti pojma; vrvenje realnega, razlikovanega v nepreštevno mnoštvo fiksirati v identiteti Enega (principa, načela). Vendar kar je pri tem temeljnem vzgibu dejansko metafizičnega, je  nadaljnja določitev, ki ne le posamezne bivajoče bitnosti (stvari, dogodke, procese), temveč samo bit bivajočega kot tako določa kot nekaj nadčutnega, čutni svet presegajočega. 

V najbolj emfatičnem smislu je ta metafizični karakter zlasti zahodnega duha »ustoličen« v Platonovi filozofiji oziroma platonizmu kot paradigmatski metafiziki, ki nasproti zgolj efemerno realni čutnosti postavlja nadčutni svet resnično bivajočih Idej. Nietzschejeva filozofska misel se začenja natanko kot prelom s to metafizično tradicijo, njeno temeljno naravnanost bi lahko precej ustrezno poimenovali z enim od njegovih programskih gesel – »sprevrniti platonizem«. Težava s platonistično paradigmo, kakor jo interpretira Nietzsche, namreč ni le v njenem domnevno zmotnem epistemološkem in ontološkem zastavku, temveč nemara še bolj v tem, da določa tudi vrednostno orientacijo zahodne kulture; če je resničnost pripisana zgolj nadčutnemu, potem je le tam mogoče tudi najti vrednost in smisel. 

V takšnem metafizičnem zastavku Nietzsche razbere izvorno nihilistično, življenje zanikujočo držo do sveta, ki jo je v imenu afirmacije življenja, volje do moči in vitalnosti ustvarjalne sile tako vehementno podvrgel svojemu neizprosnemu »filozofiranju s kladivom«. Če bi, v sicer zares grobi poenostavitvi, lahko dobršen del zahodne filozofske tradicije razumeli kot filozofijo transcendence, je Nietzschejeva misel vseskozi zavezana imanenci. Bit bivajočega je treba razumeti in določiti imanentno, znotrajsvetno, vrednote je treba prevrednotiti, predvsem pa je treba človeka emancipirati od primeža hipostaziranih himer metafizike – osvoboditi se torej večnosti in strahu pred končnostjo, namesto pobega v svet onkraj afirmirati ta svet in ta čas. 

Pripravil: Žiga Kump, Kulturni dom Krško

 

Fotografije: Rudolf Saudek, Posmrtna maska Friedrich Nietzsche, po 1900, bron, 26 x 17,8 x 12,2 cm, inv. št. VŠ-340Literatura:Nietzsche, F. (2005). Vesela znanost. Ljubljana: Slovenska matica.Nietzsche, F. (2004). Volja do moči. Ljubljana: Slovenska matica.Nietzsche, F. (2006). Somrak malikov ali kako filozofiramo s kladivom. Ljubljana: Slovenska matica.Nietzsche, F. (1999). Tako je govoril Zaratustra. Ljubljana: Slovenska matica.

Delavnica Stary

Imate minuto?

11. oktober 2022

V Mestnem muzeju Krško je na ogled nova občasna razstava Delavnica Stary, posvečena medičarski dediščini Engelberta Staryja.

Konec 19. st. in v začetku 20. st. je v obrtnih registrih omenjen sladičar Engelbert Stary, ki je v Krško domnevno prišel s Koroškega, sredi osemdesetih let 19. stoletja. Staryjevi so živeli v Krškem, v stanovanjski hiši št. 80, z dvojnimi vrati, ki so gledala na mestno ulico, v kateri sta bili tudi delavnica in prodajalna – danes je to hiša na levi strani kavarne Zvezda v starem mestnem jedru. 

Po smrti Engelberta Staryja je obrt nadaljevala njegova žena Fani. Delo v domači delavnici je po mamini bolezni prevzela hči Elza, poročena Sluga, in pri njem še naprej uporabljala družinske modele. V tem obdobju so imeli v ponudbi različne medenjake, lecte in slaščičarske izdelke.
Elza je v slaščičarni zaposlovala pomočnika Lenarta, občasna dela je opravljal delavec Žanko. V začetku petdesetih let 20. stoletja sta nekaj let kot vajenka in občasna pomočnica pri njej delali mlajši dekleti, sestri. V tem času je večino dela iz Elzinih rok že prevzemal izdelovalec slaščic in prodajalec Franc Markovič. 

Po njeni smrti, v prvi polovici petdesetih let 20. stoletja, je ob ženini pomoči slaščičarsko dejavnost na istem naslovu nadaljeval približno tri leta, potem je dejavnost v nekdanji delavnici Engelberta Staryja in slaščičarni Elze Sluga v Krškem zamrla.

V sodelovanju s Posavskim muzejem Brežice je na razstavi Delavnica Stary na ogled 10 lesenih modelov za medenjake in votive, ki so jih uporabljali v krški medičarski delavnici Engelberta Staryja. Arhivsko gradivo smo pridobili v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, Zgodovinskem arhivu Celje in Valvasorjevi knjižnici Krško. 

Razstava je del aktivnosti projekta Čebelarski mozaik. Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.

Pripravila: Anita Radkovič, Mestni muzej Krško 

  Fotografije:Pogled v krško mestno ulico okoli leta 1927, današnjo Cesto krških žrtev. Druga pritlična hiša na levi, hišna številka 80, je delavnica in prodajalna medičarja Engelberta Staryja. Založil Josip Hočevar, Krško, 1927?. Razglednico hrani Valvasorjeva knjižnica Krško.Pogled na občasno razstavo Delavnica Stary v Mestnem muzeju Krško. Foto Anita Radkovič. Viri in literatura:Križ, I. (2000). Medičarstvo in svečarstvo na Dolenjskem, 24. november 2000–23. september 2001. (str. 30–33). Razstavni katalog. Novo mesto: Dolenjski muzej. Počkar, I. (2001). V Brežice po strdnega konjiča. Rast 5, (12), str. 457–461.Počkar, I. (2003). Iva Stiplovšek (1904–2001) – »Vljudno vabljeni – nič siljeni«. V Kačičnik Gabrič, A., Škofljanec, J. (ur.), Župnija sv. Lovrenca v Brežicah: ob 220-letnici župnijske cerkve (str. 191–192). Brežice: Župnijski urad. Počkar, I. (1999, 2000). Terenski zapiski, avdioposnetki pogovorov z Ivo Stiplovšek. Hrani: Posavski muzej Brežice in dr. Ivanka Počkar.SI_ZAC/0976 Zbirka registrov in kartotek obrtnih, trgovskih in gostinskih lokalov ter državnih gospodarskih podjetij lokalnega pomena, Obrtni register Krško, signatura I.D 58 (1885–1930), strani 104 in 105. Zgodovinski arhiv Celje. Radkovič, A. (2022). Terenski zapiski, osebna komunikacija z Marto Bogovič, Miro Danielis in Slavkom Šribarjem (neobjavljeno gradivo). Krško, julij, september 2022.  

 

 

 

 

3. oktober, svetovni dan arhitekture 2022: arhitektura za dobro počutje

Imate minuto?

4. oktober 2022

Na prvi ponedeljek v oktobru obeležujemo svetovni dan arhitekture, ki ga je leta 1986 razglasilo Mednarodno združenje arhitektov (UIA). Ob letošnjem dnevu arhitekture se tako spominjamo pomembnega posavskega arhitekta Franca Filipčiča, snovalca Kulturnega doma Krško.

Po diplomi pri prof. Marjanu Mušiču na Oddelku za arhitekturo Fakultete za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani je Franc Filipčič kot projektant najprej delal v podjetju Gradbenik v Brežicah, od leta 1963 pa v Projektivnem biroju Region. Kot avtor številnih spominskih obeležij je vplival na podobo javnega prostora v Posavju. Poleg v arhitekturi Kulturnega doma Krško je v mestu pustil sled tudi z zasnovo Osnovne šole Jurija Dalmatina in spomenika  prvim krškim padlim borcem. Bil je avtor umestitve Štovičkovega spomenika Janezu Vajkardu Valvasorju pred današnjim Mestnim muzejem Krško.

Gradnja Družbeno-kulturnega centra Krško je stekla 16. maja 1976 z razpisom triletnega samoprispevka v Krajevni skupnosti Krško. Dela je vodil gradbeni odbor, ki je deloval v okviru tovarne Đuro Salaj Krško. Z odprtjem novozgrajenega objekta 15. oktobra 1977 so Krčani počastili tudi 500. obletnico pridobitve mestnih pravic in na trgu pred domom odkrili kip Matije Gubca, delo akademskega slikarja in kiparja Toneta Kralja.

S kulturnim domom, hotelom Sremič ter poslovno stavbo Ljubljanske banke, Zavarovalnice Triglav in pošte, ki je bila po projektu arhitekta Miloša Bonče zgrajena leta 1979, je nastalo novo mestno središče – trg Matije Gubca. Naselje Videm je z razvojem industrije in širitvijo stanovanjske gradnje, še zlasti pa z omenjenimi tremi stavbami, dobilo bolj urbano podobo.

 

Pripravila: dr. Helena Rožman, Mestni muzej Krško

 Literatura:Rožman, H. (2017). Objekt: Kulturni dom, leto izdelave 1977: odgovorni projektant: Franc Filipčič, dipl. ing. arh. (katalog razstave). Krško: Kulturni dom Krško, enota Mestni muzej Krško.Union Internationale des Architectes – International Union of Architects, https://www.uia-architectes.org/en/news/2022-world-architecture-day/, pridobljeno 2. 10. 2022 Fotografije:Franc Filipčič, fotograf neznan, družinski arhiv.Kulturni dom Krško, začetek 80. let 20. st.? Foto: Goran Rovan.Kulturni dom Krško (detajl), začetek 80. let 20. st.? Foto: Goran Rovan.

 

 

Dokument časa – knjiga

Imate minuto?

27. september 2022

Knjigo tako fizično kot simbolno povezujemo z znanjem, vedenjem – prenosom dragocenih sporočil. Pomembna je tudi kot dokument časa, razkriva nam, s kakšnim namenom in za koga je nastala. Njen videz poznavalcem pove, kako so jo izdelali, kakšne tehnologije in veščine so uporabljali v času njenega nastanka ter ali je šlo za posebno bibliofilsko izdajo ali izvod, namenjen vsakodnevni uporabi. Mnogi rokopisi in knjige so bili umetelno okrašeni z iluminacijami in so zanimivi tudi z umetnostnozgodovinskega vidika. Njihova ohranjenost razkriva, kako so z njimi ravnali in jih uporabljali. Zaradi svoje močne pričevalnosti so bile knjige izpostavljene različnim dejavnikom tveganja, tudi uničevanju (Krapež, Vodopivec-Tomažič, Vrabec, 1992).

Knjiga v fizični obliki, kot jo poznamo zdaj, se po svojem principu od začetkov do danes ni bistveno spremenila. Zgodovina knjigoveške obrti se prične z zapisovanjem sporočila v obliki kodeksa, ki je v prvi polovici našega štetja izpodrinil do tedaj uveljavljeni zvitek, katerega osnovni material je bil papirus. Kot podlago za pisanje so začeli uporabljati pergament, tehnološko obdelano živalsko kožo, ki se je v primerjavi s papirusom dal zgibati in so ga lažje povezovali med seboj, kar je bilo priročno za zapisovanje zakonov (Koražija, Kranjec, 2011). 

Že od srednjega veka imamo tri osnovne elemente, ki sestavljajo vsako vezavo: knjižni blok, v katerem je zapisano sporočilo, povezavo listov, ki je lahko šivana, lepljena ali speta, ter platnico, ki zaščiti knjižni blok. 

V začetku 2. stoletja so na Kitajskem iznašli način izdelave papirja, ki se je sčasoma čez srednjo Azijo, severno Afriko v 12. stoletju prek Španije in stoletje kasneje Italije razširil v Evropo. Kmalu je začel izpodrivati dražji pergament in od sredine 14. stoletja naprej je pogosta podlaga arhivskim dokumentom in knjigam. Obrt izdelave papirja in razširjenost knjige sta zacveteli po Gutenbergovi iznajdbi tiska v drugi polovici 15. stoletja. Od 16. stoletja pa vse do danes je papir prevladujoča pisna podlaga (Vodopivec, 2001).

V Mestnem muzeju Krško, na razstavi Valvasorjevi v Krškem – Valvasorjev kabinet, lahko obiskovalci vidite ponatis Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske iz let 1877–1879, ki je izšel v Rudolfswerthu, današnjem Novem mestu (Zavod Dežela Kranjska, 2022).

 

Pripravila Klaudija Cigole, Mestni muzej Krško 

 

Fotografije: Naslovna stran knjige: Valvasor, Janez Vajkard: Die Ehre dess Hertzogthums Crain. Facsimile 1877. Založništvo: Rudolfswerth: J. Krajec; Laibach: J. Pfeifer, 1877–1879. Foto: dokumentacija MMK. Knjiga: Valvasor, Janez Vajkard: Die Ehre dess Hertzogthums Crain. Facsimile 1877. Založništvo: Rudolfswerth: J. Krajec; Laibach: J. Pfeifer, 1877–1879. Foto: dokumentacija MMK. Predhodna stran knjige: Valvasor, Janez Vajkard: Die Ehre dess Hertzogthums Crain. Facsimile 1877. Založništvo: Rudolfswerth: J. Krajec; Laibach: J. Pfeifer, 1877–1879. Foto: dokumentacija MMK. Strani 116 in 117 v knjigi: Valvasor, Janez Vajkard: Die Ehre dess Hertzogthums Crain. Facsimile 1877. Založništvo: Rudolfswerth: J. Krajec; Laibach: J. Pfeifer, 1877–1879. Foto: dokumentacija MMK. Strani 152 in 153 v knjigi: Valvasor, Janez Vajkard: Die Ehre dess Hertzogthums Crain. Facsimile 1877. Založništvo: Rudolfswerth: J. Krajec; Laibach: J. Pfeifer, 1877–1879. Foto: dokumentacija MMK.  Viri in literatura:Koražija, M., Kranjec, V. (junij 2011). MUNUS2. Izdelava trdo vezane knjige v liniji trde vezave. Kranj: Konzorcij šolskih centrov. Pridobljeno 27. 9. 2022 s https://munus2.scng.si/files/2016/01/knjiga.pdfKrapež, V., Vodopivec-Tomažič, J., Vrabec, L. (1992). Stare knjižne vezave. Knjižnica, letnik 36, številka 1, str. 117–125. Pridobljeno 27. 9. 2022 s https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-1HQDYJ6B/?euapi=1&query=%27keywords%3djedert+vodopivec%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25Vodopivec, J. (2001). Papir. (Z. Milić, ur.) Priročnik 1. Muzejska konzervatorska in restavratorska dejavnost. Pridobljeno 27. 9. 2022 s http://www.sms-muzeji.si/ckfinder/userfiles/files/udatoteke/publikacija/netpdf/2-10.pdfZavod Dežela Kranjska. (27. 9. 2022). Pridobljeno s spletne strani zavoda: http://www.dezela-kranjska.si/slava-vojvodine-kranjske

 

 

Dan športa, leto nogometa

Imate minuto?

20. september 2022

V tednu, ko obeležujemo dan slovenskega športa (23. september), se bomo spomnili ene prvih množičnih športnih dejavnosti v Krškem – nogometa. Letos Krčani zaznamujemo 100. obletnico igranja, zato poglejmo, kako se je vse skupaj začelo. Morda pa še koga navdušimo, da z nami deli svoje fotografije in spomine na nogomet! 

30. septembra 1906 je bilo v Krškem ustanovljeno telovadno društvo Sokol, ki je ob ustanovitvi štelo kar 91 članov (Posavska straža, 1907). Njegov prvi starosta je bil Vinko Žener (Domovina, 1906: 5). Gojili so različne športne discipline, npr. kegljanje, kolesarjenje in smučanje, iz sokolskih vrst pa so izhajali tudi prvi igralci nogometa. 

Prvo nogometno žogo, dres in čevlje je leta 1909 v Slovenijo prinesel Stanko Bloudek iz Prage (Potočnik, 2010). Čez dve leti je bil ustanovljen prvi nogometni klub, SFK Ilirija, leta 1920 pa Ljubljanska nogometna podzveza, predhodnica današnje Nogometne zveze Slovenije (Krajnik, 2010). 

V Krškem se je nogomet začel igrati leta 1922. O tem pričajo ohranjeni rezultati treh odigranih tekem z brežiškim klubom Troja in moštvom iz Laškega. Letnice začetka igranja se je spominjal nekdanji igralec dr. Zvonimir Šušteršič. Ko je bil star deset let, je Franc Lazzarini v Krško prinesel prvo nogometno žogo, po njej pa so si otroci svojo naredili kar iz cunj (Šebek, 2002). Med prvimi igralci so prevladovali dijaki meščanske šole, ki so jih za nogomet navduševali učitelji, nekaj pa je bilo tudi najetih igralcev, ki so za krško moštvo predvsem tekmovali (Šonc, 1987). Ker je novi šport vzbudil veliko zanimanja v lokalnem okolju, se je takratnim mestnim veljakom porodila misel o ustanovitvi nogometnega kluba. Leta 1926 so Rihard Engelsberger, Fero Rumpret in Gašo Mesesnel ustanovili Krški športni klub, ki je deloval do druge svetovne vojne (Šebek, 2002). 

V prvem desetletju je bila nogometna dejavnost povsem ljubiteljska, kar pa se je spremenilo leta 1931, ko se je v Krško preselil Alfred Istenič st., ki je bil naslednjih pet desetletij igralec, trener, organizator in motivator ter po mnenju poznavalcev osrednja osebnost krškega nogometa (Šonc, 1987). 

 

Pripravila: Nina Sotelšek, višja kustosinja

 

Fotografiji:Skupina nogometašev po propagandni tekmi pod okriljem društva Rdečega križa iz leta 1925. Med igralci je največ dijakov meščanske šole, v zgornji vrsti na sredini je njihov trener in učitelj Tone Gaspari. Fotografijo hrani: Marija Istenič.Nogometaši Krškega športnega kluba iz leta 1926. Od leve proti desni: neznani igralec, Tone Lileg, Franc Bizjak, Rade Končar, neznani igralec. Fotografija iz: Šebek, 2002: 14. Literatura:Dolenjske novice. (5. 10 1906). Domovina, 116, str. 5.Krajnik, M. (25. 11 2010). Ustanovitev podzveze in prvi zvezdnik slovenskega nogometa. Pridobljeno 19. 9. 2022 z nzs.si: https://www.nzs.si/novica/Ustanovitev_podzveze_in_prvi_zvezdnik_slovenskega_nogometa?id=35073&id_objekta=Potočnik, A. (24. 11 2010). 90 let NZS: Vsega je "kriv" Bloudek. Pridobljeno 19. 9. 2022 z nzs.si: https://www.nzs.si/novica/90_let_NZS:_Vsega_je_kriv_Bloudek?id=35074&id_objekta=Šebek, Ž. (2002). 80 let nogometa v Krškem. Krško: Nogometni klub Krško.Šonc, M. (ur.). (1987). 65 let nogometa v Krškem. Krško: Nogometni klub Celulozar Krško.Telovadno društvo "Sokol" v Krškem. (3. 3 1907). Posavska straža, 7, str. 5.

Stran 1 od 5 (Vseh vnosov: 58)

Stopite v stik

Mestni muzej Krško
Valvasorjevo nabrežje 4
8270 Krško
07 620 92 44
07 49 21 100
051 390 658
info@mestnimuzejkrsko.si
mestnimuzejkrsko.si

Uradni podatki

Kulturni dom Krško
Trg Matije Gubca 2
8270 Krško
ID za DDV: SI30027110
IBAN: EZR 0110 0600 0029 608 (Banka Slovenije)