Imate minuto?

Stran 2 od 5 (Vseh vnosov: 58)

Čas trgatve

Imate minuto?

13. september 2022

Mesec september in začetek oktobra je čas, ko je potrebno še zadnje veliko delo v vinogradu, trgatev. Trgatev ni le opravilo, temveč tudi družabni dogodek, na katerem se zberejo sorodniki, prijatelji, sosedje in s skupnimi močmi, ob pesmi in vriskih, obirajo letino ter delo zaključijo s pogostitvijo, likofom.

Najmanjša slovenska vinorodna dežela Posavje je na svojih gričkih gosto posejana z vinogradi in zidanicami, vinskimi hrami. Okolica Krškega se lahko pohvali z mnogimi vinorodnimi legami, danes pa bomo izpostavili Trško goro. V bližini cerkve sv. Jožefa je posestvo Meniško, ki je bilo nekdaj last menihov avguštincev iz Ljubljane, leta 1878 pa ga je kupil Janez Mencinger, krški odvetnik in pisatelj. V svojem nedokončanem romanu Meniški spomini je pisal o Krškem, Trški gori in meniških vinogradih ter poveličal vlogo kmeta – vinogradnika. Med pregledovanjem časopisov smo v tedenski prilogi Slovenca, Ilustriranem Slovencu, našli objavi in fotografije s trgatve na Trški gori, ki datirajo v leti 1928 in 1931. Izreze iz časopisa vam danes predstavljamo kot zanimivost, kako sta bila območje in trgatev videti pred skoraj stoletjem. 

Pod pobočjem Trške gore stoji grad Šrajbarski turn, katerega velika grajska klet še danes ohranja svojo namembnost pod okriljem največje vinske kleti v Posavju. Na gradu Šrajbarski turn je imel svoj atelje kipar Vladimir Štoviček in tam je nastalo tudi nekaj del s tematiko vinogradništva, ki so del umetniške zbirke Mestnega muzeja Krško, med njimi izpostavljamo skulpturo Obiralko grozdja

 

Pripravila: Klaudija Cigole, Mestni muzej Krško

 

Viri in literatura:O vinu. (n. d.). Vinorodni okoliši Slovenije. Dostopno prek: https://www.ovinu.si/zemljevidSlovenska turistična organizacija. (2022). Vinorodna dežela Posavje. Dostopno prek: https://www.tasteslovenia.si/sl/okusi-slovenijo/vino/vinorodna-dezela-posavje/Mahnič, Joža (1987). Janez Mencinger v krškem obdobju. Razprave, XI, 17-30.I. J. (9. 9. 1928). Naša slovenska mesta: Krško. Ilustrirani Slovenec, IV (št. 37), z dne 9. 9. 1928, 289-296. Dostopno prek: http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-TY397TLA/716ef07a-5424-4863-875e-c2698ff016ec/PDF Seznam fotografij:Vladimir Štoviček, Obiralka grozdja, dat. ni, nežgana glina, 30,5 x 10,5 x 9 cm, inv. št. MMK;VŠ-411Izrez iz revije Ilustrirani Slovenec, Cerkvica sv. Jožefa na Trški gori in Boško jo maha v trgatev. Vir: I. J. (9. 9. 1928). Naša slovenska mesta: Krško. Ilustrirani Slovenec, IV (št. 37), z dne 9. 9. 1928, stran 295. Dostopno prek: http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-TY397TLA/716ef07a-5424-4863-875e-c2698ff016ec/PDFIzrez iz revije Ilustrirani Slovenec, Prevoz grozdja iz vinograda v vinski hram, Trška gora. Vir: Ob trgatvi. (1. 10. 1931). Ilustrirani Slovenec, VII (št. 44), stran 351. Dostopno prek: http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-I4NHQYM5/e96b815e-8015-4d75-b79d-bf74c554d833/PDF

 

 

Ruža Lucija Petelin

Imate minuto?

6. september 2022

pesnica, režiserka, učiteljica, pisateljica, prevajalka

*6. september 1905, Trst, †27. april 1974, Zagreb

Ruža Lucija Petelin se je sredi prve svetovne vojne z družino preselila na Beli breg pri Leskovcu. Do leta 1921 je v Krškem obiskovala meščansko šolo, v letih 1921–1925 pa učiteljišče v Ljubljani. Med drugim je nato poučevala v Krškem, Radečah, Škocjanu in Žužemberku. 

Pisala je librete, igre, tudi mladinske, pesmi, ki so bile objavljene v različnih slovenskih časopisih, in prozo. Življenje in kulturno delovanje dolenjskih izseljencev na Hrvaškem je med drugim opisovala v Dolenjskem listu. Za slovenske izseljence na Hrvaškem je prevajala librete iz slovenščine v hrvaščino in obratno, za ljubljansko Opero pa še iz italijanščine in nemščine. Kasneje se je posvetila tudi pisanju opernih besedil in za Krst pri Savici leta 1941 prejela prvo nagrado.

V Zagrebu, kjer je med letoma 1947 in 1951 vodila Kulturno-prosvetno društvo Slovenski dom, je študirala režijo. V času, ki ga je preživela na Hrvaškem, je pisala pesmi tako v slovenskem kot hrvaškem jeziku. Upokojitev je dočakala na Zavodu za zaščito avtorskih pravic v Zagrebu. Ljubiteljsko se je Ruža Lucija Petelin ukvarjala tudi s slikarstvom. 

 

Pripravila: Anita Radkovič, Mestni muzej Krško

 

 

 

Fotografija: Portret Ruže Lucije Petelin, 1936. Foto: Pelikan, Josip (1936). Dlib.si. pridobljeno na  http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG937L1C8Q/?euapi=1&query=%27keywords%3dru%c5%bea+lucija+petelin+(1905-1974)%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25 Literatura: Radkovič, A., in Jukić, A. (2020). Spregledane. V A. Radkovič in A. Jukić (ur.), Spregledane – pozabljena polovica Krškega (str. 3235). Krško: Kulturni dom Krško.

 

Vladimira Štoviček – Vladka

Imate minuto?

30. avgust 2022

*20. marec 1934, Krško, †31. avgust 2012, Ljubljana

Vladimira Štoviček – Vladka je bila akademska kiparka, medaljerka, likovna pedagoginja, mentorica, hči kiparja in medaljerja Vladimirja Štovička. Po očetovi poti je stopila z ustvarjanjem plaket, medalj, značk in grbov. Pri malih plastikah in aktih pa je razvila lasten izraz in likovno sledila izročilu t. i. poetičnega realizma. Kot kiparko jo je pritegnilo oblikovanje ženskega telesa in prikazovanje čustvenih stanj svojih upodobljenk, ki so predstavljale podobe iz vsakdanjega življenja. 

Po pripovedovanju sogovornikov se je Vladka najbolj našla v ustvarjanju ženskih podob, morda tudi zato, ker je bila po duši »velika ženska s srcem«. V življenju se je soočila s številnimi izkušnjami in preizkušnjami, zato so mali ženski akti najbolj iskrena dela v njenem opusu, saj so nastajali iz eksistenčne nuje. 

Med študijem se je pod svoja dela podpisovala kot Čebular Vladka. Pozneje je podpis spremenila v Štoviček V. Ker sta imela z očetom Vladimirjem enaki začetnici, je bilo premalo razvidno, katera so dela njena. Okoli leta 1960 je svoj podpis z združitvijo zlogov priimka in imena spremenila v Stovla. Ker pa ji ni bil všeč zven besede, je zloga obrnila in nastal je podpis Vlastov, ki ga je uporabljala do konca življenja.

Kot najbolj ustvarjalno obdobje, razbremenjeno poučevanja, je doživljala čas po upokojitvi. Takrat je »zadihala s polnimi pljuči in delala, delala«; v atelje je lahko odšla, ko je »notranje vrenje prihajalo na plano«.

Bila je čustvena ženska z veliko mero optimizma, ljubezni do ljudi, živali in do življenja. Bila je tudi odločna in se ni ozirala na mnenja drugih – živela je po svoje in mnenje izražala jasno in glasno. Vladka je »živela za umetnost«, »živela za to, da je kiparila«. Njeno zadnje delo je bil ženski akt, ki je ostal nedokončan. 

Pripravili: Anita Radkovič in Nina Sotelšek 

 Fotografije: Vladimira Štoviček – Vladka z Duškom in Zvonkom, okoli 1980. Foto: Andrej Štoviček. Hrani: Andrej Štoviček.Vladimir Štoviček, Vladka Štoviček, 1969, plaketa, bron, inv. št. VŠ-96Ženski akt, dat. ni, zasebna last. Foto: last zbiratelja.Vladka Štoviček na prireditvi v Mestnem muzeju Krško, v prvi vrsti od leve proti desni sedijo Tanja Dvornik, Ljudmila Štoviček, Jože Štih, v drugi vrsti od leve proti desni sedijo Duška Kodrič, Vladka Štoviček. Foto hrani: dokumentacija MMK. Literatura: Radkovič, A., in Jukić, A. (2020). Vladimira Štoviček – Vladka. V A. Radkovič in A. Jukić (ur.), Spregledane – pozabljena polovica Krškega (str. 21–25). Krško: Kulturni dom Krško.

 

Pater Simon Ašič, mož s karizmo

Imate minuto?

23. avgust 2022

»Naravo v naši deželi je Bog bogato obdaril. Ko nabiramo cvetje in listje, ko kopljemo korenine in lupimo lubje, mislimo tudi na to, da ne bomo povzročali opustošenja, ampak da bomo bogastvo narave, ki nam je bilo podarjeno, le blago razredčili. Naberemo le toliko, kolikor bomo porabili v enem letu. Pri uporabi teh zelišč pa bodimo natančni in potrpežljivi; ozdravljenje pride počasi, ko pa pride, je temeljito!« Pater Simon Ašič

Pred tridesetimi leti, 25. avgusta 1992, je v Stični v starosti 86 let umrl pater Simon Ašič, katoliški duhovnik in zeliščar. Rodil se je v vasi Gorica pri Raztezu, v krajevni skupnosti Brestanica. Vse do smrti je ohranjal stik s sorodstvom na domačiji, prav tako s sestro Benjamino, ki je bila ena od redovnih sester na Resi v Krškem.

Tri tedne pred svojo smrtjo je takole napisal sorodnici: »Pošiljam ti žajbelj. Kar deni ga v senco na toplo, pa ga še posuši, da boš imela kaj za pozimi. … Pa je za veliko bolezni učinkovito zdravilo …« To pismo dokazuje, da je bil vse do zadnjega dejaven v tem, kar si je zadal za svoje življenjsko poslanstvo in po čemer nam je Slovencem najbolj ostal v spominu. 

V majhni vasici, kot je Gorica, se je vsakokrat hitro razvedelo, kdaj prihaja p. Simon na obisk za dan ali celo nekaj dni. Obisk je svojim domačim napovedal z razglednico, pismom ali dopisnico. Iz svojega otroštva se spominjam, da so bili to slovesnejši dnevi v letu, ko smo vsi nestrpno čakali, kdaj bo pater vstopil v hišo. Vstopil je namreč na neobičajen način, in sicer je kljuko vhodnih vrat pritisnil kar z nogo in tako pokazal, da je kljub zrelim letom še vedno vitalen. Sotoškovi otroci smo mu ob obiskih zgodaj spomladi pomagali pri nabiranju bele omele, za katero je rad rekel, da boljša ne raste nikjer drugje. In vedno zvedavo zrli vanj, ko je iz žepa potegnil nihalo in spremljal, kako bo zanihalo. Manj znano je namreč, da ga je zanimala tudi radiestezija. 

Milozvočni glas, iskrive oči, blage poteze obraza in vedno prijazna beseda so bili njegov prepoznavni znak. Vedel je, da sta telesno in duševno zdravje človeka neločljiva, ni pozabil opomniti na odgovoren odnos človeka do narave in na spoštljive odnose med ljudmi.

V uvodoma zapisanem nasvetu je s preprostimi besedami razložil to, kar danes bolj učeno poimenujemo trajnostno upravljanje z naravnimi viri. Žal ga nismo dovolj dobro poslušali. Vzeli smo več, kot je bilo prav, zato nam narava ne le nastavlja ogledalo, temveč izstavlja tudi vse večji račun. Tega nam izstavljajo tudi naši medsebojni odnosi. Zato še en plemenit nasvet p. Simona navajam na koncu tega bloga, v katerem sem se kot vaščanka Gorice pri Brestanici poklonila spominu na priznanega zeliščarja ob 30. obletnici njegove smrti. 

»Bodite prijazni. Vsakdo, ki ga srečate, lahko bije težak boj.« 

Pripravila: Darja Planinc, roj. Sotošek

 

Fotografije:Pater Simon Ašič, novomašnik. Fotografijo hrani družina Sotošek.Sestra Benjamina, sestra patra Ašiča. Posneto na slovesni maši ob 100. letnici rojstva patra Simona Ašiča na Gorici, 30. 11. 2006. Foto: Branko Petauer.
Mag. Jože Kukman, naslednik patra Ašiča v cistercijanski opatiji Stična, na obisku v rojstni hiši patra Simona Ašiča. Posneto ob 100. letnici rojstva patra Simona Ašiča na Gorici (na fotografiji tudi pater Branko Petauer s fotoaparatom), 30. 11. 2006. Foto: Darja Planinc.

Gitica Jakopin, prevajalka, pesnica, pisateljica

Imate minuto?

16. avgust 2022

*14. avgust 1928, Leskovec pri Krškem, †9. marec 1996, Ljubljana

Gitica Jakopin se je rodila 14. avgusta 1928 v Leskovcu pri Krškem materi Brigiti Marolt in očetu Zvonku Vahčiču. Osnovno šolo je obiskovala v Krškem, klasično gimnazijo v Ljubljani, a jo je morala zaradi nemškega izseljevanja istega leta jeseni zapustiti. Med študijem germanistike in romanistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani je spoznala Franca Jakopina, profesorja na oddelku za slovenistiko, pozneje predstojnika Inštituta za slovenski jezik na ZRC SAZU. Julija 1948 sta se poročila. Rodili so se jima trije sinovi, Primož, Japec in Jernej. V Ljubljano so se za stalno preselili leta 1952.

 

V jugoslovanskem in slovenskem prostoru se je uveljavila kot pisateljica, pesnica in prevajalka. Pesmi in prozo je objavljala že v gimnazijskih časih in tudi pozneje v revijah Tedenska tribuna, Borec, Mladina, Naša žena, Rast, v Delovih Književnih listih, za otroke in mladino pa v Cicibanu, Cicidoju, Otroku in družini ter Pionirju.

Med prevajalci velja Jakopinova za edinstveno v tem prostoru. Njen opus poleg številnih prevedenih poljudnoznanstvenih knjig obsega prek 70 prevodov del svetovne književnosti v slovenščino. Prevajala je iz angleščine, francoščine, nemščine, ruščine, srbohrvaščine, poljščine, italijanščine, slovaščine in iz slovenščine v nemščino. Med njenimi odmevnejšimi prevodi so Ana Karenina, Veliki Gatsby, Kavelj 22, dela Jacka Londona, Dostojevskega, Agathe Christie in mnogih drugih. Leta 1985 je prejela najvišje slovensko prevajalsko priznanje, Sovretovo nagrado.

Med letoma 1967 in 1974 je bila zaposlena kot zunanja sodelavka v prevajalskem uredništvu takratne Televizije Ljubljana. Skupno je prevedla več kot sto nadaljevank in filmov.

Ob dveh pesniških zbirkah in krajših proznih delih je izdala tudi tri kratke romane – Žarometi, Devet fantov in eno dekle ter Veronika oz. Slovo od deklištva.

V svoj rojstni kraj se je redno vračala. Zelo sta ji ugajala umirjeno vaško okolje in počasnejši življenjski ritem.

Gitica Jakopin je ves čas, ki ga ni preživela z družino, posvetila delu. Umrla je 9. marca 1996.

 

Pripravila: Anja Jukić

 

Literaura:Jukić, A. (2020) Gitica Jakopin. V A. Radkovič in A. Jukić (ur.), Spregledane – pozabljena polovica Krškega (str. 13–19). Krško: Kulturni dom Krško. Fotografije:Gitica Jakopin, 1955. Foto: Fotoatelje Potrč. Hrani: družina Jakopin.Z leve proti desni: Anton, Gitica, Sonja in Gita Vahčič, Allmansweier, Nemčija, december 1943. Hrani: družina Jakopin.Gitica Vahčič ob Bodenskem jezeru, Bregenz, Avstrija, 12. 8. 1944. Hrani: družina Jakopin.Gitica in Franc Jakopin, julij 1948. Hrani: družina JakopinZ leve proti desni: Franc Jakopin, teta Mici, Gitica Jakopin, Primož in Japec Jakopin za Vahčičevo hišo v Leskovcu pri Krškem, okoli leta 1963. Hrani: družina Jakopin.Gitica Jakopin na literarnem večeru v Ribnici (levo Kajetan Kovič), 8. 6. 1968. Hrani: družina Jakopin.

Muzejski pedagog – vez med muzejem in njegovimi obiskovalci

9. avgust 2022

Ob bližajočem se mednarodnem dnevu mladih, ki ga vsako leto na pobudo Združenih narodov praznujemo 12. avgusta, v Mestnem muzeju Krško in na Gradu Rajhnburg osvetljujemo pomen izobraževalnih programov, s katerimi muzeji širimo zavest o kulturni dediščini ter spodbujamo k skrbi za njeno ohranjanje. Letošnji slogan dneva, Medgeneracijska solidarnost: ustvarjamo svet za vse starosti, pa bi lahko pripisali tudi sodobnemu muzeju. 

Poslanstvo tega se je namreč od prvih definicij pojma do danes preoblikovalo od orientiranosti k predmetu do orientiranosti k obiskovalcu. Vzporedno s tem se je v muzejih vzpostavila pedagoška služba, ki je postala odgovorna za stik z občinstvom oziroma interpretiranje zbirk uporabnikom. Izobraževalni program je zato zelo pomemben segment vsakega muzeja, ki svojim obiskovalcem ponuja neformalno pridobivanje znanj, praktičnih izkušenj ob predmetih ter učenje različnih spretnosti z umetniki in drugimi nosilci znanj. 

Muzejski pedagoški programi so namenjeni različnim starostnim skupinam, najlepše pa je, če lahko muzej spoznavamo in raziskujemo v nam najbolj varni celici – družini. Ta je namreč tisti steber, ki močno vpliva na razvoj otroka, na njegove navade in vrednote. Učimo se s posnemanjem, zato otroci, ki so skupaj s starši obiskovali muzeje, ohranjajo navado obiskovanja dediščinskih ustanov tudi v odrasli dobi ter jo prenašajo na svoje potomce. Obisk muzejev in galerij pri njih bogati znanje, razvija intelekt ter vpliva na njihovo estetsko in etično vzgojo. Z obiskovanjem dediščinskih ustanov oblikujejo odnos do muzejskih predmetov in njihove vrednosti, kar vodi v željo po njihovem ohranjanju in varovanju. In vsak posameznik, ki ohrani en sam predmet ali veščino naših prednikov, ne le ohranja, temveč tudi utrjuje našo skupno identiteto, zato – vabljeni v muzej. 

 

Pripravila: Zinka Junkar, kustosinja pedagoginja, Grad Rajhenburg

 

Literatura:Krančan, P. (2013). Vrednote v različnih razvojnih obdobjih in medgeneracijski prenos vrednot. (Diplomsko delo). Ljubljana: Pedagoška fakulteta. Pridobljeno z DIPLOMSKO_DELO_Petra_Krančan.pdf (uni-lj.si)  Johnson, A., Huber, A. K., Cutler, N., Bingmann M., in Grove, T. (2009). The museum educator's manual. Plymouth: Altamira press.Tavčar, L. (2009). Homo spectator, Uvod v muzejsko pedagogiko. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Fotografije:Družine na delavnici Poletno cvetje na jubilejni, dvajseti Poletni muzejski noči, Mestni muzej Krško, 18. 6. 2022. Foto: Anita Radkovič. Kustosinja pedagoginja na delavnici Papirnati kolaži ob Prešernovem dnevu, Grad Rajhenburg, 8. 2. 2022. Foto: Anita Radkovič.Družine v ustvarjalnem kotičku ob razstavi Trapisti v Rajhenburgu: Mini gajbice, Grad Rajhenburg, 26. 3. 2022. Foto: Zinka Junkar. Družine na delavnici ob mednarodnem dnevu družin, Grad Rajhenburg, 15. 5. 2022. Foto: Zinka Junkar.Kustosinja pedagoginja na delavnici ob mednarodnem dnevu družin, Grad Rajhenburg, 15. 5. 2022. Foto: Počitniška muzejska doživetja: Moja medalja, Grad Rajhenburg, 28. 2. 2022. Foto: Anita Radkovič.Počitniška muzejska doživetja, Mestni muzej Krško, 11. 7. 2019. Foto: Zinka Junkar.Počitniška muzejska doživetja, Mestni muzej Krško, 24. 8. 2021. Foto: Zinka Junkar.

 


 

Kopališče na Savi

Imate minuto?

2. avgust 2022

Leta 1912 je krško sokolsko društvo (ustanovljeno 1906) ob severnem vhodu v mesto uredilo kopališče na Savi, na mestu, kjer je bil njen tok mirnejši in rečne nevarnosti manjše. Tu je bil glavni kopalni del z veliko leseno uto s kabinami. Poleg tega je bilo pod župniščem žensko kopališče z manjšim objektom, kjer so se kopale predvsem starejše generacije žensk. Leta 1933 je poplava odnesla glavno uto, vendar so jo ob prizadevanjih Olepševalnega društva v letu 1934 obnovili in posodobili kopališče. Med drugim so uredili pristop, na zelenici nad kopališčem postavili mize in klopi, prho, obiskovalcem pa so poleg plavanja omogočili tudi balinanje in igranje odbojke. Kopališče, ki je delovalo pod budnim očesom oskrbnika, je bilo družabni in rekreativni prostor za Krčane in obiskovalce iz Zagreba ter od drugod, ki so v Krško pripotovali z vlakom.

Več kot štiri desetletja, vse do leta 1954, so številni kopalci vseh generacij preživljali poletni čas na kopališču ob družabnih igrah, plavanju, veslanju, vožnji s prvimi motornimi čolni (od leta 1934), pa tudi ribarjenju. Spremembo je prinesla gradnja ogrevanega bazena na Vidmu, ko so Krčani začeli poletja preživljati ob njem, leseno uto s kopališča pa so preselili na prostor na nekdanjem sejmišču, kjer je takrat delovala tržnica. 

 

Nekateri mladi so se še vedno kopali v Savi, plavali so do Jermanove skale in od tam na videmsko stran. Živko Šebek, raziskovalec življenja ob Savi in avtor knjige Krško – življenje z reko Savo, je eden redkih, ki je kot kopalec pristen stik z reko Savo ohranjal vse do 21. stoletja. Danes ostaja kopanje v Savi le še v spominih starejših generacij in zapisih raziskovalcev preteklosti Krškega.

 

Pripravila: Polona Brenčič, Valvasorjeva knjižnica Krško

 Slikovno gradivo:Reprodukcija fotografije prikazuje uto na krškem kopališču. Iz zbirke Valvasorjeve knjižnice KrškoRazglednica prikazuje kopalce na podestu na južni strani kopališke ute. Iz zbirke Valvasorjeve knjižnice Krško Literatura in viri:Brenčič, P., Mavsar, S., Šribar, L. (2010). Krško: stoletje na razglednicah. Krško: Neviodunum.Jarnovič, M. (1998). [Spomini na Krško]. Logatec: M. Jarnovič.Mavsar, B. (2017). Gvido Grabar: Dan osvoboditve je zame še vedno največji praznik! Posavski obzornik, 21(11), 4-5.Sterle, I. (2021). Kronika starega Krškega in njegovih meščanov. Krško: Neviodunum.Šebek, Ž. (1998). Krško mestno kopališče na reki Savi. ČASopis za šport, 1(5), 6-7Šebek, Ž. (2009). Krško – življenje z reko Savo. Krško: Neviodunum.Pogovor z Evo Župnek Petelin in Živkom Šebkom.

Mihajlo Rostohar, eksperimentalni psiholog, filozof, soustanovitelj Univerze v Ljubljani, pedagog, kritični mislec

Imate minuto?

28. julij 2022

Mnogo jih je, ki se zavedajo, da človek ni rojen za to, da služi celo svoje življenje kot živo orodje nekaterim posameznikom, katere je zgolj prilika postavila na vodilno, odločujoče mesto v človeški družbi, katero sedaj terorizirajo in izkoriščajo; zavedajo se, da je človek po svojem rojstvu namenjen in sposoben za to, da se samostojno razvija ter se povspenja na vedno višjo stopnjo fizične, duševne in socialne popolnosti, ako le hoče in smotreno deluje za to.

Dr. Mihajlo Rostohar, Našim čitateljem!, Napredna misel, l. I, zv. 1, 1912, notranja stran platnic

Iz vasi Brege v Krško, Ljubljano in Kranj ter na Dunaj, kjer je leta 1906 z disertacijo Über Hypothesen und ihre erkenntnistheoretische Bedeutung zaključil študij filozofije, je pot življenja vodila Mihajla Rostoharja. Pod mentorstvom poznejšega prvega predsednika Češke republike, Tomaša G. Masaryka, je leta 1911 habilitiral na Karlovi univerzi v Pragi. Del študijskih obveznosti je opravljal v Leipzigu pri takrat najpomembnejšem psihologu v Evropi (in svetu), Wilhelmu Wundtu. 

Razvijajočo se akademsko kariero je leta 1915 prekinil vpoklic, konec vélike vojne je nato dočakal v Ljubljani. Razpad monarhije je prepoznal kot ključen za ustanovitev slovenske univerze, a kljub izjemno pomembni vlogi ob njenem ustanavljanju in veliki želji po službovanju v Ljubljani ni bil imenovan v profesorski zbor, zato se je leta 1919 vrnil v Prago in nadaljeval akademsko kariero na Karlovi, nato pa na Masarykovi univerzi v Brnu, kamor je bila njegova venia docendi prenesena 27. julija 1923. Za prvega rednega profesorja na oddelku za psihologijo, katerega ustanovitev je spodbudil v letu 1926, je bil imenovan 18. maja 1931. V letih 1934/35 je opravljal tudi delo dekana Filozofske fakultete.

Čas 2. svetovne vojne je preživljal v domačem okolju, sodeloval z odporniškim gibanjem, takoj po koncu vojne pa se je ponovno vrnil na Moravsko. Ko se leta 1948 ob resoluciji informbiroja ni bil pripravljen izreči proti jugoslovanskemu vodstvu, je moral delovno mesto na Masarykovi univerzi zapustiti. 

Po vrnitvi v Slovenijo je, sedemdesetleten, zasedel mesto profesorja za psihologijo na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Leta 1950 pa je z ustanovitvijo Oddelka za psihologijo dosanjal sen, za katerega se je boril vso svojo akademsko kariero. Rostohar je do upokojitve leta 1958 predaval, vodil pedagoški inštitut in strokovno pomagal razvijajoči se mreži poklicnih posvetovalnic. 

Za svoje predano delo je leta 1958 prejel spomenico Univerze v Brnu in red zaslug za narod 1. stopnje, ki mu ga je ob dnevu republike leta 1961 izročil Josip Broz – Tito. 

Izjemno bogato življenjsko pot, ki se je pričela 30. julija 1878, je prof. dr. Mihajlo Rostohar 5. avgusta 1966 sklenil na svojem domu na Goleku. Pokopan je na krškem pokopališču.

 

Pripravila: dr. Helena Rožman, Mestni muzej Krško

 

Fotografiji:Mihajlo Rostohar, nedatirana fotografija, arhiv Masarykove univerze, C fot I-8 dr. M. Rostohar_FF. Fotograf neznan.Vladimir Štoviček, Mihajlo Rostohar, okoli 1967, bron, 64 x 37 x 75 cm. Foto: Blaž Zupančič.Doprsni kip pred stavbo ljubljanske univerze je bil postavljen ob 70. obletnici ustanovitve ustanove. Enak doprsni kip je od 30. junija 1967 tudi v hodniku Oddelka za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ter od 3. junija 1976 v parku zaslužnih občanov v Krškem. Viri:Rožman, H. (2016). Terenski zapiski, osebna komunikacija z otroki M. Rostoharja (neobjavljeno gradivo). Krška vas, Krško, avgust, september, oktober 2016.Dekleva, T., Polič, M., in Rožman, H. (2019). Mihajlo Rostohar: soustanovitelj Univerze v Ljubljani, eksperimentalni psiholog, filozof, pedagog, kritični mislec. Krško: KDK, enota Mestni muzej Krško, Ljubljana: FF UL.Napredna misel, ur. in izdaj. Mihajlo Rostohar, l. I, zv. 1, Zadružna tiskarna Krško, 1912.

Spust po reki Savi

Imate minuto?

19. julij 2022

Temo za današnji prispevek smo izbrskali iz Kronike Gasilskega društva Krško, ki jo je 23. julija 1980, ob prevzemu predsedovanja društvu, začel pisati Krčan Slavko Šribar. Kronika je zanimiv dokument delovanja krških gasilcev, saj so v njej opisani društveni občni zbori, jubilejne proslave, gasilske vaje in tekmovanja, obnova gasilskega doma, nakup nove opreme in vozil, gasilske intervencije ob poplavah, požarih in suši ter drugi dogodki, ki so zanimiv komentar tedanjega dogajanja: »Med vojno za samostojno Slovenijo 26. junija 1991 smo delali fasado na domu. Dvakrat so nas zmotila letala in znak za nevarnost zračnega napada. Kljub temu so dela nemoteno potekala. Hkrati smo čistili in obnavljali stolp.« 

Ker pa je ravno poletje, bomo predstavili ekološko-rekreativni dogodek Spust po reki Savi, ki ga je organiziralo Gasilsko društvo Krško. Spust je v 90. letih 20. stoletja potekal konec julija, le leta 1994 v prvih dneh avgusta. Vsako leto je imel jasno sporočilo »Za čisto Savo«. Spust se je začel pod železnim mostom v Sevnici in se končal ob Jermanovi pečini pri Krškem. Prvo leto se ga je udeležilo 52 navdušencev, ki so pluli z gumijastimi čolni, najbolj ustvarjalni pa so svoja plovila kar izdelali. Nato se je število udeležencev iz leta v leto povečalo in leta 1999 se jih je po reki podalo že več kot 150 v kar 50 plovilih. Leta 1997 se je prireditev razširila s prijateljsko nogometno tekmo na Pijavškem, udeležencem pa se je v naslednjih letih pridružila godba na pihala iz Ljubečne pri Celju in jih spremljala pri plovbi. 

Vsakokrat se je dogodek zaključil v krškem gasilskem domu, kjer so udeleženci, ljubitelji čistega okolja, ob prihodu na cilj prejeli malico in spominsko nagrado.

Kronika Gasilskega društva Krško je rokopis z originalnimi analognimi fotografijami. Slavko Šribar jo je ustvarjal do 19. oktobra 1999, ko smo vstopili v novo tisočletje in digitalno dobo. Vabimo vas, da si jo ogledate in preberete v dokumentaciji Mestnega muzeja Krško. 

 

Pripravila: Nina Sotelšek, višja kustodinja

 Viri:Sotelšek, N. (2021). Terenski zapiski, osebna komunikacija s Slavkom Šribarjem (neobjavljeno gradivo). Krško, 9. 8. 2021.Šribar, S. (n. d.). Kronika Gasilskega društva Krško 1980–1999. Neobjavljen rokopis, inv. št. MMK;SŠ-26.  Fotografije:Spust po reki Savi, 25. 7. 1992. Komentar k fotografiji: »Veseli splavarji na cilju pri Jermanovi pečini«. Foto: Slavko ŠribarSpust po reki Savi, 25. 7. 1992. Komentar k fotografiji: »Zaščitno vozilo z gosti OGZ in PGE in poveljnikom Avgustom Mlakarjem«. Foto: Slavko ŠribarSpust po reki Savi z geslom »Spomin na čisto Savo«, 31. 7. 1993. Komentar k fotografiji: »Razna vozila na Savi. Na 40 vozilih je plul 101 udeleženec«. Foto: Slavko ŠribarSpust po reki Savi z geslom »Za čisto Savo 94«, 6. 8. 1994. Foto: Slavko ŠribarSpust po reki Savi z geslom, 26. 7. 1997. Komentar k fotografiji: »Skupni posnetek udeležencev spusta na Pijavškem. 150 udeležencev na 40 plovilih se je ustavilo na Pijavškem na prijateljski nogometni tekmi. Med tekmo je bila v Krškem huda nevihta, ki je uničila okoli 70 % pridelka v vinogradih, sadovnjakih in na vrtovih. Na plovilih so čolnarje spremljali godbeniki iz Ljubečne pri Celju.« Foto: Slavko ŠribarSpust po reki Savi, 25. 7. 1998. Foto: Slavko Šribar.Spust po reki Savi pri Sevnici (Pod Vrtačo), 90. leta 20. stoletja. Foto: Slavko Šribar, F-7/4

11. julij — svetovni dan prebivalstva

12. julij 2022

Prebivalstvo, katerega svetovni dan zaznamujemo 11. julija, je skupnost ljudi, ki živijo na nekem območju in tvorijo etničnorasno ali narodno enoto ali jih veže kaka druga skupna lastnost. 

Vpogled v zgodovino prebivalstva ponujajo matične knjige, ki so lahko pokazatelj različnih družbenih vidikov v daljšem časovnem obdobju na določenem območju. 

V obdobju 1850–1918 se je v Krškem  rodilo 1412 otrok. Posebnost Krškega v primerjavi z večino mest na Slovenskem v tistem času je upadanje števila rojstev. Analiza poklicev očetov, vpisanih v rojstnih matičnih knjigah župnije Krško, je izrisala podobo krškega prebivalstva, ki je imelo predvsem uradniški in obrtniški, precej manj pa trgovski in kmečki značaj. Glavni vzrok se skriva v krizi mestnega gospodarstva in zmanjševanju števila obrtnikov. Na njihov upad je vplivala izgradnja železnice med Zidanim Mostom in Zagrebom (1862) na nasprotnem bregu Save in s tem povezane preusmeritve prometa in trgovine na sosednji štajerski Videm, propad splavarstva in od njega odvisnih obrti ter odsotnost industrijskih obratov, za katere na mestnem območju, utesnjenem med Trško goro in Savo, ni bilo prostora. Še večje demografsko in gmotno nazadovanje je preprečila okoliščina, da je bilo Krško že tedaj pomembno upravno, sodno, cerkveno, izobraževalno in zdravstveno središče, kar je k naselitvi v mesto privabilo prišleke in se je število prebivalstva kljub vsemu rahlo povečalo. 

Pripravila: Karla Pacek

 Fotografije: Pacek, K. (2017). Ko spregovorijo matične knjige: družbena zgodovina mesta Krško med letoma 1850 in 1918 v luči rojstnih matičnih knjig. Krško: Kulturni dom Krško. Foto: Anita Radkovič.Rojstna matična knjiga iz leta 1901 (NŠAL, Prepisi matičnih knjig, Krško, R 1835–1915). Foto: Karla Pacek. Fotografijo hrani: Karla Pacek.Graf števila rojstev po desetletjih 1850–1918. Viri in literatura:NŠAL, Prepisi matičnih knjig, Krško, R 1835–1915.Pacek, K. (2017). Ko spregovorijo matične knjige: družbena zgodovina mesta Krško med letoma 1850 in 1918 v luči rojstnih matičnih knjig. Krško: Kulturni dom Krško. Wikipedia. (10. 7. 2022). Prebivalstvo. Pridobljeno s https://sl.wikipedia.org/wiki/Prebivalstvo 

3. julij — Dan rudarjev

Imate minuto?

5. julij 2022

Praznik slovenskih rudarjev praznujemo v spomin na gladovno stavko rudarjev, ki je bila 3. julija 1934. O razlogih in poteku stavke je poročal članek v Slovenskem gospodarju 11. julija 1934. 

 »Ubogi trboveljski rudarji, neprestano jim zmanjšujejo s krvavimi žulji in vedno v smrtni nevarnosti zaslužene prejemke, ki so do sedaj komaj zadostovali za pičlo hrano, da o obleki ter drugih potrebščinah niti ne govorimo. Ponovno prikrajšanje mezd delavcev ter nastavljencev v vseh podjetjih območja Trboveljske premogovne družbe je povzročilo pri vseh prizadetih obupen korak, ki je posebnost ter redkost v prebridki zgodovini delavskih zatirancev.«

Ko je Trboveljska premogokopna družba oznanila, da mora znižati plače in da bo morala obrat zmanjšati ter še več rudarjev odpustiti, so ti 3. julija 1934  razglasili gladovno stavko in sklenili, da bodo ostali v jamah, dokler jim družba ne vrne prejšnjih prejemkov in jim omogoči boljših življenjskih razmer. Vest o gladovni stavki v Trbovljah se je bliskovito razširila na Zagorje, Hrastnik, Rajhenburg (Senovo), Hudo jamo in Kočevje. V jamah je ostal tudi drugi in tretji »šiht« in 4. julija so bili že vsi rudarji pod zemljo. Zunaj so se jim pridružili uradniki in poduradniki. Ocenjeno je, da je stavkalo okoli 4000 rudarjev. Tudi trgovci in obrtniki, ki so bili navezani na delavstvo, so se postavili na stran stavkajočih ter zaprli trgovine in svoje delavnice. Po večurnih pogajanjih je 5. julija pogajanje zaključil generalni ravnatelj z izjavo, da družba po nalogu kraljeve vlade preklicuje izdane ukrepe in da ostanejo za sedaj pravice in prejemki rudarjev neokrnjeni. S to izjavo družbe se je stavka končala in rudarji so se začeli vračati iz jam.

Zaradi tega upora knapov pred 88 leti je sindikat rudarjev po drugi svetovni vojni sklenil, da 3. julij slovenski knapi praznujejo kot svoj stanovski praznik. 

Premogovništvo je krepko zaznamovalo tudi Senovo. Bistveni razvoj je kraj dosegel v času med letoma 1920 in 1930 ter v prvih dvajsetih letih po koncu 2. svetovne vojne. Tradicijo premogovništva ohranja Turistično društvo Senovo z zbirkama tehniške dediščine v Ravnah in na Reštanju ter tradicionalnim pohodom po Knapovski poti. V OŠ XIV. divizije Senovo pa sta na ogled bogata geološka zbirka in prikaz premogovniškega rova.

 

Pripravil: Anton Petrovič

 

Fotografije:Pikhamer – udarno kladivo ali porhamer – vrtalno kladivo. Jama premogovnika Senovo, datum neznan. Foto: avtor neznan. Fotografijo hrani: Turistično društvo Senovo.Konc šihta. Izhod iz jame premogovnika Senovo, datum neznan. Foto: avtor neznan. Fotografijo hrani: Turistično društvo Senovo.Ausvajha - prostor, kjer so preusmerjali prazne in polne buliče – vagončke. Ravne, datum neznan. Foto: Anton Petrovič. Fotografijo hrani: Turistično društvo Senovo.Zbirka tehniške dediščine premogovnika Senovo v Ravnah, datum neznan. Foto: Anton Petrovič. Fotografijo hrani: Turistično društvo Senovo.Dnevni kop, Reštanj, 1926. Foto: Fotostudio Pelikan Celje. Fotografijo hrani: Turistično društvo Senovo. Nakladalna rampa Sotelsko, 1926. Foto: Fotostudio Pelikan Celje. Fotografijo hrani: Turistično društvo Senovo.Vhod v jamo, Ravne, datum neznan. Foto: Fotostudio Pelikan Celje. Fotografijo hrani: Turistično društvo Senovo. Viri:Gladovna stavka v Trbovljah. (11. 7. 1934). Slovenski gospodar, 68(28), str. 3. Dostopno prek https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-VURL7QCD/88348697-4d40-4682-aed9-3a961c6c26b9/PDF

 

 

 

Špitalska cerkev sv. Duha – Mestni muzej Krško - Galerija Krško

Imate minuto?

28. junij 2022

Muzejsko-galerijska dejavnost se je v Krškem začela že leta 1939, ko je bilo 30. septembra ustanovljeno Muzejsko društvo za politična okraja Krško in Brežice. To je vodilo do ustanovitve muzeja in prve muzejske razstave, odprte v nekdanji cerkvi sv. Duha. 

Špitalska cerkev sv. Duha je bila zgrajena leta 1777, v obdobju poznega baroka. Tloris je obdobju primerno razgiban: iz osrednjega prostora se na obeh straneh izvijata polkrožni kapeli. Tudi prezbiterij, ki se z mehko prekinitvijo nadaljuje iz glavne ladje, se zaključi polkrožno. Nace Šumi je stavbi pripisal vpliv štajerske baročne arhitekture in kasneje še Johannu Fuchsu. Med drugim premičnim okrasjem so jo krasile tri oltarne slike Janeza Andreja Herrleina. Leta 1939 je bila cerkev odposvečena in predana v uporabo muzejskemu društvu, ki je v prvih mesecih delovanja usmerilo prizadevanja v ustanovitev muzeja in ga za javnost odprlo 10. novembra 1940. Do druge svetovne vojne je deloval v cerkvi sv. Duha, kjer so bili razstavljeni predmeti cerkvene umetnosti, in v Valvasorjevi hiši s predstavitvijo narodopisne zbirke lokalnega pomena. Po vojni je bil muzej spet odprt, vendar le do leta 1949, ko se je moral na zahtevo Okrajnega ljudskega odbora Krško iz stavb izseliti. Upravnik muzeja Franjo Stiplovšek je zbirkam našel novo domovanje v brežiškem gradu. 

Slabih dvajset let je bila cerkev sv. Duha bolj ali manj prazna, dokler je niso na pobudo kiparja in medaljerja Vladimirja Štovička preuredili v galerijski prostor za predstavitev likovne umetnosti. Na umetnikov rojstni dan 26. junija 1966 so tako odprli prvo razstavo in cerkev sv. Duha je začela delovati kot Galerija Krško. Do leta 1993 jo je upravljala Valvasorjeva knjižnica Krško, vsebinsko pa so sodelovali nekateri umetnostni zgodovinarji in likovni kritiki: Janez Mesesnel, Mirko Juteršek in drugi. Med letoma 1998 in 2009 je galerijo upravljal JSKD OI Krško, od leta 2009 naprej pa Kulturni dom Krško. 

V zadnjih 56 letih je bilo v Galeriji Krško pripravljenih 233 razstav, ki so predstavljale slovensko in mednarodno vizualno umetnost ter ljubiteljsko ustvarjalnost lokalnih likovnih društev. 

 

Pripravila: Nina Sotelšek

 

Podnapisi k fotografijam:Zunanjost Galerije Krško na Valvasorjevem nabrežju v Krškem, 8. 12. 2017Silvan Omerzu: Angeli, 13. 9. 2001–13. 10. 2001Zora Stančič: Dum spiro spero, 5. 6. 2013–16. 7. 2013Boris Beja: Človek človeku žival, 22. 10. 2013–31. 12. 2013Mateja Kavčič: Gozdni duh, 6. 5.2014–23. 6. 2014Damijan Kracina, Vladimir Leben, Jani Pirnat: Genski oltar, 18. 11. 2016–15. 2. 2017Boštjan Kavčič: Os, 1. 12. 2017–18. 3. 2018Mito Gegič: Angeli v revirju, 27. 11. 2018–9. 2. 2019 Literatura in viri:Brenčič, P. (2011). Podobe iz čipkaste preje. V P. Brenčič, R. Vidic, A. Žugič Jakovina (ur.) Mesto besed: zbornik ob 45-letnici delovanja Valvasorjeve knjižnice Krško (str. 92-96). Krško: Valvasorjeva knjižnica.Gregorič, M. (1989). Štirideset let posavskega muzeja Brežice: 1949–1989. Brežice: Posavski muzej Brežice.Mušič, D. (27. 9. 1939). Pomen novega muzeja v Krškem. Jutro, 20(225), 5-6.Saria, B. (1939). Ob ustanovitvi »muzejskega društva za politična okraja Krško in Brežice« v Krškem. Kronika slovenskih mest, 6(4), 241-242.Šribar, S. (10. 3. 2021). Osebni intervju.Šumi, N. (1961). Ljubljanska baročna arhitektura. Ljubljana: Slovenska matica.Šumi, N. (1969). Baročna arhitektura. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Stran 2 od 5 (Vseh vnosov: 58)

Stopite v stik

Mestni muzej Krško
Valvasorjevo nabrežje 4
8270 Krško
07 620 92 44
07 49 21 100
051 390 658
info@mestnimuzejkrsko.si
mestnimuzejkrsko.si

Uradni podatki

Kulturni dom Krško
Trg Matije Gubca 2
8270 Krško
ID za DDV: SI30027110
IBAN: EZR 0110 0600 0029 608 (Banka Slovenije)