Imate minuto?

Stran 2 od 3 (Vseh vnosov: 29)

Na današnji dan: Ivan Lapajne

Imate minuto?

22. februar 2022

22. februarja 1849 se je rodil nekdanji ravnatelj krške meščanske šole Ivan Lapajne, ki je bil človek zavezan napredku, predan šolnik, raziskovalec, ljubitelj slovenskega jezika  in domoznanec. Svoje sledi je pustil na področju šolstva, gospodarstva, posojilničarstva in domoznanstva v obliki člankov v različnih časopisih tistega časa in tudi knjižnih izdajah. 

V svojih domoznanskih delih je za tedanje in kasnejše rodove ohranil spomin na lokalno okolje, v katerem je vrsto let živel in kot učitelj poklicno deloval. Tako je še danes za šolske potrebe in raziskovanje uporabna knjiga »Krško in Krčani« (1894), ki je izšla v okviru praznovanja ob ustanovitvi krške župnije. V delu, ki ga je izdal Odbor za olepšanje mesta in je posvečeno krški dobrotnici Josipini Hočevar,  je na poljuden način v 13 poglavjih popisana zgodovina mesta. V nekoliko širši prostor je posegal z deloma »Opis Krškega okrajnega glavarstva v zemljepisnem in zgodovinskem obziru« (1884), pri katerem je sodeloval s šolami v okraju, in »Politična in kulturna zgodovina štajerskih Slovencev« (1884), ki je bila namenjena tako šolski mladini kot tudi širši javnosti. Zanimivo je, da je s svojimi deli posegal na različna šolska področja, saj je med drugim izdal: »Kranjsko ljudsko šolstvo« (1871), »Geometrija ali merstvo« (1872), Prvi poduk (1882), Domovinoslovje (1882), Kratka zgodovina pedagogije (1887). Njegovi zapisi pa so bili posvečeni tudi gospodarstvu in posojilničarstvu, saj je med drugim izdal Navod o snovanji in poslovanji slovenskih posojilnic (1895).  

 

Brenčič, P. (2012). Ivan Lapajne: Krško in Krčani. V Černelič Krošelj in T. Porenta (ur.), Josipina Hočevar - Radovljičanka v Krškem : zbornik prispevkov in predstavitev Josipininega leta (7. oktober 2010-7. oktober 2011)  (str. 99-110). Krško: Kulturni dom, Radovljica: Muzeji radovljiške občine.Lapajne, I. (1884). Opis Krškega okrajnega glavarstva v zemljepisnem in zgodovinskem obziru. Krško: I. Lapajne.Lapajne, I. (2004). Krško in Krčani. Krško: Neviodunum.Rutar, S. (1885).  Politična in kulturna zgodovina štajerskih Slovencev. Ljubljanski zvon, 5(7), 434-438. Fotografija: Lapajne, I. (1884). Politična in kulturna zgodovina štajerskih Slovencev. Ljubljana. Inv. št. MMK; KNJ-2. Hrani dokumentacija MMK. Pripravila: Polona Brenčič, Valvasorjeva knjižnica Krško

 

Ime tedna: Viktor Parma

Imate minuto?

15. februar 2022

20. februarja 1858 se je v Trstu rodil slovenski skladatelj, dirigent in pravnik Viktor Parma. Zaradi očetove službe policijskega uradnika, se je družina pogosto selila. Po opravljenem študiju prava na Dunaju se je zaposlil v Trstu. Skladati je začel že v času študija in se uveljavil kot pisec oper, operet, koračnic in ostale glasbe. Bil je najpopularnejši skladatelj svojega časa. Zaradi svojega narodno zavednega in kulturnega delovanja je bil predčasno upokojen. Po prvi svetovni vojni je bil častni dirigent Narodnega gledališča v Mariboru. Umrl je 25. decembra 1924 v Mariboru. 

Poklicna pot je Viktorja Parmo pripeljala tudi v Krško, kjer je bil državni uradnik Okrajnega glavarstva Krško. V letih bivanja v Krškem je leta 1883 ustanovil krški godbeni klub ter tudi napisal koračnico Hej Krčani. Krčani so se na delovanje Viktorja Parme v Krškem spomnili tudi na začetku sedemdesetih let, ko novoustanovljeni pevski zbor poimenujejo ravno po slavnem skladatelju: Mešani pevski zbor »Viktor Parma« Krško. Zbor je deloval dvajset let in bil nepogrešljiv člen kulturnega dogajanja v Krškem in širše.  Ob obletnicah zbora so priredili slavnostne seje in svojim članom podelili plakete Viktorja Parme, ki jih je izdelal akademski kipar in medaljer Vladimir Štoviček. 

 

 

 

Literatura:Brenčič, P., Mavsar, S. in Šribar, L. (2010). Krško: Stoletje na razglednicah. Krško: Neviodunum. P. P. (n. d.). Viktor Parma: Dirigent, glasbenik, pravnik, skladatelj. Kamniško-komendski biografski leksikon. Pridobljeno na https://www.leksikon.si/Oseba/OsebaId/85Premrl, S. (n. d.). Parma, Viktor. Slovenski biografski leksikon. Pridobljeno na https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi404907/Viktor Parma. (februar 2008). Revija Ognjišče. Pridobljeno na https://revija.ognjisce.si/revija-ognjisce/27-obletnica-meseca/2676-viktor-parmaStipič, S. (2020). Mešani pevski zbor " Viktor Parma" Krško. V Rožman, H. in Sotelšek, N. (ur.), 80. so bila leta…v Krškem (str. 96-107). Krško: Kulturni dom Krško. Fotografiji:1. Viktor Parma, okoli 1915. Vir: https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-FG876G1S/?euapi=1&query=%27keywords%3dviktor+parma%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25&ftype=fotografije2.  Notni zapis koračnice Hej Krčani, avtor Viktor Parma, konec 19. stoletja. Vir: https://www.kamra.si/mm-elementi/vabilo-na-koncert-ob-10-letnici-delovanja-14/Pripravila: Simona Stipič, MMK

Z veseljem predstavljamo nova dognanja o delu in življenju Viktorja Parme, ki jih je pripravila Darja Dobršek: 

Ob pisanju prispevka o razvoju inštrumentalne dejavnosti v Krškem leta 2018, se je deloma raziskalo tudi delo Viktorja Parme. Ugotovljeno je bilo, da so podatki v lokalnih virih o času njegovega službovanja v Krškem napačni. Leta 1882 je postal praktikant pri okrajnem glavarstvu za ljubljansko okolico. Po uspešno opravljenem pripravništvu se je leta 1883 zaposlil kot policijski komisar. Najprej so ga premestili v Kočevje, leta 1885 pa v Kranj.

Viktor Parma je prišel v Krško marca oz. v prvi polovici aprila 1886 in ostal pri nas do julija oz. najkasneje do prve polovice avgusta 1887. Kmalu po njegovem prihodu je ''...sicer bralno društvo nekoliko pospano postalo, a snuje se godbena tovarišija...'' (»V Krškem«, 1886, str. 177), s katerim se je kmalu podal na krajšo turnejo po Sloveniji. V času službovanja je napisal ''... Novo skladbo: „Hej Krčani" ! koračnico, uglasbil in poklonil Krškemu godbenemu klubu [...] je občinstvo vsprejelo s frenetičnim ''Živijo" ...'' (»S Krškega«, 1887, str. 3). Ohranjen je rokopis aranžmaja (aranžer neznan) za salonski orkester in aranžma za pihalni orkester in moški pevski zbor, ki sta ga napisala Janko Avsenak in Drago Gradišek, z besedilom, ki ga je napisala Vidka Kuselj.

 

Vir:Gradišek D. (2018): Za vse je kriva ta vražja godba. Krško: Kulturno društvo Pihalni orkester Krško. V Dobršek D., Inštrumentalna glasba v Krškem pred Dragovim prihodom (str. 20 – 25).Grdina I. (2011): Med domom in svetom. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. V Grdina I., Viktor Parma (str. 179 – 210).Petronio P. (2002): Viktor Parma – Oče slovenske opere. Trst: Mladika.Prememba pri uradnikih. (15. 4. 1886). Dolenjske novice, (8), 64. Pridobljeno s https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-XOFFLYJP/?euapi=1&query=%27keywords%3ddolenjske+novice%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25&fyear=1886Premembe pri politiških uradih. (13. 8. 1887). Dolenjske novice, (16), 126. Pridobljeno s https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-FIUFCDL1/?euapi=1&query=%27keywords%3ddolenjske+novice%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25&fyear=1887S Krškega. (5. 2. 1887). Slovenski narod, 20(28), 2 – 3. Pridobljeno s https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-CL9X87MO/?euapi=1&query=%27keywords%3dslovenski+narod%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25&fyear=1887&frelation=Slovenski+narod&page=2V Krškem. (15. 11. 1886). Dolenjske novice, (22), 177. Pridobljeno s https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZY1SYJDV/?euapi=1&query=%27keywords%3ddolenjske+novice%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25&fyear=1886 Fotografije:Prememba pri uradnikih. (15. 4. 1886). Dolenjske novice, (8), 64. Pridobljeno s https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-XOFFLYJP/?euapi=1&query=%27keywords%3ddolenjske+novice%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25&fyear=1886Premembe pri politiških uradih. (13. 8. 1887). Dolenjske novice, (16), 126. Pridobljeno s https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-FIUFCDL1/?euapi=1&query=%27keywords%3ddolenjske+novice%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25&fyear=1887S Krškega. (5. 2. 1887). Slovenski narod, 20(28), 2 – 3. Pridobljeno s https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-CL9X87MO/?euapi=1&query=%27keywords%3dslovenski+narod%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25&fyear=1887&frelation=Slovenski+narod&page=2V Krškem. (15. 11. 1886). Dolenjske novice, (22), 177. Pridobljeno s https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZY1SYJDV/?euapi=1&query=%27keywords%3ddolenjske+novice%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25&fyear=1886 Pripravila: Darja Dobršek

Slovenski kulturni praznik in Prešernova nagrada

Imate minuto?

7. februar 2022

Slovenski kulturni praznik obeležujemo ob spominu na pesnika Franceta Prešerena, ki se je v kolektivni spomin zasidral kot eden glavnih promotorjev slovenskega jezika - kulturnega temelja slovenstva. V njegovem imenu podeljuje Republika Slovenija najvišje državne nagrade za vrhunske umetniške dosežke. Prešernove nagrade so bile prvič podeljene leta 1947, ko so bili med nagrajenci tudi raziskovalci različnih znanstvenih disciplin. Leta 1961 je bilo podeljevanje nagrad natančneje opredeljeno in namenjeno samo umetniškem ustvarjanju. Število podeljenih nagrad je do leta 1981 nihalo in bilo dokončno definirano leta 1991. Leta 2017 je bil sprejet Zakon o Prešernovi nagradi, na podlagi katerega sta vsako leto podeljeni dve Prešernovi nagradi in največ šest nagrad Prešernovega sklada. 

Kipar Vladimir Štoviček je med letoma 1947 in 1980 ustvarjal tudi portrete dobitnikov Prešernovih nagrad. V zbirki Mestnega muzeja Krško hranimo 16 portretov nagrajencev, ki so po 2. svetovni vojni zaznamovali slovenski kulturni in znanstveni prostor: 

Julij Betetto (dobitnik nagrad v letih 1951, 1962), France Bevk (dobitnik nagrad v letih 1949, 1954), Srečko Brodar (dobitnik nagrad v letih 1949, 1960), Maksim Gaspari (dobitnik nagrade leta 1953), Božidar Jakac (dobitnik nagrad v letih 1947, 1948, 1949, 1980), Ladko Korošec (dobitnik nagrad v letih 1949, 1959, 1978), Milko Kos (dobitnik nagrade leta 1955), Juš Kozak (dobitnik nagrad v letih 1952, 1963), Miško Kranjec (dobitnik nagrad v letih 1959, 1964, 1976), Feliks Lobe (dobitnik nagrade leta 1949), Anton Melik (dobitnik nagrad v letih 1947, 1949), Jože Plečnik (dobitnik nagrad v letih 1949, 1952), Fran Saleški Finžgar (dobitnik nagrade leta 1951), Slovenski oktet (dobitnik nagrad v letih 1957, 1964), Anton Sovre (dobitnik nagrad v letih 1950, 1956) in Josip Vidmar (dobitnik nagrade leta 1966). Nekatere od naštetih portretov si lahko ogledate v današnjem prispevku, drugi pa so dostopni v Mestnem muzeju Krško, na stalni razstavi »Akademski kipar Vladimir Štoviček: Jaz sem čist' realist, abstraktna umetnost ni zame.«

 

 

 

Vir: Zakon o Prešernovi nagradi (ZPreN-1). (2017). Uradni list RS, (54/17).Fotografije: dokumentacija MMKPripravila: Nina Sotelšek, Mestni muzej Krško

2. februar, svečan, talnik: svečnica

Imate minuto?

1. februar 2022

Če kaplja prej od strehe kot od sveče kane, zima še dolgo ostane. [1]

 

S svečnico se zaključuje božični čas. Kjer božičnega okrasa in predvsem jaslic niso pospravili že ob treh kraljih, to narede na dan, ki je v cerkvenem bogoslužju posvečen Marijinemu očiščevanju: v spomin na Marijino srečanje s starcem Simeonom v templju na 40. dan po porodu. Ta je v njenem detetu prepoznal Mesijo – luč razsvetljenih poganov. Niko Kuret (1998, 525) je zapisal, da je »Hrepenenje po svetlobi […] med prvobitnimi značilnostmi človeške narave.« Morda je prav zaradi prastarih poganskih verovanj, povezanih z močjo Sonca in s svetlobo, Cerkev v ta čas umestila blagoslov sveč, po katerem se praznik tudi imenuje. 

 

Svečnica je tudi eden pomembnejših »vremenskih« dni v koledarskem letu. Z v naslovu zapisanim pregovorom se tudi v našem prostoru še vedno vedežuje o vremenu. Leta 1888  je Ivan Navratil v Letopisu Matice Slovenske objavil v Krškem zapisani pregovor »Če sonce o svečnici na jasnem vzhaja, bo še hujša zima« (Kuret, 1989, 536).    

Glede na to, da vas z zapisom nagovarjamo dan pred praznikom, si morda letos lahko izdelamo vremenski zapis jutrišnjega jutra oz. dneva ter sami preverimo moč pregovorov. V muzeju bomo veseli, če nam katerega od njih sporočite.

 

 

 

 

Reprodukcija: Voščenjak. V: Valvasor, J. V. (2010). Slava vojvodine Kranjske II., VII. knjiga: O religiji. Ljubljana: Zavod Dežela Kranjska, str. 473. Terenski zapiski: Rožman, H. (2022). Terenski zapiski (TZHR), osebna komunikacija z M. P. in B. Š. (neobjavljeno gradivo). Krško, 26. 1. 2022.  Literatura:Kuret, N. (1989). Praznično leto Slovencev II: Starosvetne šege in navade od pomladi do zime. Ljubljana: Družina.Novih znanj in modrosti skozi leto: Koledar Slovenskega šolskega muzeja 2022. (2021). Ljubljana: Slovenski šolski muzej.Ovsec, D. (1992). Velika knjiga o praznikih: Praznovanja na Slovenskem in po svetu. Ljubljana: Domus.Slovenski etnološki leksikon. (2004). Ljubljana: Mladinska knjiga.Valvasor, J. V. (2010). Slava vojvodine Kranjske II., VII. knjiga: O religiji. Ljubljana: Zavod Dežela Kranjska. Pripravila: dr. Helena Rožman, muzejska svetovalka  
[1] Mišljeno je, da prej kane od ledene sveče, kot pa od tiste, ki jo prižgejo pri blagoslovu v cerkvi.

Ime tedna: Matilda Klemenčič, pesnica in pevka

Imate minuto?

25. januar 2022

12. 3. 1891, Krško–22. 1. 1927, Ljubljana

 

 

ZVONOVI.

Le pojte, zvonovi otožni,

saj rada poslušam vaš spev,

naj sluša mi duša bolestni,

bolestni, otožni odmev.

In čujem, kako v daljavi

zvonovi otožno pojo —

in zdi se mi, da po planjavi

mi srečo k pogrebu neso.

Matilda Klemenčič

 

Klemenčič, M. (1911). Zvonovi. Slovan: mesečnik za književnost, umetnost in prosveto, 9(1), str. 5. Pridobljeno iz http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-A8SL08FU/a231d5c9-381a-4a41-9e4c-308df2cd5cff/PDF, dne 24. 1. 2022.

Matilda Klemenčič je znana kot prva pesnica v Krškem in »slovenska Madona«. Ime je dobila po istoimenski sliki moža Frana Klemenčiča, na kateri jo je, z avreolama nad glavama in v tehniki olja na platnu, upodobil skupaj z njuno hčerjo. Pesmi, predvsem izpovedne, je pod psevdonimom Matilda K. ali M. Klemenčič objavljala v Slovanu in Slovenski ženi. V njenih pesmih, v katerih je pisala o naravi, lepoti, ljubezni in miru, je čutiti tudi žalost, hrepenenje in grenkobo. Veliko pesmi je posvetila otrokom.

Matilda Klemenčič se je kot hči sodnega uradnika rodila v Krškem, 12. marca 1891. Tu je končala dva letnika meščanske šole, tretjega pri uršulinkah v Ljubljani. V mestu je bila znana tudi kot pevka, zlasti na cerkvenem koru, kjer je spoznala slikarja Frana Klemenčiča in se še ne osemnajstletna z njim poročila. Dve leti po poroki je z možem odpotovala v München, kjer je on nadaljeval študij slikarstva. Sama se je poglabljala v nemško in angleško literaturo, zanimala sta jo slikarstvo in kiparstvo. Rada je brala in poslušala glasbo. Bila je mama štirih otrok, dveh sinov in dveh hčera. Zaradi moževega študija slikarstva in dela so se veliko selili. Zadnja leta so preživeli v ljubljanskih Kosezah. Zaradi zapletov ob zastrupitvi zoba je v 36. letu starosti 22. januarja 1927 umrla v Ljubljani.

 

 

Reprodukcija slike »Slovenska Madona« iz: Lamut, M. (januar 1928). Obrazi in duše. Matilda Klemenčičeva. Ženski svet, 6 (1), str. 2.  Klemenčič, M. (1911). Orel – ljubezen. iz: Slovan: mesečnik za književnost, umetnost in prosveto, 9(1), str. 21. Pridobljeno iz http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-A8SL08FU/a231d5c9-381a-4a41-9e4c-308df2cd5cff/PDF, dne 24. 1. 2022.

 

Literatura: Lamut, M. (januar 1928). Obrazi in duše. Matilda Klemenčičeva. Ženski svet, 6 (1), str. 1-3. Radkovič, A. in Jukić, A. (2020). Matilda Klemenčič. V  A. Radkovič in A. Jukić (ur.), Spregledane-pozabljena polovica Krškega (str. 32). Krško: Kulturni dom Krško.  Pripravili: Anja Jukić in Anita Radkovič

Raziskava tal za gradnjo celuloze 1937

Imate minuto?

18. januar 2022

Fran Bonač in tovarna celuloze na Vidmu pri Krškem: 

Raziskava tal za gradnjo celuloze 1937*

 

Drobna fotografija, ki so jo za pripravo razstave v MMK posodili iz tovarne Vipap Videm d.d., je ena najzgodnejših v »foto-arhivu« gradnje Bonačeve tovarne celuloze. Kratke zabeležke, ki jih je neznana roka s svinčnikom ustvarila ob urejanju, nam povedo, kaj in včasih tudi, kdo je na motivu. Tu izvemo le, da gre za raziskavo tal. Gotovo možje, ki zavzeto  pregledujejo načrte, niso delavci. Ali so morda te raziskave povezane z vodo, brez katere zagon tovarne ne bi bil mogoč? Približno 20.000 m³ čiste so potrebovali vsak delovni dan.

*zapis na hrbtni strani naslovne fotografije

 

Fotografija: Raziskava tal za gradnjo celuloze 1937, 6,2 x 8,5 cm, papir, fotograf neznan. Fotoarhiv Vipap d.d. Viri:Bonač, Fran, 1955: Ob moji 75-letnici. Podpisan in vezan tipkopis, 13 numeriranih strani z 2 prilogama (na 3 straneh), arhiv družin Pehani in Volk.Elaborat družbe »Celuloza« d. z o.z. Videm ob Savi. Tipkopis, prvi del: Časovni in tehnični podatki o gradnji celulozne tovarne na Vidmu pri Krškem, 16 numeriranih strani, Tehnični podatki strojne naprave, 11 numeriranih strani in Tehnični podatki kalorične centrale, 7 nenumeriranih strani; drugi del: Bonačeva tovarna za pridobivanje staničnine na Vidmu pri Krškem, Ljubljana, 26. avgust 1940, 11, nenumeriranih strani, arhiv družine Volk.  Pripravila: dr. Helena Rožman, muzejska svetovalka

Veliki Kamen

Imate minuto?

11. januar 2022

Na dan, ko v Mestnem muzeju Krško odpiramo skupinsko fotografsko razstavo Veliki Kamen, smo za prispevek prosili Jano Puhar, arheologinjo in višjo kustosinjo Posavskega muzeja Brežice. V kratkem zapisu boste izvedeli koliko zgodovine skriva kraj, ki je bil tema lanskega natečaja.

Na Velikem Kamnu so arheologi odkrili ostanke prazgodovinske in rimskodobne poselitve. Način gradnje, najdbe iz grobov in napisi na nagrobnikih kažejo, da je v naselbini iz konca 1. in prve polovice 2. stoletja prebivalo staroselsko latobiško prebivalstvo.

Prva omemba Velikega Kamna kot arheološkega najdišča sega v sredino prejšnjega stoletja, ko so delavci ob podiranju drevesa v bližini hišne št. 49 odkrili prazgodovinsko kamnito sekiro.

Dobro desetletje kasneje so domačini ob kopanju temeljev za hišo na parceli št. 118/1 naleteli na zidano kamnito grobnico. Najdbi so sledila zaščitna izkopavanja, ki so odkrila še štiri grobove, pri kasnejših delih pa je lastnik parcele naletel še na šesti grob. Grobnice so bile obokane in v tlorisu okrogle oblike. Zidane so bile iz neobdelanih in z malto vezanih kamnov. Taka oblika grobnic je značilna za Dolenjsko in Posavje ter jo pripisujemo staroselskemu latobiškemu prebivalstvu, ki je na tem območju živelo pred rimsko zasedbo in bilo z začetkom prvega stoletja našega štetja vključeno v rimsko državo. Pepel pokojnih je bil shranjen v hišastih žarah, ki so prav tako posebnost omenjenega prostora in značilne za Latobike. Poleg žar so pokojnikom v grobove pridali še posode s hrano in pijačo ter dele noše - bronaste zaponke za spenjanje oblačila. Odkrit je bil tudi bronast novec cesarja Trajana, kovan med letoma 98 in 117.

V zgodnjih sedemdesetih let prejšnjega stoletja so na zahodni strani ledine Dobrova odkrili odlomke petih nagrobnikov. Vsi so bili v fragmentarnem stanju, tako da je zapise na njih mogoče le delno razbrati. Ob kasnejšem izkopavanju za vodovodni jarek na ledini Dobrova so naposled odkrili še antično naselbino, ki ji za zdaj ne poznamo ustrezne primerjave. Obsežna naselbina se je raztezala 400 m v dolžino. Odkriti so bili ostanki predvidoma desetih zgradb, ki so v dolžino merile 10,5 m in ne kažejo sledov uporabe malte. Naselbina ni podobna nobeni od poznanih oblik rimskodobne poselitve – npr. podeželski vili ali obcestni postojanki, zato raziskovalci sklepajo, da gre za večje naselje avtohtonih prebivalcev.

 

 

Fotografija: Hišasta žara, 1. pol. 2. stol., Veliki Kamen, hrani PMB, inv. št. A 2103. Pripravila: Jana Puhar, arheologinja in višja kustosinja, Posavski muzej Brežice

Prišlo je novo leto. Vsega dobrega in zdravja polno vam želimo!

Imate minuto?

4. januar 2022

Pred nekaj desetletji smo si težko predstavljali  božično-novoletne praznike brez ročno napisanih  voščilnic. Danes pa je popolnoma drugače. Voščilnice so v veliki meri izpodrinila čestitke v obliki SMS in MMS sporočil ali e-pošte, zato smo tistih, ki jih prinese poštar toliko bolj veseli.

Prve tiskane voščilnice, kot jih poznamo danes, so se pojavile v 20. letih 19. stoletja, ko so jih prodajali v dobrodelne namene. Pošiljatelj prve božične voščilnice je bil sir Henry Cole, ravnatelj Viktorijinega in Albertovega muzeja v Londonu, ki jih je z ilustracijami Johna Horsleyja poslal svojim prijateljem. Prve božične voščilnice so bile preprosto okrašene, kasneje so jim sledile voščilnice z romantični zimskimi motivi v snegu, angeli, simboli sreče, motivi rojstva ipd. V začetku 20. stoletja so bile božične voščilnice že močno razširjene tudi pri nas. Ustvarjali so jih tudi slovenki umetniki: France Kopač, Marko in Mirko Šubic, Franjo Stiplovšek, Maksim Gaspari, v Mestnem muzeju Krško pa hranimo tudi božično-novoletne voščilnice z avtorskimi ilustracijami Rože Piščanec iz 60. let 20. stoletja. 

 

Takrat so bile v modi voščilnice z idiličnimi zasneženimi zimskimi pokrajinami, ki so spominjale na prelepo slovensko naravo. Še posebej proti koncu 60. in v začetku 70. let pa se na voščilnicah pojavijo bleščice in vpadljivo prelivajoče barve. Motivi so bili pogosto fotografirani novoletni aranžmaji z dobrohotnimi verzi ali kratkim sporočilom: Srečno novo leto!

 

 

Podnapisa:Voščilnica: božič in novo leto, datum pošiljanja 23. 12. 1965 (Zagreb), prejemnik Martin Čučnik (Brestanica), 14,5 x 10,5 cm, papir, inv. št. MMK;KK-45Voščilnica: božič in novo leto, datum pošiljanja 21. 12. 1966 (Zagorje ob Savi), prejemnik Martin Čučnik (Brestanica), 15 x 10,4 cm, papir, inv. št. MMK;KK-42 Literatura:Encyclopedia Britannica (2020). Postcard. Pridobljeno s https://www.britannica.com/topic/postcardJ. Ovsec, D. (1992). Velika knjiga o praznikih: praznovanja na Slovenskem in po svetu. Ljubljana: Domus.Širovnik, K. (29. 12. 2018). Novoletne voščilnice skozi čas: Barvit spomenik naroda z upajočimi željami. Rtvslo.si. Pridobljeno s https://www.rtvslo.si/zabava-in-slog/zanimivosti/novoletne-voscilnice-skozi-cas-barvit-spomenik-naroda-z-upajocimi-zeljami/475860 Kamra. (19. 11. 2014). Umetniške voščilnice. Pridobljeno s https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/item/umetniske-voscilnice.html  Pripravili: Anita Radkovič in Nina Sotelšek, Mestni muzej Krško

Minka Zupančič – krška čebelarka

Imate minuto?

28. december 2021

V ponedeljek, 27. 12. 2021, je minilo 100 let od rojstva krške čebelarke Minke Zupančič (27. 12. 1921, Anovec–16. 5. 2004, Krško). Ob obeležitvi Svetovnega dneva čebel (20. maja), smo ji letos v Mestnem muzeju Krško posvetili spletni pogovorni dogodek Minka Zupančič – krška čebelarka.

Minka Zupančič je osnovno šolo obiskovala na Zdolah. Izučila se je za trgovko in se kasneje vseskozi dodatno izobraževala. Po 2. svetovni vojni je nastopila delo na Kmečki zadrugi Krško, kjer je bila zaposlena do upokojitve. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je začela intenzivno ukvarjati s čebelarstvom in postavila čebelnjak ob svoji rojstni hiši. Bila je soustanoviteljica Čebelarskega društva Krško in dolgoletna predsednica Čebelarske zveze Krško. Kot aktivna članica je sodelovala tudi s Čebelarsko zvezo Slovenije.

Na OŠ Jurija Dalmatina Krško je ustanovila čebelarski krožek in delovala kot prva mentorica. Leta 1973 je bila pobudnica postavitve šolskega čebelnjaka. Delo z mladimi čebelarji na OŠ Jurija Dalmatina Krško danes uspešno nadaljuje njena učenka Suzana Pacek. Pod mentorstvom Minke Zupančič je svojo pot začel tudi dr. Janko Božič, izredni profesor in vodja Centra za čebelarstvo na Biotehniški fakulteti. 

Na domu Zupančičevih v Anovcu dediščino čebelarjenja sedaj nadaljujeta Minkin nečak Rudi in njegova žena Blaženka Zupančič.

 Terenski zapiski: Radkovič, A. (2020). Terenski zapiski, osebna komunikacija s Suzano Pacek in z Rudijem Zupančičem (neobjavljeno gradivo). Krško, december.  Fotografije: Minka Zupančič kot govornica na dogodku: 100 let ustanovitve prve čebelarske organizacije (1973)? ali morda 80 let ustanovitve predhodnice današnje Čebelarske zveze Slovenije (1978)?. Fotoarhiv Čebelarsko društvo Krško.Podelitev priznanja Minki Zupančič s strani predsednika Zveze čebelarskih društev Slovenije (do 1989) Andreja Petelina. Original hrani družina Zupančič. Pred trgovino Medex v Krškem. Od leve proti desni stojijo: mag. Franc Javornik, Minka Zupančič, predsednik Čebelarske zveze Slovenije Marjan Skok, tajnik Čebelarske zveze Slovenije Milan Runtas, verjetno 1989 ali 1990. Original hrani družina Zupančič. Skupinska fotografija mladih čebelarjev Posavja  na državnem tekmovanju. V tretji vrsti stojita  Minka Zupančič (s priznanjem v roki) in Suzana Pacek, verjetno konec osemdesetih ali začetek devetdesetih let prejšnjega stoletja. Original hrani družina Zupančič.Čebelnjak Zupančičevih v Anovcu pri rojstni hiši Minke Zupančič, 2018. Fotoarhiv Čebelarsko društvo Krško.  Pripravila: Anita Radkovič, Mestni muzej Krško

Štefka Vardjan iz Leskovca pri Krškem

Imate minuto?

21. december 2021

 

(23. 12. 1916, Šibenik pri Šentjurju – 1. 3. 2010, Brežice)

V današnjem prispevku predstavljamo Štefko Vardjan (roj. Celestin). Njen kiparski portret, ki ga je leta 1944 izdelal Vladimir Štoviček, hranimo v muzejski zbirki in je bil v prejšnjih dneh predstavljen na občasni razstavi 5. pogled v Štovičkov depo: Jaz, ženska. Razstava, ki iz velikega opusa kiparjevih del izloča nekatere ženske portrete, stori to z namenom, da poleg formalnega umetnikovega ustvarjanja, razkriva kako so portreti nastali in kdo so bile upodobljenke.

 

Štefka Vardjan je odraščala v Šentjurju, kjer je obiskovala Kmetijsko in gospodinjsko šolo. Imela je štiri leta mlajšo sestro, Marijo Žmahar (roj. Celestin). Leta 1934 se je poročila s hortikulturnikom Francetom Vardjanom. Prvi dom sta si začela ustvarjati v Šentjurju pri Celju, vendar sta leta 1939 naselila v Leskovcu pri Krškem. Sprejela sta sodelovanje s farmacevtskim podjetjem Bayer, za katerega je France testiral kemične izdelke, ki spodbujajo rast rastlin. Štefka je bila gospodinja, ki je skrbela za dom, družino in podpirala moža pri uspešni karieri. Bila je prva lektorica Francetovih rokopisov, saj je vse ročno napisane knjige pregledala, jih slovnično popravila in nečitljive dele besedila ponovno zapisala. Pojutrišnjem, 23. 12., bomo obeležili 105. obletnico njenega rojstva.

 Terenski zapiski: Sotelšek, N. (2021). Terenski zapiski (TZNS ), osebna komunikacija z Bredo Špacapan (neobjavljeno gradivo). Krško, 11. in 16. 11. 2021. Fotografije: Vladimir Štoviček, Štefka Vardjan, 1944, pravokotna plaketa, mavec, 26.5 x 23.6 cm, sign. sp. d. inv. št. MMK;VŠ-1529Štefka Vardjan s kolegico pod Triglavom, leta 1934. Original hrani družina Špacapan.Štefka z možem Francem in sinom Stinetom (obisk med služenjem vojaškega roka), verjetno po letu 1950. Original hrani družina Špacapan. Pripravila: Nina Sotelšek, višja kustosinja, Mestni muzej Krško

Fran Bonač in tovarna celuloze na Vidmu pri Krškem

Imate minuto?

14. december 2021

Preučevanje starih fotografij nas marsikdaj postavi pred težko rešljivo uganko o identiteti fotografiranih oseb.

Ob pripravi razstave Fran Bonač in tovarna celuloze na Vidmu pri Krškem se je v arhivu tovarne Vipap d.d. oko ustavilo na fotografiji iz leta 1939. Po vsej verjetnosti je bila posneta tik pred, ali pa ob, zagonu tovarne konec oktobra. Zapis na hrbtni strani izda, da so fotografirani monterji kotlovnice, drugi z desne pa je Jože Kolšek. Ta ključav. mojster se je, kot priča zapis v Knjigi nameščencev (hrani jo Zgodovinski arhiv Ljubljana), v Bonačevi tovarni zaposlil 1. decembra 1938. Kolšek je bil, za ing. T. Firtschem, L. Gradiškom, V. Lebnom in F. Dobnikarjem,  peti nameščenec, ki se je zaposlil v »celulozi«.

Samo želimo si lahko, da bo kdo med vami, spoštovani bralci, kljub res veliki časovni distanci, prepoznal še koga od portretiranih. 

 

 

 Fotografija: Monterji kotlovnice, 2. z desne je J. Kolšek. 1939. Fotograf neznan. Fotoarhiv Vipap d.d. Pripravila: dr. Helena Rožman, muzejska svetovalka

Čari adventnega zelenja

Imate minuto?

7. december 2021

Pred uvedbo gregorijanskega koledarja (1582) je bil najkrajši dan v letu 13. december, ko po krščanskem koledarju goduje sv. Lucija, zavetnica vida. Lucijino je tudi praznik luči, ostanek rimskega praznika nepremagljivega sonca, ki je ta dan spet začelo dobivati moč in premagovati temo. 

V šegah, ki so v slovenskem prostoru povezane z Lucijinim, prepoznavamo ostanke mnogih predkrščanskih verovanj. V današnji čas se je ohranila navada, da se na dan sv. Lucije poseje pšenica. Setev se sicer lahko opravlja tudi na Barbarino (4. december), Miklavževo (6. december) ali na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja (8. december). Običajno se v plitvo posodo (s plastjo zemlje ali pa le z vodo) poseje pšenica (ali kako drugo žito). Že po nekaj dneh zrnje skali in na božični večer ga, polno ozelenjenega, postavimo v/ob jaslice ali pod božično drevo. Zelenje prirezujemo in tako ga lahko ohranimo do konca praznikov – sv. treh kraljev ali celo do svečnice. Kaljenje je včasih služilo za vedeževanje saj naj bi nagla in lepa rast kazalo, kako obilna bo letina v prihajajočem letu. 

 

Za posodice z žitom se je tudi v našem prostoru pojavlja naziv Adonisovi vrtički, še pogosteje pa preprosto le »pšenička«, ali pa »božično žito«, ki se v zadnjem času rabi tudi v komercialne namene. Vprašanje je, koliko je še živo zavedanje, da je tudi z dotrajanim zelenjem potrebno skrbno ravnati; v preteklosti niso zavrgli, ampak porabili za hrano kokoši ali živine, ponekod pa so ga spomladi tudi podorali. Lahko pa ga preprosto namenimo za hrano pticam.

 

 

Literatura:Kuret, Niko, 1989: Praznično leto Slovencev. Strosvetne šege in navade od pomladi do zime, druga knjiga, Družina, Ljubljana.Slovenski etnološki leksikon. Angelos Baš (gl. ur.), Mladinska knjiga, Ljubljana, 2004, str. 300. Fotografije:Praznični december v starem mestnem jedru Krškega. Pšenička v  lončku, 18. 12. 2016. Foto: Anita Radkovič. Hrani dokumentacija MMK.Praznični december v starem mestnem jedru Krškega. Delavnica Adonisovi vrtički, 13. 12. 2016. Foto: Anita Radkovič. Hrani dokumentacija MMK.Praznični december v starem mestnem jedru Krškega. Delavnica Okraski iz zimzelenih rastlin, 15. 12. 2016. Foto: Anita Radkovič. Hrani dokumentacija MMK.Dekoracija v sklopu delavnic Praznični december v starem mestnem jedru Krškega, 19. 12. 2016. Foto: Anita Radkovič. Hrani dokumentacija MMK.Adventni utrinki Krškega: jaslice, delavnica Kraljestvo človeka, 20. 12. 20217. Foto: Anita Radkovič. Hrani dokumentacija MMK.

 

Pripravila: dr. Helena Rožman, muzejska svetovalka
Stran 2 od 3 (Vseh vnosov: 29)

Stopite v stik

Mestni muzej Krško
Valvasorjevo nabrežje 4
8270 Krško
07 620 92 44
051 390 658
info@mestnimuzejkrsko.si
mestnimuzejkrsko.si

Uradni podatki

Kulturni dom Krško
Trg Matije Gubca 2
8270 Krško
ID za DDV: SI30027110
IBAN: EZR 0110 0600 0029 608 (Banka Slovenije)