Imate minuto?

Stran 2 od 4 (Vseh vnosov: 48)

3. julij — Dan rudarjev

Imate minuto?

5. julij 2022

Praznik slovenskih rudarjev praznujemo v spomin na gladovno stavko rudarjev, ki je bila 3. julija 1934. O razlogih in poteku stavke je poročal članek v Slovenskem gospodarju 11. julija 1934. 

 »Ubogi trboveljski rudarji, neprestano jim zmanjšujejo s krvavimi žulji in vedno v smrtni nevarnosti zaslužene prejemke, ki so do sedaj komaj zadostovali za pičlo hrano, da o obleki ter drugih potrebščinah niti ne govorimo. Ponovno prikrajšanje mezd delavcev ter nastavljencev v vseh podjetjih območja Trboveljske premogovne družbe je povzročilo pri vseh prizadetih obupen korak, ki je posebnost ter redkost v prebridki zgodovini delavskih zatirancev.«

Ko je Trboveljska premogokopna družba oznanila, da mora znižati plače in da bo morala obrat zmanjšati ter še več rudarjev odpustiti, so ti 3. julija 1934  razglasili gladovno stavko in sklenili, da bodo ostali v jamah, dokler jim družba ne vrne prejšnjih prejemkov in jim omogoči boljših življenjskih razmer. Vest o gladovni stavki v Trbovljah se je bliskovito razširila na Zagorje, Hrastnik, Rajhenburg (Senovo), Hudo jamo in Kočevje. V jamah je ostal tudi drugi in tretji »šiht« in 4. julija so bili že vsi rudarji pod zemljo. Zunaj so se jim pridružili uradniki in poduradniki. Ocenjeno je, da je stavkalo okoli 4000 rudarjev. Tudi trgovci in obrtniki, ki so bili navezani na delavstvo, so se postavili na stran stavkajočih ter zaprli trgovine in svoje delavnice. Po večurnih pogajanjih je 5. julija pogajanje zaključil generalni ravnatelj z izjavo, da družba po nalogu kraljeve vlade preklicuje izdane ukrepe in da ostanejo za sedaj pravice in prejemki rudarjev neokrnjeni. S to izjavo družbe se je stavka končala in rudarji so se začeli vračati iz jam.

Zaradi tega upora knapov pred 88 leti je sindikat rudarjev po drugi svetovni vojni sklenil, da 3. julij slovenski knapi praznujejo kot svoj stanovski praznik. 

Premogovništvo je krepko zaznamovalo tudi Senovo. Bistveni razvoj je kraj dosegel v času med letoma 1920 in 1930 ter v prvih dvajsetih letih po koncu 2. svetovne vojne. Tradicijo premogovništva ohranja Turistično društvo Senovo z zbirkama tehniške dediščine v Ravnah in na Reštanju ter tradicionalnim pohodom po Knapovski poti. V OŠ XIV. divizije Senovo pa sta na ogled bogata geološka zbirka in prikaz premogovniškega rova.

 

Pripravil: Anton Petrovič

 

Fotografije:Pikhamer – udarno kladivo ali porhamer – vrtalno kladivo. Jama premogovnika Senovo, datum neznan. Foto: avtor neznan. Fotografijo hrani: Turistično društvo Senovo.Konc šihta. Izhod iz jame premogovnika Senovo, datum neznan. Foto: avtor neznan. Fotografijo hrani: Turistično društvo Senovo.Ausvajha - prostor, kjer so preusmerjali prazne in polne buliče – vagončke. Ravne, datum neznan. Foto: Anton Petrovič. Fotografijo hrani: Turistično društvo Senovo.Zbirka tehniške dediščine premogovnika Senovo v Ravnah, datum neznan. Foto: Anton Petrovič. Fotografijo hrani: Turistično društvo Senovo.Dnevni kop, Reštanj, 1926. Foto: Fotostudio Pelikan Celje. Fotografijo hrani: Turistično društvo Senovo. Nakladalna rampa Sotelsko, 1926. Foto: Fotostudio Pelikan Celje. Fotografijo hrani: Turistično društvo Senovo.Vhod v jamo, Ravne, datum neznan. Foto: Fotostudio Pelikan Celje. Fotografijo hrani: Turistično društvo Senovo. Viri:Gladovna stavka v Trbovljah. (11. 7. 1934). Slovenski gospodar, 68(28), str. 3. Dostopno prek https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-VURL7QCD/88348697-4d40-4682-aed9-3a961c6c26b9/PDF

 

 

 

Špitalska cerkev sv. Duha – Mestni muzej Krško - Galerija Krško

Imate minuto?

28. junij 2022

Muzejsko-galerijska dejavnost se je v Krškem začela že leta 1939, ko je bilo 30. septembra ustanovljeno Muzejsko društvo za politična okraja Krško in Brežice. To je vodilo do ustanovitve muzeja in prve muzejske razstave, odprte v nekdanji cerkvi sv. Duha. 

Špitalska cerkev sv. Duha je bila zgrajena leta 1777, v obdobju poznega baroka. Tloris je obdobju primerno razgiban: iz osrednjega prostora se na obeh straneh izvijata polkrožni kapeli. Tudi prezbiterij, ki se z mehko prekinitvijo nadaljuje iz glavne ladje, se zaključi polkrožno. Nace Šumi je stavbi pripisal vpliv štajerske baročne arhitekture in kasneje še Johannu Fuchsu. Med drugim premičnim okrasjem so jo krasile tri oltarne slike Janeza Andreja Herrleina. Leta 1939 je bila cerkev odposvečena in predana v uporabo muzejskemu društvu, ki je v prvih mesecih delovanja usmerilo prizadevanja v ustanovitev muzeja in ga za javnost odprlo 10. novembra 1940. Do druge svetovne vojne je deloval v cerkvi sv. Duha, kjer so bili razstavljeni predmeti cerkvene umetnosti, in v Valvasorjevi hiši s predstavitvijo narodopisne zbirke lokalnega pomena. Po vojni je bil muzej spet odprt, vendar le do leta 1949, ko se je moral na zahtevo Okrajnega ljudskega odbora Krško iz stavb izseliti. Upravnik muzeja Franjo Stiplovšek je zbirkam našel novo domovanje v brežiškem gradu. 

Slabih dvajset let je bila cerkev sv. Duha bolj ali manj prazna, dokler je niso na pobudo kiparja in medaljerja Vladimirja Štovička preuredili v galerijski prostor za predstavitev likovne umetnosti. Na umetnikov rojstni dan 26. junija 1966 so tako odprli prvo razstavo in cerkev sv. Duha je začela delovati kot Galerija Krško. Do leta 1993 jo je upravljala Valvasorjeva knjižnica Krško, vsebinsko pa so sodelovali nekateri umetnostni zgodovinarji in likovni kritiki: Janez Mesesnel, Mirko Juteršek in drugi. Med letoma 1998 in 2009 je galerijo upravljal JSKD OI Krško, od leta 2009 naprej pa Kulturni dom Krško. 

V zadnjih 56 letih je bilo v Galeriji Krško pripravljenih 233 razstav, ki so predstavljale slovensko in mednarodno vizualno umetnost ter ljubiteljsko ustvarjalnost lokalnih likovnih društev. 

 

Pripravila: Nina Sotelšek

 

Podnapisi k fotografijam:Zunanjost Galerije Krško na Valvasorjevem nabrežju v Krškem, 8. 12. 2017Silvan Omerzu: Angeli, 13. 9. 2001–13. 10. 2001Zora Stančič: Dum spiro spero, 5. 6. 2013–16. 7. 2013Boris Beja: Človek človeku žival, 22. 10. 2013–31. 12. 2013Mateja Kavčič: Gozdni duh, 6. 5.2014–23. 6. 2014Damijan Kracina, Vladimir Leben, Jani Pirnat: Genski oltar, 18. 11. 2016–15. 2. 2017Boštjan Kavčič: Os, 1. 12. 2017–18. 3. 2018Mito Gegič: Angeli v revirju, 27. 11. 2018–9. 2. 2019 Literatura in viri:Brenčič, P. (2011). Podobe iz čipkaste preje. V P. Brenčič, R. Vidic, A. Žugič Jakovina (ur.) Mesto besed: zbornik ob 45-letnici delovanja Valvasorjeve knjižnice Krško (str. 92-96). Krško: Valvasorjeva knjižnica.Gregorič, M. (1989). Štirideset let posavskega muzeja Brežice: 1949–1989. Brežice: Posavski muzej Brežice.Mušič, D. (27. 9. 1939). Pomen novega muzeja v Krškem. Jutro, 20(225), 5-6.Saria, B. (1939). Ob ustanovitvi »muzejskega društva za politična okraja Krško in Brežice« v Krškem. Kronika slovenskih mest, 6(4), 241-242.Šribar, S. (10. 3. 2021). Osebni intervju.Šumi, N. (1961). Ljubljanska baročna arhitektura. Ljubljana: Slovenska matica.Šumi, N. (1969). Baročna arhitektura. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Kristina Lazorko, knjižničarka in učiteljica

Imate minuto?

21. junij 2022

Kristina Lazorko se je rodila 13. julija 1906 v Ljubljani. Šolala se je pri uršulinkah in na učiteljišču v Ljubljani. Prvo zaposlitev kot učiteljica je dobila v Prosenjakovcih, kjer je poučevala osnovnošolske otroke različnih starosti. Z družino so se v Krško preselili leta 1941. Med letoma 1945 in 1966 je delala na krški osnovni šoli kot učiteljica in bila več let tudi ravnateljica.

Delo s knjigami je Kristini Lazorko pomenilo osebno zadovoljstvo, širjenju bralne kulture je namenila večino svojega prostega časa in si  branje prizadevala približati vsem generacijam.

V prvih dneh po osvoboditvi je od hiše do hiše prosila za knjige, nabralo se jih je okoli tristo. Kot ena izmed ustanovnih članic krškega AFŽ je bila pobudnica vzpostavitve Okrajne ljudske knjižnice (1946), potem pa je postala prva in dolgo edina povojna knjižničarka v občini. Vidno vlogo je prevzela pri ustanovitvi današnje Valvasorjeve knjižnice, odprte 8. februarja 1965, v kateri je delovala do leta 1980. Mnogi obiskovalci knjižnice so Kristino Lazorko in knjižnico enačili, zanje sta bili eno. Umrla je 6. marca 1990 v Brežicah. Sin Vladimir je Valvasorjevi knjižnici podaril celotno njeno zasebno knjižnico.

Kristine Lazorko se spominjamo v času, ko je v Krškem 9. junija odprla vrata nova Valvasorjeva knjižnica.

 

Pripravili: Anita Radkovič in Anja Jukić

Fotografija: Reprodukcija fotografije iz: (19. 4. 1990). Kristina Lazorko (1906–1990). Dolenjski list, 41 (16),str. 19. Dostopno na https://www.dolenjskilist.si/media/arhiv-pdf/dl/1990/DL_1990_04_19_16_2122.pdf Viri in literatura:Radkovič, A., in Jukić, A. (2020). Kristina Lazorko. V A. Radkovič in A. Jukić (ur.), Spregledane–pozabljena polovica Krškega (str. 33). Krško: Kulturni dom Krško. Šribar, L. (26. 3. 1990).V spomin: Kristina Lazorko (1906–1990). Naš glas: časopis za Posavje in okolico, 11 (5), str. 19-20. Dostopno na https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-PYBEG0SN/f6bff25a-d647-4f52-8060-f0210071fbb2/PDF(19. 4. 1990). Kristina Lazorko (1906–1990). Dolenjski list, 41 (16),str. 19. Dostopno na https://www.dolenjskilist.si/media/arhiv-pdf/dl/1990/DL_1990_04_19_16_2122.pdf

 

Ime tedna: Vladka Likar Kobal, fotografinja in pedagoginja

Imate minuto?

14. junij 2022

* 13. junij 1936, Ljubljana, † 14. februar 2018, Ljubljana

Vladka Likar Kobal se je 13. junija 1936 v Ljubljani kot najstarejša hči rodila Senovčanoma – materi Alojziji Kladušek, šolani šivilji in gospodinji, ter očetu Vladimirju Likarju. Vladka ali Ladka, kakor so jo klicali bližnji, je otroštvo in mladost preživljala v Brestanici.

Učiteljišče v Celju je obiskovala le krajši čas, po skoraj polovici prvega letnika je resneje zbolela za škrlatinko. V Ljubljani se je leta 1953 kot vajenka zaposlila v Fotoateljeju Potrč, tedaj najbolj znanem portretnem fotografskem studiu. 

Po rojstvu sina Mitje se je preselila v Zoisovo palačo na Križevniški ulici v Ljubljani. Ljubiteljske fotografije je razvijala v domači temnici – v kopalnici svojega doma. Dejala je, da bi si vsak gost mislil, da tam namesto nje živijo fotografije.

Zaposlila se je v Centru strokovnih šol za Bežigradom v Ljubljani, kjer je poučevala praktični del pouka smeri fotografski tehnik. Nova digitalna fotografska tehnologija ji ni bila blizu, zato je po petnajstih letih sklenila učiteljski poklic in do upokojitve delala v Foto Tivoli.

Leta 1973 se je kot ena izmed ustanovnih članic vključila v Društvo poklicnih fotografov Slovenije.

Navezanost na Brestanico je s fotografijo prikazala na več avtorskih razstavah: Obrazi, ujeti v trenutkih časa sledijo odraščanju šestnajstih Brestaničanov, z razstavo Vezi, ki živijo (2004) je predstavila nekdanje domačine, ki Brestanici še vedno pravijo dom, z akademskim slikarjem Rajkom Čubrom sta prikazala življenje menihov trapistov. Njen izraz je bila portretna fotografija. Leta 1988 je razstavljala portrete enajstih slovenskih umetnikov (Boljka, Zelenko, Jakac, Štoviček, Čuber ...), leta 1993 pa je na gradu Podsreda kozjanske umetnike upodobila v njihovih ateljejih (razstava Medij & Medij). Veliko svojih in skupnih projektov je izvedla z dolgoletnim prijateljem, etnologom prof. Slavkom Kremenškom.

Zadnji dve leti in pol je preživela v domu starejših občanov v Idriji. Umrla je v Ljubljani 14. februarja 2018. Na njeno željo je pokopana v domači Brestanici. 

Pripravila: Anja Jukić

 Fotografije:Vladka Likar Kobal (v sredini) z nekaj člani organizacijskega odbora prireditve Fotoantika. Z leve proti desni: Ferucio Hrvatin, Sandi Jesenovec, Niko Mušič in Anton Demšar. Rokopis Vladke Likar Kobal. Pozna 70. leta prejšnjega stoletja. Foto: Foto Demšar. Hrani: Mitja Kobal.Vladka Likar Kobal z vnukinjo Pio ob Ljubljanici, 1987. Foto: Mitja Kobal. Hrani: Mitja Kobal.Vladka Likar Kobal (četrta z desne, druga klop) v vajeniški šoli v Celju, 1954. Hrani: Mitja Kobal.Potrdilo o uspešno končanem drugem letniku vajeništva fotografske obrti. Ljubljana, 9. 6. 1955. Hrani: Mitja Kobal.Fotoaparat Asahi Pentax Spotmatic (leto izd. 1964) je Vladka Likar Kobal uporabljala najpogosteje in najdlje. Kupila ga je kmalu po zaposlitvi v CSŠ Ljubljana. Foto: Mestni muzej Krško. Fotografijo hrani fototeka Mestnega muzeja Krško.  Literaura:Jukić, A. (2020). Vladka Likar Kobal. V A. Radkovič in A. Jukić (ur.), Spregledane – pozabljena polovica Krškega (str. 27–31). Krško: Kulturni dom Krško. 

 

 

»Sveti Florjan, na pomoč!«

Imate minuto?

7. junij 2022

Ob 8. juniju,  dnevu gasilcev 

V današnjem blogu predstavljamo kip svetnika Florjana iz Zbirke Vladimirja Štovička, ki jo je umetnik leta 1976 podaril Občini Krško, ta pa predala Kulturnemu domu Krško, enoti Mestni muzej Krško. Kiparsko delo, ki je ohranjeno v fazi osnutka, je temu primerno skicozno zaključeno. Vzravnana moška figura ima glavo usmerjeno k tlom, kjer je hiša v plamenih. Svetnik v vojaški opremi nosi na glavi šlem s perjanico, v desni roki vrč za gašenje in v levi drog prapora. Zaradi krhkega materiala je bil kip, še pred prihodom v muzejsko skrb, nekoliko poškodovan.

 

 

 

Sveti Forjan goduje 4. maja. Bil je rimski častnik, ki je leta 304 umrl kot mučenik. Velja za priprošnjika pred ognjem, sušo, povodnjijo in vojsko (Slovenski etnološki leksikon, 2011, 590). Njegove upodobitve največkrat najdemo na gasilskih domovih, saj je Florjan od 19. stoletja zavetnik gasilcev. 

V gasilstvu se združujejo prostovoljna gasilska društva in poklicne gasilske enote, nad katerimi bdi krovna organizacija Gasilska zveza Slovenije. Prvo slovensko gasilsko društvo je bilo ustanovljeno leta 1869 v Metliki, po podatkih Gasilske zveze (l. 2019) pa je več kot 162.000 gasilcev združenih v 1341 društev, 120 gasilskih zvez, poleg njih deluje v Sloveniji še 13 poklicnih gasilskih enot (Dolenjski list, 2019). Več o gasilcih in gasilstvu izveste v Slovenskem gasilskem muzeju dr. Branka Božiča, o gasilstvu na območju Krškega v 80. letih 20. stoletja pa smo pisali tudi v katalogu razstave 80. so bila leta … v Krškem

Ob dnevu gasilcev, ki ga obeležujemo 8. junija, vsem gasilcem iskreno čestitamo in vam kličemo »Na pomoč!«.

Pripravili: Špela Sečnik in Nina Sotelšek

 

Fotografija:Vladimir Štoviček, Sv. Florjan, študija, dat. ni, nežgana glina, kovina, 36,4 x 13,2 x 13 cm, inv. št. MMK; VŠ-405 Literatura:Dolenjski list. 2018. 150 let gasilstva na Slovenskem. Dostopno na https://www.dolenjskilist.si/2019/09/08/224703/novice/bela_krajina/FOTO_150_let_gasilstva_na_Slovenskem/ (3. 5. 2020). Šega, P. 2011. Sv. Florjan. V: Slovenski etnološki leksikon, ur. Angelos Baš et al., str. 590. 

 

 

 

Ime tedna: Ančka Salmič, pesnica

Imate minuto?

31. maj 2022

29. maj 1902, Gorenja vas pri Leskovcu – 2. september 1969, Novo mesto

 

Občutek

Saj se mi včasih, kar čudno zazdi,

ko da se v meni pretaka nemirna ciganska kri.

Ko pridejo mimo po cesti

mi čudno hotenje pograbi srce.

Da bi kar zadaj na voz k njimi prisela in gosli v roke.

Pa bi šla.

Pela bi s strunami gosli, jokala in pela,

da se vsaj enkrat izprazne mi duša do dna!

Jaz bi prehodila vsa pota, vse bele ceste,

spenjala bi se na sončne visoke gore.

Tonila bi v bajno tihoto čarobnih gozdov,

vsa daleč odmaknjena svetu in prosta vseh tesnih okov.

Ponoči bilo bi nad mano nebo,

kakor z zlatom pretkan baldahin,

in morda bi srečna na strgani plahti zaspala,

kot črni svobodni ciganski sin.

Ančka SalmičSalmič, A (1962). Občutek. 150 let šole v Leskovcu pri Krškem. Leskovec: osnovna šola, str. 85. 

 

29. maja je preteklo natanko 120 let od rojstva pesnice Ančke Salmič, rojene v Gorenji vasi pri Leskovcu. Življenje v preprosti kmečki družini ji po končani osnovni šoli v Leskovcu ni omogočalo, da bi, kljub veliki želji, šolanje nadaljevala. 

Že v mladosti je rada prebirala pesmi Simona Gregorčiča in Franceta Prešerna. Svojo prvo pesem je objavila leta 1925 v ženski reviji Vigred. V samozaložbi je v letu 1940 izdala prvo pesniško zbirko z naslovom Cvetje z neobdelanih gredic. Kasneje je objavljala tudi v Kmečki ženi, Jadranski straži in v koledarju Mohorjeve družbe. 

Z družino je bila med drugo svetovno vojno izgnana v delovno taborišče v Nemčiji. Vtise bivanja v izgnanstvu je leta 1967 objavila v zbirki Iz črnih dni pregnanstva. Posthumno je leta 1995 izšla zbirka Moja pesem.

V svojih pesmih je izražala razočaranje po neizživeti ljubezni, opevala naravo, navezanost na zemljo, skromnost kmečkega življenja, hrepenenje po sreči, svobodi in boljšem življenju.  

Umrla je 2. septembra 1969 v novomeški bolnišnici. V Leskovcu pri Krškem, kjer je preživela zadnjih deset let, je po njej poimenovana ena glavnih ulic.

 

Pripravila: Anja Jukić

 

Fotografije: Reprodukcija fotografije iz: Smolič, M. (1977). Pesniški svet Anke Salmičeve. V Smrekar L. (ur.), Krško skozi čas: 1477–1977: Zbornik ob 500-letnici mesta (str. 279 ). Krško: Skupščina občine: Odbor za pripravo praznovanja 500-letnice Krškega. Salmič, A. (30. 10. 1969). Pesem pregnancev. Dolenjski list 20 (44), str. 44. Literatura:Novak, Popov, I. (2005). O avtoricah. V Novak Popov, I. (ur.), Antologija slovenskih pesnic 2: 1941–1980 (str. 261–287). Ljubljana: Tuma.Radkovič, A., in Jukić, A. (2020). Matilda Klemenčič. V A. Radkovič in A. Jukić (ur.), Spregledane –pozabljena polovica Krškega (str. 32). Krško: Kulturni dom Krško. Smolič, M. (1977). Pesniški svet Anke Salmičeve. V Smrekar L. (ur.), Krško skozi čas: 1477–1977: Zbornik ob 500-letnici mesta (str. 277–286). Krško: Skupščina občine: Odbor za pripravo praznovanja 500-letnice Krškega. Štefančič, M. (ur.). (1962). 150 let šole v Leskovcu pri Krškem. Leskovec: osnovna šola. Tvoje znanke in prijateljice z Dolenjske in iz Posavja (30. 10. 1969). Anki Salmič v spomin. Dolenjski list 20 (44), str. 44.

Prejmite lepe pozdrave!

Imate minuto?

24. maj 2022

Topli majski dnevi so čas, ko v pričakovanju poletja mnogi že načrtujemo dopust, razmišljamo o koncu pouka, počitnicah, o dogodivščinah v naravi, ob vodi … Po dveh zelo drugačnih, negotovih letih si želimo normalnega poletja.

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so Krčani (prebivalci mesta in občine) poleti »na morje« in »v kolonijo« najpogosteje odhajali v Nerezine na Lošinju, v sindikalne hišice krških podjetij in Otroško naselje Zveze prijateljev mladine Krško. Priljubljeni morski destinaciji Krčanov sta bila tudi apartmajsko naselje Stinica ob Velebitskem kanalu in Poreč. 

Prav tako so »hodili na bazen« v Krško ali Brestanico, tisti s podeželja pa so se na različnih lokacijah kopali še v Krki, vaških potokih, v Klunovih toplicah v Bušeči vasi in drugje. 

Poletje je čas, ko s počitnic in izletov družini in prijateljem pošiljamo pozdrave in najrazličnejše fotografske utrinke. Danes poteka tovrstna komunikacija večinoma prek mobilnih telefonov, SMS in MMS sporočil ter objav na različnih družbenih omrežjih. Ne tako dolgo nazaj pa smo pošiljali razglednice z motivi obmorskih in počitniških krajev in destinacij. 

V naših zbirkah hranimo tudi počitniške razglednice iz 20. stoletja. Danes vam v pozdrav poletju in za obujanje spominov predvsem na sindikalni turizem pošiljamo virtualne morske pozdrave iz Nerezin.

 

Pripravila: Anita Radkovič, Mestni muzej Krško

 

Fotografije: Razglednica: Pozdrav iz Nerezina, datum pošiljanja 26. 8. 1982 (Mali Lošinj), prejemnik družina Radkovič (Šutna), 10,3 x 14,9 cm, papir, R-11Razglednica: Nerezine, datum pošiljanja 19. 7. 1983 (Nerezine), prejemnik Mlakar Marija (Kostanjevica na Krki), 10,4 x 15 cm, papir, R-12Razglednica: Nerezine, datum pošiljanja 19. 8. 1983 (Nerezine), prejemnik družina Mlakar Čuk (Kostanjevica na Krki), 10,2 x 14,9 cm, papir, R-13Razglednica: Nerezine, datum pošiljanja 2. 8. 1990 (Nerezine), prejemnik družina Čuk (Kostanjevica na Krki), 11,9 x 16,4 cm, papir, R-15Razglednica: Nerezine, datum pošiljanja 11. 9. 2003 (Nerezine), prejemnik družina Radkovič (Šutna), 11,9 x 16,4 cm, papir, R-14Razglednica: Bučanje Nerezine, datum pošiljanja 27. 8. okoli 2003-2005 (Nerezine), prejemnik družina Kranjec Radkovič (Šutna), 11,9 x 16,4 cm, papir, R-14 Literatura: Rožman, H. in Sotelšek, N. (ur.) (2020). 80. so bila leta … v Krškem. Krško: Kulturni dom Krško.

 

Mednarodni muzejski dan

Imate minuto?

17. maj 2022

Močni muzeji zbližujejo skupnost

18. maja praznujemo mednarodni muzejski dan in današnji blog ponuja kratko razmišljanje o sodobnih muzejih. Kaj imamo pred očmi, ko pomislimo na muzej? Ga vidimo kot raziskovalno ustanovo, urejena skladišča predmetov, prostore kontemplacije ob razstavljenem gradivu ali je muzej prostor, kjer se pogovarjamo, družimo, se z ustvarjanjem in sodelovanjem učimo in nemara celo zabavamo? 

Muzej je edinstven medij, ki komunicira v jeziku dediščine – s predmeti kot simbolnimi nosilci znanja o preteklosti. Muzejski strokovnjaki predmete zbirajo, raziskujejo in jih interpretirajo preko spoznanj znanstvenih disciplin, kar ni nič novega. Razlika pa je, da sodobni muzeji raziskovalno spremljajo tudi bistvene procese v sodobni družbi in preučujejo njene potrebe. Še več, v svoje delovanje vključujejo javnost in ji odpirajo možnost odzivanja na videno ter izražanja osebnih mnenj in želja. Posameznike spodbujajo k deljenju svojih spominov in znanj in nato razvijajo načine organizacije zbranega znanja. Takšni muzeji sledijo participativni paradigmi, saj zavzemajo aktivno družbeno vlogo, izpolnjujejo svojo demokratično obveznost in potrjujejo svojo družbeno koristnost. V skladu z demokratičnim delovanjem so usmerjeni k omogočanju fizične in intelektualne dostopnosti do dediščine in v ustvarjanje vsebin vključujejo uporabnike.

Sodobni muzeji so prostori doživetij, shajališča kolektivnega spomina, branik dediščine lokalnega prostora in še marsikaj drugega. Močni muzeji so povezovalno središče mesta, kjer jim je uspelo zgraditi trdno vez z lokalno javnostjo. 

 

 

Pripravila: Nina Sotelšek, MMK Fotografije:Zadnja večja poplava je potopila tudi pritličje Mestnega muzeja Krško, 19.9.2010. Foto: hrani dok. MMK.Obisk Društva seniorjev in menedžerjev Posavja, 11.11.2011. Foto: hrani dok. MMK.Delavnica Prostovoljci in muzej, ob Dnevih evropske kulturne dediščine, 2.10.2011. Foto: hrani dok. MMK.Skupen sprehod po starem mestnem jedru Krškega ob 535. obletnici mestnih pravic, 5.3.2012. Foto: hrani dok. MMK.Pomoč prostovoljcev pri sanaciji poškodovanih sten po poplavi, 13.5.2013. Foto: hrani dok. MMK.Igriv ogled razstave Gozdni duh (Mateje Kavčič) v Galeriji Krško, 20.5.2014. Foto hrani dok. MMK.Pomoč prostovoljcev pri selitvi zbirke Vladimirja Štovička v Mestni muzej Krško. Delo je potekalo v okviru Konservatorsko-restavratorskih delavnic po vodstvom Jožeta Drešarja (GNOM) in mag. Maje Ivanišin, 20.5.2014. Foto: hrani dok. MMK.Delavnica Izdelovanja papirnatih rož, 6.12.2018. Foto: hrani dok. MMK.Otroci na Poletni muzejski noči, Grad Rajhenburg, 19.6.2021. Foto: Anita Radkovič. Literatura:
Lord, G. D., in Blankenberg, N. (2018). Cities, Musems and Soft Power. London, New York: Routledge.
Simon, N. (2010). The participatory museum. Santa Cruz, California: Museum 2.0.Šola, T. (2003). Eseji o muzejima i njihovoj teoriji: Prema kibernetičkom muzeju. Zagreb: Hrvatski nacionalni komitet ICOM. Vujić, Ž. (2000). Nova tehnologija i pristup muzejskim zbirkama: iskustvo Zagrebačkih umjetničkih muzeja i galerija. Informatica museologica, 31 (1–2), 25–31.

Na današnji dan: France Vardjan (1900–1994), hortikulturnik

Imate minuto?

10. maj 2022

France Vardjan se je rodil 10. maja 1900 v Kočevju, odraščal pa je v naselju Škrilj ob hrvaški meji. Leta 1917 je bil poslan na italijansko fronto. Po koncu 1. svetovne vojne je študiral kmetijstvo na višji kmetijski šoli v Žilini na Češkoslovaškem, kjer je leta 1923 diplomiral. Na Nizozemskem je opravil specializacijo iz oblikovanja vrtov in krajine, v nemškem Leverkusnu pa specializacijo iz varstva rastlin.

Med letoma 1923 in 1938 je poučeval na kmetijski šoli v Šentjurju pri Celju in tam spoznal svojo ženo Štefko Celestin (por. Vardjan). Leta 1939 sta se naselila v Leskovcu pri Krškem, kjer je ustvaril sadovnjak in park eksotičnih drevesnih vrst.

France Vardjan je do upokojitve leta 1959 predaval na srednji vrtnarski šoli v Medlogu pri Celju, višji gospodinjski šoli v Grobljah, na biotehniški fakulteti v Ljubljani, deloval pa je tudi v mnogih odborih za vrtnarstvo. Bil je plodovit pisec člankov, priročnikov, učbenikov in strokovnih monografij, od katerih zagotovo poznamo Kako gojimo špargelj (1959), Kaj cveti in zeleni na oknu v sobi (1962–1966), Pridelovanje vrtnin pod steklom (1966), Vzgoja ameriškega nageljna (1967), Varujmo sobne rastline pred boleznimi in škodljivci (1968), Terminski priročnik za ljubitelje vrta in cvetlic (1974), Vzgoja lončnic (1983), Rezano cvetje (1989), Kakteje (1992) in mnoge druge. Leta 1971 je prejel državno odlikovanje red zaslug za narod z zlato zvezdo ter leta 1980 red za delo z zlatim vencem, bil je častni član številnih hortikulturnih in kmetijskih društev. Dokler je bil pri močeh, so k njemu po nasvete prihajali učenci in kolegi. Umrl je v visoki starosti leta 1994, na domu v Leskovcu pri Krškem.

 

Pripravili: Nina Sotelšek, MMK in Breda Špacapan

 

Fotografije:France Vardjan v velenjskih rastlinjakih, dat. ni, 8,8 x 12,3 cm, foto: last Brede ŠpacapanPortret Franceta Vardjana, dat. ni, foto: Atelje Pelikan, Celje, hrani Brede ŠpacapanUčenke Kmetijske šole Šentjur, 1934, 8,8 x 13,9 cm, foto: last Brede ŠpacapanŠkrilj, dat. ni, 8,7 x 13,6 cm, foto: last Brede ŠpacapanŠkrilj (spredaj desno stari ate in teta Greta), dat. ni, 8,7 x 13,8 cm, foto: last Brede ŠpacapanPosestvo Franceta in Štefke Vardjan v Leskovcu pri Krškem, dat. ni, 6,6 x 9 cm, foto: last Brede ŠpacapanSkupinska fotografija s Štovičkovimi (od leve proti desni: Vladimir Štoviček, Štefka Vardjan, neznan moški, Slava Štoviček, France Vardjan, spredaj: Vladka Štoviček), ok. 1940, 5,7 x 8,6 cm, foto: last Brede ŠpacapanVladimir Štoviček, France Vardjan, 1977, patinirani mavec, d: 28,8 cm, inv. št. MMK;VŠ-280Mirsad Begić, France Vardjan, dat. ni, bron, Park zaslužnih občanov Krško Literatura:
Adamič, F. (n. d.). Vardjan, France (1900–1994). Slovenska biografija. Dostopno prek https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi761694/

Živel 1. maj!

Imate minuto?

3. maj 2022

Ob prazniku dela, s katerim smo minulo nedeljo vstopili v mesec maj, se v Mestnem muzeju Krško spominjamo krške industrije. Ob razstavi 80. so bila leta … v Krškem smo izdali katalog, v katerem smo o industriji zapisali: 

»V osemdesetih letih je Jugoslavija povečevala tisto proizvodnjo, ki so jo v razvitem svetu že opuščali. Obdobje delavskega samoupravljanja, za katerega je bila značilna družbena lastnina, tovarne pa so upravljali zaposleni, se je izteklo konec desetletja. V občini Krško so prevladovale naslednje industrijske panoge: papirna, kovinska, tekstilna, lesna, vse pomembnejša je postajala energetika. Industrija je bila še vedno močno povezana z lokalnim prebivalstvom in s svojimi zaposlenimi, pomagala je graditi stanovanja, ceste in drugo infrastrukturo, podpirala je delovanje društev. Tudi krška in senovska godba na pihala, ki sta z vsakoletnimi prvomajskimi budnicami obarvali praznični dan, sta bili tesno povezani z našimi tovarnami.

Med njimi je bila največja Tovarna celuloze in papirja, poimenovana po Djuru Salaju; ob koncu obdobja se je preimenovala v Videm celuloza papir in papirni izdelki. Konec osemdesetih let je imela tovarna deset TOZD-ov, iz nekaterih so pozneje nastala samostojna podjetja, kot na primer Papiroti in Tespack. Večje tovarne so bile še: Kovinarska, ki sta jo ustanovila brata Čebular in je bila znana po kovinarskih in ključavničarskih izdelkih; Sop Krško, ki je izdeloval strojno opremo; Imperial, TOZD Žita iz Ljubljane, je izdeloval žvečilne gumije; Labod, TOZD Libna Krško, je šival moško in žensko konfekcijo; lesna industrija Novoles, TOZD Bor Krško; gradbena dela sta izvajala novomeška podjetje Pionir in IGM Sava, iz katerega je nastalo podjetje Savaprojekt. S transportnimi storitvami se je ukvarjal Transport Krško, s komunalnimi pa Kostak. Na Senovem so delovali Rudnik Senovo, kovinskopredelovalna tovarna Metalna in obrat Lisce iz Sevnice. V Kostanjevici na Krki sta delovala lesno podjetje Lipa Kostanjevica in obrat Iskre iz Kranja. Termoelektrarna Brestanica je že obratovala na plinsko-parni pogon. V začetku osemdesetih let je začela redno obratovati Nuklearna elektrarna Krško. Leta 1991 je več kot pol prebivalcev delalo v industriji. Po razpadu skupne države so postali gospodarsko vse pomembnejši obrtniki, združeni v Obrtno zbornico Krško.«

 

Pripravila: dr. Helena Rožman, Mestni muzej Krško 

 

Literatura: Rožman, H. in Sotelšek, N. (ur.) (2020). 80. so bila leta … v Krškem. Krško: Kulturni dom Krško. Foto: Tovarna celuloze in papirja Djuro Salaj  Krško, 10. 6. 1980. Foto: Goran Rovan.Foto: Značka 1. maj, dat. ni, kovinska zlitina, 37 x 18 mm, inv. št. MMK;SŠ-33/138Značka je del obsežne zbirke 2000 značk, ki jo je  Mestnemu muzeju Krško podaril Slavko Šribar. Foto: Nova tovarniška hala Labod Libna, 1978. Foto: Goran Rovan.Foto: Kovinarska, 1991. Foto: Goran Rovan.Foto: Nuklearna elektrarna Krško, 1991. Foto: Goran Rovan.

 

Prvi krški borci: Peter Jernejec

Imate minuto?

26. april 2022

V Mestnem muzeju Krško na stalni razstavi Prvi krški borci predstavljamo prvo odporniško skupino, ki se je vzpostavila v Posavju po aprilski okupaciji leta 1941. Vsako leto z dopolnitvami podrobneje predstavljamo enega od članov; v letu 2022 Petra Jernejca.

Rodil se je 23. septembra 1905 v Sinči vasi na Koroškem. Zaradi očetove službe se je družina preselila v Ljubljano, kjer je Peter obiskoval osnovno in srednjo šolo. Maturo je opravil na klasični gimnaziji leta 1924. Zelo mlad se je poročil s svojo mladostno ljubeznijo Nevenko Baćić. Rodila sta se jima dva sinova, Mitja in Igor. 

 

Oktobra 1924 se je vpisal na gozdarsko fakulteto v Zagrebu. Razlog za ta vpis je bila bolezen, imel je tuberkulozo. Po končanem sedmem semestru je 13. februarja 1928 opravil prvi gozdarski diplomski izpit, a kmalu zatem je študij zaradi bolezni prekinil in se dlje časa zdravil na Golniku. Leta 1935 se je odločil nadaljevati študij v Zagrebu. Do leta 1939 je opravljal izpite in pripravljal diplomo. V tem času se je idejno približal Ljudski fronti in tudi komunistični stranki in začel svojo odporniško pot. Zaradi političnega delovanja se je moral iz Zagreba umakniti in leta 1940 je prišel v Krško, kjer je ostal tudi po nemški okupaciji. 

V Krškem se je povezal s sekretarjem KPS za Posavje Maksom Strmeckim. Kot razgledana intelektualca in politična aktivista sta okrog sebe zbirala napredne krške mladince. Jernejec je postal vodja ene od treh partijskih celic. Po odhodu Strmeckega v Ljubljano je nadaljeval politično delo z mladinci. Konec maja ali v začetku junija 1941 jih je povezal v diverzantsko skupino in postal njihov vodja. Dobivali so se na sestankih, kjer so se pogovarjali in snovali načrte, kako bi se uprli. 

Pomanjkanje previdnosti in izdaji so bili krivi, da je okupator skupino, ki je imela vse značilnosti zgodnjega partizanstva, uničil v začetku njenega razvoja.

Petra Jernejca je doletela enaka usoda kot druge člane skupine. 29. julija 1941 je bil skupaj z njimi zajet v gozdu Rore nad Krškim, kjer so imeli svoj tabor in kamor so se umaknili po prvi izdaji. V zgodnjih jutranjih urah 30. julija je bil ustreljen v gozdu Dobrava pri Brežicah. Ob izkopu posmrtnih ostankov borcev krške partizanske skupine novembra 1945 se je videlo, da Peter ni dovolil, da bi mu pred usmrtitvijo zavezali oči. Njegove posmrtne ostanke so 2. decembra 1945 pokopali na krškem pokopališču.

Poleg gradiva iz družinskega arhiva sta v razstavo vključeni originalna plaketa Vladimirja Štovička iz zbirke Mestnega muzeja Krško in slika Mladena Jernejca Tlakovalci poti v svobodo, ki jo je slikar posvetil dedu in njegovim soborcem.

 

Irena Fürst, avtorica razstave

 

 

Foto: Vladimir Štoviček, Peter Jernejec, 1971, plaketa, mavec, d: 48,2 cm, inv. št. MMK;VŠ-1387Foto: Peter Jernejec, 23. september 1905–30. julij 1941, fotograf neznan, foto hrani: dokumentacija MMK.Foto: Mladen Jernejec, Tlakovalci poti v svobodo, mešana tehnika na platno, 2022, 80 x 128 cm, last avtorja. Foto: Helena Rožman.


 

 

Pomlad v Iconotheci Valvasoriani

Imate minuto?

19. april 2022

Iconotheca Valvasoriana je grafična zbirka sedemnajstih zvezkov velikega formata in vsebuje 7725 grafik in risb. V njej najdemo dela znanih nemških, nizozemskih, flamskih, francoskih, angleških in italijanskih umetnikov iz 16. in 17. stoletja. Med drugimi Albrechta Dürerja, Lucasa Cranacha, Hansa Bola, Martina Schongauerja in Jacquesa Callota. 

Janez Vajkard Valvasor je prve grafike našel v zapuščini slikarja Jurija Bobiča v Mostah pri Komendi, nato pa je zbirko dopolnjeval z nakupi na svojih dolgoletnih potovanjih po Evropi. Grafike je razporedil po temah (mestne vedute, religiozni in mitološki motivi, krajine, zemljevidi, prizori iz posvetnega življenja ipd.), nacionalni pripadnosti avtorjev ali tehniki (lesorez, bakrorez, akvarel) in jih dal zvezati v zvezke z usnjenimi platnicami. Izvirno zbirko hranijo v zagrebški nadškofijski knjižnici Biblioteki Metropolitani.

Leta 2008 je Fundacija Janez Vajkard Valvasor pri SAZU v Ljubljani izdala njen faksimile. Vsaka grafika je znanstveno kritično obdelana in označena v slovenščini, hrvaščini in angleščini. Občina Krško je kot Valvasorjevo mesto dobila 6. izvod, ki je na ogled v Mestnem muzeju Krško.

V današnjem blogu predstavljamo 18., »biološki« zvezek, ki vsebuje 163 oštevilčenih listov akvarelnih risb cvetov, plodov in živali, značilnih za deželo Kranjsko, in predstavlja bogat vir za spoznavanje flore in favne 17. stoletja na naših tleh. Avtor risb je še neznan, vendar Tone Wraber predvideva, da je risar deloval v Valvasorjevi grafični delavnici na gradu Bogenšperk, nekateri pisci pa menijo, da jih je izdelal Valvasor sam (Wraber, 2008). Za današnji blog so odbrane rastline in živali, ki jih lahko srečamo na spomladanskem sprehodu v naravi.

Pripravila: Nina Sotelšek, Mestni muzej Krško

 

Literatura:Kosovel, B. (5. 3. 2009). Iconotheca Valvasoriana tudi v NUK-u: Največji slovenski tiskarski podvig. Rtvslo.si. Pridobljeno na https://www.rtvslo.si/kultura/knjige/iconotheca-valvasoriana-tudi-v-nuk-u/158376Wraber, T. (2008). V Lojze Gostiša (ur.), Iconotheca Valvasoriana, XVIII. zvezek. Ljubljana: Fundacija Janez Vajkard Valvasor.  Podnapisi k reprodukcijam:Stran 32: Šmarnica.Naslovna stran, 18. zvezek Iconothece Valvasoriane.Stran 7: Breskev, cvetoča vejica (levo), in navadni pljučnik (desno). Stran 7a: Vijolica (zgoraj levo), navadni ter mali zimzelen (zgoraj desno) in votli petelinček, cvet (spodaj desno).Stran 8: Krvavi mlečnik (levo) in trobentica (desno).Stran 10: Dišeči teloh (spodaj levo), bršljanasta grenkuljica (zgoraj levo), navadni regrat (desno) in čmrlj (zgoraj levo).Stran 17: Zlatica (zgoraj) in navadni jagodnjak, plod (spodaj).Stran 23: Sekulja.Stran 31: Plazeča zlatica.Stran 36: Travniška kadulja.Stran 45: Zelenec, s strani.Stran 61: Sinica dolgorepka.Stran 76: Smokulja.

Stran 2 od 4 (Vseh vnosov: 48)

Stopite v stik

Mestni muzej Krško
Valvasorjevo nabrežje 4
8270 Krško
07 620 92 44
051 390 658
info@mestnimuzejkrsko.si
mestnimuzejkrsko.si

Uradni podatki

Kulturni dom Krško
Trg Matije Gubca 2
8270 Krško
ID za DDV: SI30027110
IBAN: EZR 0110 0600 0029 608 (Banka Slovenije)