Imate minuto?

*6. april 1824, Radovljica, †16. marec 1911, Krško

Josipina Hočevar se je 6. aprila 1824 v Radovljici rodila kot Josipina Mulley. Devetega novembra 1842 se je poročila z Martinom Hočevarjem. Zakonca Hočevar sta se kmalu po poroki, 13. novembra, naselila v Krškem. Svoje imetje sta gradila z različnimi dejavnostmi. 

Jesen leta 2009 so zaznamovale intenzivne priprave na zaključek prenove Valvasorjevega kompleksa v Krškem. Snovali smo program, promocijsko gradivo in prve razstave. Kot vedno je čas mineval hitro, vznemirjenje pa je raslo. Sama sem bila zaposlena na Občini Krško, novi muzej pa je bil središče mojega dela tako rekoč ves čas v službi in doma. Pričakovanja so bila velika in tak je bil tudi odziv.

“Kultura je zame duhovna hrana.”

Današnji prispevek namenjamo zvesti muzejski obiskovalki, ljubiteljici kulture, športa in promotorki zdravega načina življenja. Gospa Zora Pevec je bila rojena v Župeči vasi pri Cerkljah ob Krki. Odraščala je v Krškem, kjer je obiskovala osnovno šolo in končala nižjo gimnazijo. Kot najstnica je bila tabornica in trenirala plavanje v krškem bazenu. Njena najbolj uspešna disciplina je bil kravl. Leta 1979 je po nasvetu trenerja Lada Hartmana opravila plavalni sodniški izpit. 

Šolanje je nadaljevala na učiteljišču v Celju, v Ljubljani pa je na Pedagoški akademiji pridobila diplomo 1. stopnje iz biologije in kemije. Svoje znanje je predajala na osnovni šoli v Šmartnem pri Litiji, kjer je bila tudi učiteljica v večerni šoli za odrasle. Po vrnitvi v Krško je opravila izpit za specialno pedagoginjo na Pedagoški akademiji v Ljubljani in začela učiti v Osnovni šoli dr. Mihajla Rostoharja Krško. Čeprav je bilo delo naporno, je zelo rada poučevala, saj “učenci zelo hitro prepoznajo, če jih ima človek rad, zato mu tudi brez zadržkov in sprenevedanja vračajo ljubezen”. 

*20. marec 1934, Krško, †31. avgust 2012, Ljubljana

Vladimiri Štoviček – Vladki je bilo že od zgodnjega otroštva blizu vzdušje v kiparskem ateljeju očeta, kiparja in medaljerja Vladimirja Štovička. Po osnovni šoli se je vpisala v Šolo za umetno obrt v Ljubljani. Študij je nadaljevala na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu, kjer je iz kiparstva diplomirala pri prof. Franu Kršiniću. 

Zgodovinski izvor mednarodnega dneva žensk naj bi segal v 8. marec 1857, ko so delavke newyorških tekstilnih tovarn organizirale protest, s katerim so se uprle nehumanim delovnim razmeram in nizkim plačam. Med pomembne »osmomarčevske« dogodke v zgodovini bojev za pravice žensk štejemo tudi množično zborovanje 8. marca 1908 znova v New Yorku, kjer je okrog 15.000 žensk s protestnim pohodom po mestnih ulicah izražalo zahteve po krajšem delavniku, boljšem plačilu in volilni pravici. Maja istega leta je Socialistična stranka Amerike določila zadnjo nedeljo v februarju za državni praznik žensk.

Internacionalizacija dneva žensk se je pričela s pobudo nemške socialistke Clare Zetkin na Drugem mednarodnem srečanju socialističnih žensk na Danskem leta 1910. Predlagala je, da bi v vsaki državi vsako leto na isti dan počastili dan žensk in ga namenili predvsem odločnemu izražanju zahtev za ekonomske, socialne in politične pravice žensk. Njen predlog je bil soglasno sprejet in nastal je mednarodni dan žensk. Prvič so ga sicer obeležili 19. marca 1911, ob štirideseti obletnici pariške komune. Razlog, da se je naposled kot datum uveljavil 8. marec, je tesno spet z ženskim gibanjem v Rusiji v času februarske in oktobrske revolucije. Demonstracije tekstilnih delavk v St. Peterburgu, ki so potekale zadnjo nedeljo v februarju (8. marca po našem koledarju) in so bile usmerjene proti ruskemu sodelovanju v prvi svetovni vojni, so predvsem zaradi nasilnega odziva oblasti prerasle v širšo vstajo, ki je naposled zanetila februarsko revolucijo.

Združeni narodi so mednarodni dan žensk prvič zaznamovali leta 1975, leta 1977 pa je sledilo tudi uradno pripoznanje.

Generalna skupščina OZN je leta 1990 razglasila 1. marec za svetovni dan civilne zaščite, in tako poudarila pomembno vlogo civilne zaščite pri spopadanju z vsemi vrstami nesreč in katastrof. V Sloveniji ga obeležujemo od leta 1992.

22. februarja 1849 se je rodil nekdanji ravnatelj krške meščanske šole Ivan Lapajne, ki je bil človek zavezan napredku, predan šolnik, raziskovalec, ljubitelj slovenskega jezika  in domoznanec. Svoje sledi je pustil na področju šolstva, gospodarstva, posojilničarstva in domoznanstva v obliki člankov v različnih časopisih tistega časa in tudi knjižnih izdajah. 

20. februarja 1858 se je v Trstu rodil slovenski skladatelj, dirigent in pravnik Viktor Parma. Zaradi očetove službe policijskega uradnika, se je družina pogosto selila. Po opravljenem študiju prava na Dunaju se je zaposlil v Trstu. Skladati je začel že v času študija in se uveljavil kot pisec oper, operet, koračnic in ostale glasbe. Bil je najpopularnejši skladatelj svojega časa. Zaradi svojega narodno zavednega in kulturnega delovanja je bil predčasno upokojen. Po prvi svetovni vojni je bil častni dirigent Narodnega gledališča v Mariboru. Umrl je 25. decembra 1924 v Mariboru. 

Poklicna pot je Viktorja Parmo pripeljala tudi v Krško, kjer je bil državni uradnik Okrajnega glavarstva Krško. V letih bivanja v Krškem je leta 1883 ustanovil krški godbeni klub ter tudi napisal koračnico Hej Krčani. Krčani so se na delovanje Viktorja Parme v Krškem spomnili tudi na začetku sedemdesetih let, ko novoustanovljeni pevski zbor poimenujejo ravno po slavnem skladatelju: Mešani pevski zbor »Viktor Parma« Krško. Zbor je deloval dvajset let in bil nepogrešljiv člen kulturnega dogajanja v Krškem in širše.  Ob obletnicah zbora so priredili slavnostne seje in svojim članom podelili plakete Viktorja Parme, ki jih je izdelal akademski kipar in medaljer Vladimir Štoviček. 

Slovenski kulturni praznik obeležujemo ob spominu na pesnika Franceta Prešerena, ki se je v kolektivni spomin zasidral kot eden glavnih promotorjev slovenskega jezika - kulturnega temelja slovenstva. V njegovem imenu podeljuje Republika Slovenija najvišje državne nagrade za vrhunske umetniške dosežke. Prešernove nagrade so bile prvič podeljene leta 1947, ko so bili med nagrajenci tudi raziskovalci različnih znanstvenih disciplin. Leta 1961 je bilo podeljevanje nagrad natančneje opredeljeno in namenjeno samo umetniškem ustvarjanju. Število podeljenih nagrad je do leta 1981 nihalo in bilo dokončno definirano leta 1991. Leta 2017 je bil sprejet Zakon o Prešernovi nagradi, na podlagi katerega sta vsako leto podeljeni dve Prešernovi nagradi in največ šest nagrad Prešernovega sklada. 

Če kaplja prej od strehe kot od sveče kane, zima še dolgo ostane. [1]