Imate minuto?

Raziskava tal za gradnjo celuloze 1937

Imate minuto?

18. januar 2022

Fran Bonač in tovarna celuloze na Vidmu pri Krškem: 

Raziskava tal za gradnjo celuloze 1937*

Drobna fotografija, ki so jo za pripravo razstave v MMK posodili iz tovarne Vipap Videm d.d., je ena najzgodnejših v »foto-arhivu« gradnje Bonačeve tovarne celuloze. Kratke zabeležke, ki jih je neznana roka s svinčnikom ustvarila ob urejanju, nam povedo, kaj in včasih tudi, kdo je na motivu. Tu izvemo le, da gre za raziskavo tal. Gotovo možje, ki zavzeto  pregledujejo načrte, niso delavci. Ali so morda te raziskave povezane z vodo, brez katere zagon tovarne ne bi bil mogoč? Približno 20.000 m³ čiste so potrebovali vsak delovni dan.

*zapis na hrbtni strani naslovne fotografije

Veliki Kamen

Imate minuto?

11. januar 2022

Na dan, ko v Mestnem muzeju Krško odpiramo skupinsko fotografsko razstavo Veliki Kamen, smo za prispevek prosili Jano Puhar, arheologinjo in višjo kustosinjo Posavskega muzeja Brežice. V kratkem zapisu boste izvedeli koliko zgodovine skriva kraj, ki je bil tema lanskega natečaja.

Na Velikem Kamnu so arheologi odkrili ostanke prazgodovinske in rimskodobne poselitve. Način gradnje, najdbe iz grobov in napisi na nagrobnikih kažejo, da je v naselbini iz konca 1. in prve polovice 2. stoletja prebivalo staroselsko latobiško prebivalstvo.

Prva omemba Velikega Kamna kot arheološkega najdišča sega v sredino prejšnjega stoletja, ko so delavci ob podiranju drevesa v bližini hišne št. 49 odkrili prazgodovinsko kamnito sekiro.

Dobro desetletje kasneje so domačini ob kopanju temeljev za hišo na parceli št. 118/1 naleteli na zidano kamnito grobnico. Najdbi so sledila zaščitna izkopavanja, ki so odkrila še štiri grobove, pri kasnejših delih pa je lastnik parcele naletel še na šesti grob. Grobnice so bile obokane in v tlorisu okrogle oblike. Zidane so bile iz neobdelanih in z malto vezanih kamnov. Taka oblika grobnic je značilna za Dolenjsko in Posavje ter jo pripisujemo staroselskemu latobiškemu prebivalstvu, ki je na tem območju živelo pred rimsko zasedbo in bilo z začetkom prvega stoletja našega štetja vključeno v rimsko državo. Pepel pokojnih je bil shranjen v hišastih žarah, ki so prav tako posebnost omenjenega prostora in značilne za Latobike. Poleg žar so pokojnikom v grobove pridali še posode s hrano in pijačo ter dele noše - bronaste zaponke za spenjanje oblačila. Odkrit je bil tudi bronast novec cesarja Trajana, kovan med letoma 98 in 117.

V zgodnjih sedemdesetih let prejšnjega stoletja so na zahodni strani ledine Dobrova odkrili odlomke petih nagrobnikov. Vsi so bili v fragmentarnem stanju, tako da je zapise na njih mogoče le delno razbrati. Ob kasnejšem izkopavanju za vodovodni jarek na ledini Dobrova so naposled odkrili še antično naselbino, ki ji za zdaj ne poznamo ustrezne primerjave. Obsežna naselbina se je raztezala 400 m v dolžino. Odkriti so bili ostanki predvidoma desetih zgradb, ki so v dolžino merile 10,5 m in ne kažejo sledov uporabe malte. Naselbina ni podobna nobeni od poznanih oblik rimskodobne poselitve – npr. podeželski vili ali obcestni postojanki, zato raziskovalci sklepajo, da gre za večje naselje avtohtonih prebivalcev.

Prišlo je novo leto. Vsega dobrega in zdravja polno vam želimo!

Imate minuto?

4. januar 2022

Pred nekaj desetletji smo si težko predstavljali  božično-novoletne praznike brez ročno napisanih  voščilnic. Danes pa je popolnoma drugače. Voščilnice so v veliki meri izpodrinila čestitke v obliki SMS in MMS sporočil ali e-pošte, zato smo tistih, ki jih prinese poštar toliko bolj veseli.

Prve tiskane voščilnice, kot jih poznamo danes, so se pojavile v 20. letih 19. stoletja, ko so jih prodajali v dobrodelne namene. Pošiljatelj prve božične voščilnice je bil sir Henry Cole, ravnatelj Viktorijinega in Albertovega muzeja v Londonu, ki jih je z ilustracijami Johna Horsleyja poslal svojim prijateljem. Prve božične voščilnice so bile preprosto okrašene, kasneje so jim sledile voščilnice z romantični zimskimi motivi v snegu, angeli, simboli sreče, motivi rojstva ipd. V začetku 20. stoletja so bile božične voščilnice že močno razširjene tudi pri nas. Ustvarjali so jih tudi slovenki umetniki: France Kopač, Marko in Mirko Šubic, Franjo Stiplovšek, Maksim Gaspari, v Mestnem muzeju Krško pa hranimo tudi božično-novoletne voščilnice z avtorskimi ilustracijami Rože Piščanec iz 60. let 20. stoletja. 

Takrat so bile v modi voščilnice z idiličnimi zasneženimi zimskimi pokrajinami, ki so spominjale na prelepo slovensko naravo. Še posebej proti koncu 60. in v začetku 70. let pa se na voščilnicah pojavijo bleščice in vpadljivo prelivajoče barve. Motivi so bili pogosto fotografirani novoletni aranžmaji z dobrohotnimi verzi ali kratkim sporočilom: Srečno novo leto!

Minka Zupančič – krška čebelarka

Imate minuto?

28. december 2021

V ponedeljek, 27. 12. 2021, je minilo 100 let od rojstva krške čebelarke Minke Zupančič (27. 12. 1921, Anovec–16. 5. 2004, Krško). Ob obeležitvi Svetovnega dneva čebel (20. maja), smo ji letos v Mestnem muzeju Krško posvetili spletni pogovorni dogodek Minka Zupančič – krška čebelarka.

Minka Zupančič je osnovno šolo obiskovala na Zdolah. Izučila se je za trgovko in se kasneje vseskozi dodatno izobraževala. Po 2. svetovni vojni je nastopila delo na Kmečki zadrugi Krško, kjer je bila zaposlena do upokojitve. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je začela intenzivno ukvarjati s čebelarstvom in postavila čebelnjak ob svoji rojstni hiši. Bila je soustanoviteljica Čebelarskega društva Krško in dolgoletna predsednica Čebelarske zveze Krško. Kot aktivna članica je sodelovala tudi s Čebelarsko zvezo Slovenije.

Na OŠ Jurija Dalmatina Krško je ustanovila čebelarski krožek in delovala kot prva mentorica. Leta 1973 je bila pobudnica postavitve šolskega čebelnjaka. Delo z mladimi čebelarji na OŠ Jurija Dalmatina Krško danes uspešno nadaljuje njena učenka Suzana Pacek. Pod mentorstvom Minke Zupančič je svojo pot začel tudi dr. Janko Božič, izredni profesor in vodja Centra za čebelarstvo na Biotehniški fakulteti. 

Na domu Zupančičevih v Anovcu dediščino čebelarjenja sedaj nadaljujeta Minkin nečak Rudi in njegova žena Blaženka Zupančič.

Štefka Vardjan iz Leskovca pri Krškem

Imate minuto?

21. december 2021

(23. 12. 1916, Šibenik pri Šentjurju – 1. 3. 2010, Brežice)

V današnjem prispevku predstavljamo Štefko Vardjan (roj. Celestin). Njen kiparski portret, ki ga je leta 1944 izdelal Vladimir Štoviček, hranimo v muzejski zbirki in je bil v prejšnjih dneh predstavljen na občasni razstavi 5. pogled v Štovičkov depo: Jaz, ženska. Razstava, ki iz velikega opusa kiparjevih del izloča nekatere ženske portrete, stori to z namenom, da poleg formalnega umetnikovega ustvarjanja, razkriva kako so portreti nastali in kdo so bile upodobljenke.

Štefka Vardjan je odraščala v Šentjurju, kjer je obiskovala Kmetijsko in gospodinjsko šolo. Imela je štiri leta mlajšo sestro, Marijo Žmahar (roj. Celestin). Leta 1934 se je poročila s hortikulturnikom Francetom Vardjanom. Prvi dom sta si začela ustvarjati v Šentjurju pri Celju, vendar sta leta 1939 naselila v Leskovcu pri Krškem. Sprejela sta sodelovanje s farmacevtskim podjetjem Bayer, za katerega je France testiral kemične izdelke, ki spodbujajo rast rastlin. Štefka je bila gospodinja, ki je skrbela za dom, družino in podpirala moža pri uspešni karieri. Bila je prva lektorica Francetovih rokopisov, saj je vse ročno napisane knjige pregledala, jih slovnično popravila in nečitljive dele besedila ponovno zapisala. Pojutrišnjem, 23. 12., bomo obeležili 105. obletnico njenega rojstva.

Fran Bonač in tovarna celuloze na Vidmu pri Krškem

Imate minuto?

14. december 2021

Preučevanje starih fotografij nas marsikdaj postavi pred težko rešljivo uganko o identiteti fotografiranih oseb.

Ob pripravi razstave Fran Bonač in tovarna celuloze na Vidmu pri Krškem se je v arhivu tovarne Vipap d.d. oko ustavilo na fotografiji iz leta 1939. Po vsej verjetnosti je bila posneta tik pred, ali pa ob, zagonu tovarne konec oktobra. Zapis na hrbtni strani izda, da so fotografirani monterji kotlovnice, drugi z desne pa je Jože Kolšek. Ta ključav. mojster se je, kot priča zapis v Knjigi nameščencev (hrani jo Zgodovinski arhiv Ljubljana), v Bonačevi tovarni zaposlil 1. decembra 1938. Kolšek je bil, za ing. T. Firtschem, L. Gradiškom, V. Lebnom in F. Dobnikarjem,  peti nameščenec, ki se je zaposlil v »celulozi«.

Samo želimo si lahko, da bo kdo med vami, spoštovani bralci, kljub res veliki časovni distanci, prepoznal še koga od portretiranih. 

Čari adventnega zelenja

Imate minuto?

7. december 2021

Pred uvedbo gregorijanskega koledarja (1582) je bil najkrajši dan v letu 13. december, ko po krščanskem koledarju goduje sv. Lucija, zavetnica vida. Lucijino je tudi praznik luči, ostanek rimskega praznika nepremagljivega sonca, ki je ta dan spet začelo dobivati moč in premagovati temo. 

V šegah, ki so v slovenskem prostoru povezane z Lucijinim, prepoznavamo ostanke mnogih predkrščanskih verovanj. V današnji čas se je ohranila navada, da se na dan sv. Lucije poseje pšenica. Setev se sicer lahko opravlja tudi na Barbarino (4. december), Miklavževo (6. december) ali na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja (8. december). Običajno se v plitvo posodo (s plastjo zemlje ali pa le z vodo) poseje pšenica (ali kako drugo žito). Že po nekaj dneh zrnje skali in na božični večer ga, polno ozelenjenega, postavimo v/ob jaslice ali pod božično drevo. Zelenje prirezujemo in tako ga lahko ohranimo do konca praznikov – sv. treh kraljev ali celo do svečnice. Kaljenje je včasih služilo za vedeževanje saj naj bi nagla in lepa rast kazalo, kako obilna bo letina v prihajajočem letu. 

Za posodice z žitom se je tudi v našem prostoru pojavlja naziv Adonisovi vrtički, še pogosteje pa preprosto le »pšenička«, ali pa »božično žito«, ki se v zadnjem času rabi tudi v komercialne namene. Vprašanje je, koliko je še živo zavedanje, da je tudi z dotrajanim zelenjem potrebno skrbno ravnati; v preteklosti niso zavrgli, ampak porabili za hrano kokoši ali živine, ponekod pa so ga spomladi tudi podorali. Lahko pa ga preprosto namenimo za hrano pticam.

Na današnji dan: Pater Simon Ašič

30. november 2021

Pater Simon Ašič je bil duhovnik,  redovnik, cistercijan in zeliščar. Kot Jože – Pepi, se je 30. novembra 1906 na Gorici pri Raztezu rodil Mariji (roj. Sotošek) in Francu Ašič. Šestrazredno osnovno šolo je obiskoval v Rajhenburgu, se leta 1919 vpisal na gimnazijo cistercijanskega samostana v Stični in tam, leta 1925, opravil prve redovne zaobljube.

Leta 1927 je maturiral v cistercijanskem samostanu Mogila na Poljskem. V nemškem cistercijanskem samostan Marienstatt je zaključil prvi letnik teologije, diplomiral pa je na Teološki fakulteti v Ljubljani. Leta 1930 je bil v  Stični posvečen v duhovnika. Med letoma 1931 in 1934 se je dvakrat vrnil v Mogilo  kot predavatelj teologije in spovednik.

Med letoma 1936 in 1941 se je kot prefekt zaposlil v Slomškovem zavodu v Ljubljani. Kasneje je v samostanu Stična opravljal različne službe, med drugim je novince in klerike poučeval teologijo. Dolga leta je bil župnik vikar stiške župnije in več kot štirideset let prior stiškega samostana.

Znanja o zeliščih je nabiral že v mladosti. Med 2. svetovno vojno je v samostanu v Stični ostarelim in pregnanim duhovnikom zaradi pomanjkanja zdravil pomagal prav z zelišči. Bolj poglobljeno se jim je začel posvečati po koncu vojne. Svoje znanje je bogatil tudi s pomočjo dostopne nemške in poljske literature.

Imel je bogate izkušnje o zdravilnih rastlinah in zdravljenju z zelišči, ki jih je zapisal v treh knjigah: Pomoč iz domače lekarne I in II in Priročnik za nabiranje zdravilnih rastlin. Njegove knjige so prevedene v več jezikov.

Umrl je 25. avgusta 1992 in je pokopan na cistercijanskem pokopališču v Stični. Danes, 30. novembra 2021, se ga spominjamo ob 115. obletnici rojstva.

Ime tedna: Ivan Lapajne (22. februar 1849 – 17. november 1931)

Imate minuto?

23. november 2021

Na pročelju nekdanje meščanske šole na Hočevarjevem trgu je postavljeno spominsko obeležje z napisom: Ivan Lapajne (1849—1931), prvi učitelj (1878) in prvi ravnatelj meščanske šole (1878—1906), pisec slovenskih učbenikov in domoznanskih del, ustanovitelj posojilnic in prvega slovenskega pedagoškega društva (1886), časnikar, urednik in publicist.
Postavljeno 4. 10. 2013 ob 135. obletnici prihoda v Krško in ob svetovnem dnevu učiteljev, ki ga praznujemo vsak 5. oktober v letu. 

Ivan Lapajne je bil leta 1871 prvi med slovenskimi učitelji, ki je na tedanjem Kranjskem opravil izpit iz jezikovno-zgodovinske skupine za učitelja na meščanski šoli. Leta 1878 je prišel poučevat v Krško, kjer je prevzel delovno mesto začasnega ravnatelja novoustanovljene meščanske šole. Leta 1886 bil med soustanovitelji prvega slovenskega pedagoškega društva poimenovanega Pedagogiško društvo v Krškem, soustanovil in urejal je časnik Dolenjske novice, kjer je objavljal članke o domoznanstvu, šolstvu in gospodarstvu. Po skoraj dvajsetih letih življenja v Krškem je leta 1894 izdal domoznansko knjigo Krško in Krčani. Stalni ravnatelj meščanske šole je bil med letoma 1883 in 1906, ko je bil prisilno upokojen. 

Izredno predan pedagoškemu delu pa se je posvečal tudi gospodarskemu razvoju mesta. Leta 1885 je ustanovil Okrajno posojilnico in bil leta 1896 pobudnik ustanovitve Centralne posojilnice Slovenske v Krškem. Pri delu mu je bila v veliko podporo žena Julija Lapajne. Skupaj sta pokopana na nekdanjem pokopališču v starem mestnem jedru Krškega. Spominjamo se ga v dneh, ko obeležujemo 90. obletnico njegove smrti.

Ime tedna: Franjo Stiplovšek (12. maj 1898 - 6. april 1963)

Imate minuto?

16. november 2021

Jeseni smo v Mestnem muzeju Krško razpisali nagradni fotografski natečaj Neznana krajina. Tema natečaja je izhajala iz slike Franja Stiplovška, ki prikazuje vas Veliki Kamen. Rezultati natečaja bodo razkriti na odprtju skupinske razstave Veliki Kamen, 11. januarja 2022, ob 18. uri, v razstavišču Mencingerjeve hiše, CKŽ 2, Krško.

V spodnjem zapisu pa posredujemo nekaj drobcev o življenju Franja Stiplovška

rojenega leta 1898 v Malinski na Krku (Hrvaška). Med letoma 1921-2 je študiral na umetnoobrtni šoli na Dunaju, leta 1923 pa se je vpisal na zagrebško umetnostno akademijo, kjer je naslednje leto zaključil študij slikarstva. Med letoma 1925-41 je bil profesor risanja in opisne geometrije na meščanski šoli v Krškem. 30. marca 1946 je postal upravnik muzeja v Krškem in zaupnik Zavoda za zaščito kulturnih spomenikov Slovenije. Leta 1949 je postal upravnik Posavskega muzeja v Brežicah, kjer je že od leta 1945 je sodeloval pri konceptualni zasnovi stalne zbirke in deloval kot kustos razstav. Upokojil se je leta 1962 in naslednje leto umrl. Franjo Stiplovšek je bil slikar, grafik in risar, profesionalno pa je deloval kot učitelj in muzealec. Mestni muzej Krško hrani njegovo oljno sliko Veliki Kamen, ki je nastala leta 1943. 

Fran Bonač: »Vse moje življenje je bilo posvečeno delu«*

Imate minuto?

9. november 2021

Na včerajšnji dan, 8. novembra 1880, se je kot drugi od petih otrok znanega ljubljanskega knjigoveza Janeza (Ivana) Bonača in njegove žene Marije, roj. Samec, rodil Fran Bonač. Ob prihodu drugorojenca je bil oče, kot je leta 1955 Bonač zapisal v spominih, še delovodja v znani ljubljanski knjigoveznici Kleinmayer & Bamberg. 

V času med obema svetovnima vojnama je Fran Bonač premišljeno gradil papirno industrijo v slovenskem in širšem prostoru. Bil je pomemben gospodarstvenik, dejavno pa se je vključeval tudi v druge sfere političnega, poslovnega in kulturnega življenja. 

Vpisa pod zaporednima številkama 54 in 64 na strani 13 v Računski knjigi iz leta 1940 (hrani Posavski muzej Brežice) dokazujeta, da je Fran Bonač 8. in 15. aprila 1940 takratnemu Mestnemu muzeju Krško daroval 1000 in 3600 din. Druga donacija je bila namenjena nakupu portretov družine Moscon. 

Življenje in delo industrialca, ki je z umestitvijo in izgradnjo Tovarne celuloze na Vidmu pri Krškem močno vplival na nadaljnji razvoj mesta in tudi širšega prostora današnjega Posavja, lahko spoznavamo na razstavi Fran Bonač in tovarna celuloze na Vidmu pri Krškem, ki je od 19. junija letos odprta v Mestnem muzeju Krško.

Imate minuto? Seveda jo imate!

Za blog, ki ga odpira Mestni muzej Krško.

2. november 2021

Nastajal bo za muzejske navdušence in strokovnjake, za ljubitelje zgodovine in umetnosti in tudi za tiste, ki se še niste odločili, če je obisk muzeja za vas. Vsak prispevek vas bo v eni minuti seznanil z zakulisjem delovanja muzeja, trenutnimi raziskovalnimi projekti, zbirkami in razstavami. Še več, blog bo odpiral prostor za diskusijo o sodobnih družbenih pojavih lokalnega in širšega okolja, vključeval bo uporabnike z lastnimi prispevki, komentarji.

Zakaj bi to počeli?

Ker nam je mar za prostor v katerem živimo in ga ustvarjamo. Ker smo prejeli dediščino in jo želimo predati zanamcem. Ker želimo gostom pokazati, da stavbe našega kraja niso skeleti brez duše in ljudje, ki hodimo med njimi, nismo pozabili zgodb o njih. 

Ohranjajte staro in ustvarjajte novo z nami!

Srčno,

ekipa Mestnega muzeja Krško

Idejna zasnova bloga: Nina Sotelšek

Urednici prispevkov: Nina Sotelšek in Anita Radkovič